Še več, včasih izpadejo kot argumenti v prid zakona. Tako Semoličevi svobodni sindikati med drugim trdijo, da bo zaradi malega dela - to prinaša omejitev študentskega dela in možnost, da si formalne priložnostne zaposlitve najdejo tudi upokojenci in nezaposleni - rednih zaposlitev manj, izkoriščanja pa več. To dokazujejo na ne najbolj posrečenem primeru gostinstva, ko trdijo, da bi predlagana ureditev priložnostnega dela v zakonu o malem delu pomenila pravo katastrofo. Hkrati pa priznavajo, da je v gostinstvu največ zlorab študentskega dela in veliko dela na črno. S podobnimi "argumenti" poskušajo ljudi prepričati tudi vodilni ljudje v študentski organizaciji, ki so za potrebe referenduma organizirali posebno gibanje.
Minister za delo Ivan Svetlik odgovarja s številkami in podatki in razgalja tudi interese po visokih dobičkih, ki se skrivajo v ozadju domnevne skrbi za študentski in delavski standard. Za zdaj mu ne kaže slabo. Prevladujoča značilnost naših zakonodajnih referendumov je, da na njih zmagujejo tisti, ki so proti. Ti večinoma tudi pridejo na volišča, medtem ko tisti, ki so za, ostajajo doma. Zato je Svetlikov oziroma vladni, čeprav je teža tega referenduma v glavnem na ministrovih ramenih, največji problem spraviti čim več ljudi na volišča. Anketa javnega mnenja, ki jo je za Dnevnik ta teden opravila Ninamedia, mu glede tega lahko vliva optimizem. Napoveduje namreč, da se bo referenduma udeležila nekaj več kot polovica volilcev, zelo malo pa jih je takih, ki še ne vedo, ali bi šli na volišča ali ne. Izid pa bo, kot kaže, tesen. Rezerva tako sindikatov in študentske organizacije na eni in ministra Svetlika na drugi strani je četrtina še ne opredeljenih volilcev.
Še višjo volilno udeležbo ob zgolj 8 odstotkih ljudi, ki še ne vedo, ali se bodo referenduma udeležili, Ninamedia napoveduje za referendum o pokojninski reformi. Ta bo, če se sindikati ne premislijo in zahteve za referendum kljub zbranim podpisom ne vložijo, verjetno maja. V zgodovini referendumov se je leta 2002 že zgodilo, da so invalidske organizacije pod taktirko Borisa Šušteršiča že zbrale podpise, a zahteve za predhodni zakonodajni referendum niso vložile. Tokrat se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo, vseeno pa imata minister Svetlik in vlada še vsaj dva meseca časa za prepričevanje ljudi, da je reforma neizogibna in srednjeročno v korist predvsem že upokojenim in tistim, ki se bodo upokojili v naslednjih nekaj letih. Če je reformo še pred dvema mesecema podpirala manj kot petina vprašanih, zdaj njihovo število že presega tretjino, nasprotnikov pa je precej manj kot polovica vprašanih.
Dobra petina pa še vedno ne ve, kako bi na referendumu glasovala. Med temi jih skoraj 40 odstotkov reformo osebno podpira, 28 odstotkov jih je proti, neodločnih pa je 32 odstotkov vprašanih. Med razlogi, zakaj podpirajo reformo, jih je daleč največ (72 odstotkov) navedlo, da je pač treba zagotoviti denar za pokojnine, na drugem mestu (8 odstotkov) je mnenje, da bodo večje pokojninske ugodnosti. Da je reforma nujna, jih med tistimi, ki jo podpirajo, meni samo 6 odstotkov. Na drugi strani jih 73 odstotkov, ki reformi nasprotujejo, navaja, da zato, ker so proti podaljšani upokojitveni starosti. Na drugem mestu (11 odstotkov) je mnenje, da reforma slaba, 5 odstotkov pa jih je prepričanih, da bodo pokojnine nižje.
