Nova "solzedajalska akcija", ki jo je pripravil Janez Janša (isti avtor s spremenjenim imenom), nosi drug naslov, v osnovi vezan na nov del celote. Zid objokovanja je namreč dvodelni projekt, ki ga je Janša premierno predstavil kot novo (mednarodno) (ko)produkcijo Anton Podbevšek Teatra, tokrat umeščeno v območje novomeške Knjižnice Mirana Jarca.
Medtem ko en del "rekonstruira" nekdanjo akcijo, drug del predstavlja instalacijo, ki postopoma (v procesu trajanja) "konzumira" samo sebe, saj se bo iz ledenih kvadrov zgrajeni zid pod vplivom toplejših temperatur stopil oziroma "se razjokal", kot pravi avtor. S tem delom je bil instalacijski projekt, ki ga v izraziti meri sooblikuje gledalčeva udeležba, tudi odprt. Na zunanjem prizorišču je začetek solznega večdnevja zaznamovala otvoritvena slovesnost; pri tem se je podoba zidu, čigar ime prikliče del jeruzalemskega Zahodnega zidu, svetega objekta judovstva, v "popotni" utelesitvi treh pevskih solistov povezala s podobo razseljenega ljudstva. Sicer pa je odprtje potekalo, kot je bilo mogoče predvideti, v znamenju solz in joka: ob izvedbi Lacrimose iz Mozartovega Rekviema, ob projekcijah samega pojma solze in avtorjevih izrečenih besedah o posameznih manifestacijah joka oziroma nejoka. Pozornost zbujajoča konstrukcija Zidu objokovanja je, podobno kot njegov referenčni objekt, postala mesto za izražanje želja.
Drugi del projekta, postavljen v zaprt - notranji - prostor, tako kot nekdaj obsega tri segmente, ki pa so zdaj (v skladu s celoto) poimenovani "lakrimatoriji". Prej kot rekonstrukcija (v pomenu specifične oblike uprizarjanja) je lakrimatorijski del torej nekakšna obnovitev darovanja solz; posameznikovo izločanje telesne tekočine se (ali pa tudi ne) vrši v individualni, kolektivni ali fiziološki sobi - ponovno na osnovi spominske vezi z osebnim doživljajem, odločitve za enega izmed pripravljenih filmskih oziroma televizijskih odlomkov ali dražilnega vzbujanja odziva. Povabilo k jokanju (na izbiro sta prva ali druga soba, solze se zbirajo s posebnimi očali) pospremi "spodbudna" misel o joku kot pozitivnem/dobrodošlem čustvenem izražanju; gledalčevo/izvajalčevo dejanje pa je na koncu (seveda le v primeru uspelosti) tudi "uradno" potrjeno.
Na eni strani je tako zid - referenčna (dejansko s strani Zahoda poimenovana) podoba objokovanja - tisti "izvajalec", ki prevzame nase in dobesedno izrazi jok, na drugi strani je gledalec sam (ob pomoči ogledala, raznih, na primer melodramatičnih prizorov ali dražil) nosilec in udeleženec dejanja. V prvem primeru je jok javen, v drugem zaseben - a tudi ta stopa iz intimnosti sob, ko kaže na uspele ali neuspele poskuse. Izid spodbujevalnih mehanizmov je različen glede na posameznega "gledalca", ob manipulativnih prijemih pa pravzaprav prihaja tudi do prisile samega dejanja.
Nekdanji prostori Kabineta spominov, ki že v zasnovi obsegajo več vrst joka, dobijo v Zidu objokovanja drug kontekst; stopajo v odnos s podanim "institutom" joka. Zid joče za gledalce. Gledalci jočejo zase - ali res? Koliko takšna spodbuda izražanja čustev gledalca postavi v odnos do tega dejanja samega? Janšev projekt razpira pogled na mesto, ki ga ima jok v kulturi, a zdi se, da gledalčevega izvajanja ne vzgiba do te stopnje, ko bi bil javnim očem odmaknjeni, odmerjeni jok koreniteje prevprašan.