Do sem vse lepo in prav. Toda kakšne načrte ima Republika Slovenija z obnovljivimi viri? Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020, ki zajema tudi bioplinarne, sploh ni bil okoljsko presojan. Evropski komisiji je bil poslan kot zaveza naše države z neposrednim in z za lase privlečenim izgovorom, da bo okoljsko presojan nov Nacionalni energetski program. Sledi seveda logično vprašanje: kako smiselno je najprej imeti akcijski načrt s konkretnimi okoljskimi posledicami, ki je hierarhično podrejeni in nižji akt kot nacionalni program? Nenavadna so tudi sumljiva izigravanja presoje vplivov na okolje oziroma zakonodaje. Lep primer tega je, na primer, črnomaljska bioplinarna, ki ji ni bilo treba izdelati niti presoje vplivov na okolje, saj naj bi na leto pridelala le 20.000 ton organskih odpadkov, uredba pa oceno vplivov določa le za bioplinarne z zmogljivostjo nad 100.000 ton. Kdo je postavil takšno mejo in zakaj? V tej bioplinarni naj bi po zagotovilih njenega vodstva predelovali le kuhinjske odpadke, odpadno sadje in zelenjavo, silažno koruzo in gnojevko s prašičje farme, ljudi pa skrbi predvsem stranski produkt proizvodnje bioplina v njej - gnojevka, ki konča na tamkajšnjih silno občutljivih kraških tleh in bi lahko ogrozila vire pitne vode.

Škodljivi vplivi na okolje so pri bioplinarnah le ena od težav. Druga je samooskrba s hrano. Glede na dejstvo, da imamo v Sloveniji le še približno 50-odstotno samooskrbo, bi morali razmisliti tudi o radikalni omejitvi ali celo prepovedati uporabo koruze za proizvodnjo bioplina in na kmetijskih površinah pridelovati hrano za ljudi. Zdaj se skoraj dogaja, da se energetske rastline prideluje zgolj za namene bioplinarn in spodbuja tovrstno pridelavo in tudi kmetje zato koruzo raje po višji ceni prodajajo v ta namen. Predvsem se zastavlja vprašanje, na osnovi kakšnega ključa Javna agencija Republike Slovenije za energijo izdaja dovoljenja za gradnjo bioplinskih naprav v kmetijstvu, ali so izdana v soglasju oziroma z vednostjo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstva za okolje in prostor.

Podpisniki tega odprtega pisma menimo, da bi v Sloveniji morali pripraviti trajnostno strategijo pridobivanja električne energije s pomočjo bioplina, v kateri ne bi upoštevali le gospodarsko-energetskega vidika teh naprav, temveč tudi njihov vpliv na okolje in na prehransko varnost. Znašli smo se v praznem prostoru, kjer lastniki bioplinarn uspešno krmarijo v svojo lastno korist, ob tem pa jih samooskrbna vprašanja in vprašanja škodljivih vplivov na okolje prav nič ne zanimajo - jih niti ne smejo. Toda jasno je, čemu bi na nacionalni ravni morali dati prednost. Še huje, avtorji študij o bioplinarnah so večinoma investitorji teh naprav. Zato imamo sedaj na eni strani analize s samimi hvalnicami na njihov račun, na drugi strani pa številne civilne iniciative, ki tem napravam nasprotujejo. Celovite analize ter realne ocene njihovih pozitivnih in negativnih vplivov pa ni.

Opozoriti želimo še na neko dejstvo, ki je po sebi dovolj povedno in priča o tem, kako hudih pritiskov, lobiranja in organiziranosti smo deležni v tej zgodbi. V registru, ki ga vodi komisija za preprečevanje korupcije, je za zdaj uradno registriranih že 19 lobistov, toda od tega se najmanj trije ukvarjajo z lobiranjem v korist interesov lastnikov bioplinarn (podjetje Keter). Če prav razumemo, so vsaj trije lobisti hkrati kar njihovi lastniki. Zaradi tega želimo na navedeno stanje opozoriti tudi omenjeno komisijo za preprečevanje korupcije. Tovrstno lobiranje očitno poteka sistematično, ne le pri politiki, ampak tudi prek medijev na način, da se objavlja plačane oglase v najbolj branem časopisju, velikokrat tudi brez opozorila, da gre za plačan oglas, oziroma kar s podpisom novinarja. Zaradi tega smo se odločili, da se podpisani obrnemo tudi na Novinarsko častno razsodišče, ki naj presodi, kako zelo profesionalno častno je takšno početje.

Podpisniki menimo, da so ekološka in energetska vprašanja ključna tudi za razvoj slovenske družbe. Nekatera med njimi se zdijo navzven na videz neproblematična, ker neproblematično asociirajo na "zeleno energijo", kot ji pravijo, ali na kakšno drugo simpatično ekološko puhlico. Resnica je, kot kaže, lahko povsem drugačna. Pod pretvezo okoljske zavesti prihaja na plano vse kaj drugega od tistega, kar bi si kot podporniki ekologije želeli.

dr. Boris Vezjak, dr. Božidar Flajšman, dr. Dušan Plut, dr. Lučka Kajfež Bogataj, Matjaž Hanžek, dr. Luka Omladič