Po dolgem času se je našel nekdo, ki je gospodu Erjavcu nekaj krepkih povedal v obraz. Končno nekdo, ki ni samo zavijal z očmi, se hudomušno hihital in si mislil svoje, ampak enostavno dal vedeti, da v teh časih ni več prostora za klovne. Še manj za slone, ki hodijo po porcelanu in se jih nihče ne upa pregnati iz prodajalne.

Namreč, ta preprostost izrečenega, pri kateri se vidi, kako govorec v notranjosti sam ploska samemu sebi, je postala zaščitni znak gospoda Erjavca. Vsi se mu malo nasmihajo, eni zmajujejo z glavo, drugi oponašajo njegovo govorico in primerjave, voditelji pa ga še vedno z velikim veseljem vabijo v vse formate oddaj namesto potrošenega in prenapadalnega Zmaga Jelinčiča.

To je res paradoks, da en Erjavec dviguje gledanost. Da ta multipraktik političnega polja, ki je lahko v vsaki stranki, v vsaki vladi in v vlogi vsakega ministra, s svojimi neslanostmi postane faktor, ki ga je treba jemati resno, se lahko zgodi samo v tem prostoru. Prostoru, ki je izgubil osnovne parametre politične govorice in obnašanja, prostoru, kjer so nagrajeni vedno tisti, ki igrajo žrtve. In Erjavec že ves čas igra užaljeno žrtev. Žrtev, ki jo napadajo z vseh strani. Žrtev, ki nima ničesar z nakupom oklepnikov, žrtev, ki nima ničesar z vladno koalicijo, katere del je, in žrtev, ki je nevarna za vse, ker ima za seboj upokojence. Ta paradoks igrane žrtve, ki v bistvu sedi na oblasti, je nasploh unikum.

Tako kot je unikum že televizija, na kateri lahko žrtev izvaja svoje salte mortale. Kje na svetu se lahko zgodi, da urednik toži svojega podrejenega in pri tem zahteva odškodnino za prestane psihične težave. To, da je šel bivši urednik zabavnega programa Petar Radović tožit voditelja Saša Hribarja zaradi njegovih besed v oddaji Hri-bar in pri tem pred sodiščem izjavlja, kako je zaradi teh besed dve leti vsak dan trpel, spada v rubriko "saj ni res, pa je". Lahko, da uredniku ni bilo všeč, da ga je Sašo omenjal v svojih oddajah. Da mu pač ni bilo do smeha, ko ga je primerjal s tampon cono ali pa da ni homo sapiens, ampak homo erectus in da je slovenski falus deficitaren, ker jih je premalo uporabnih in še ti delajo v razvedrilnem programu.

Ampak veličina vodij in urednikov je ravno v tem, da razumejo šalo in kritiko na svoj račun. Ne razumejo je pač tisti, ki vedo, da niso sposobni in so tam naključno. Pač v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi politični strani. In v tej luči so si podobni tako nekateri politiki kot bivši uredniki nacionalke. Takoj užaljeno tečejo na sodišče razlagat, kakšne krivice se jim dogajajo. Kako jih nihče ne mara in jim vsi mečejo polena pod noge. Še najbolj pokvarjeni in zavedeni mediji ter novinarji.

Ja, mnogi še vedno razumejo nacionalko kot prostor, kjer lahko vsak razlaga svoje poglede in neumnosti. To, da gospoda Andrej Aplenc in Janez Jerovšek v imenu Zavoda za oživitev civilne družbe pišeta protestno pismo urednici Kseniji Horvat Petrovčič, je normalno. Sta se pač odločila pisati pismo. Ampak da v tem pismu protestirata, ker nacionalka v programu ni omenila nekega njihovega pisma, je pa bedarija na deseto potenco. Še večja, da je argument za njihovo užaljenost očitek, da so eni drugi pa bili omenjeni.

Spet smo tam, kjer smo bili pred skoraj dvajsetimi leti. Užaljeni bodo s štoparico v roki šteli sekunde in omembe drugih. Drli se bodo na ves glas, kako so zapostavljeni in neuravnoteženi. Protestirali proti enostranskemu poročanju in dokazovali, kako je vse še vedno maslo tranzicijske levice. Pri tem pa pozabljali, da so uredniki tam pač zato, da urejajo program, da so tam zato, da se odločajo, in ne zato, da kot poštni nabiralniki posrkajo vse norosti in bedarije tega sveta. Tisti, ki bo imel prvi toliko jajc, da bo enkrat enemu politiku rekel ne, bo šel v zgodovino. Politik pa najverjetneje na sodišče po pravico. Čista iluzija.

Kot je v tem prostoru iluzija, da se da vse rešiti s televotingom in referendumi. Če Uroš Slak na koncu reče, da bomo pač na referendumu povedali, kako si želimo živeti v tej državi, gre to v kontekst demokracije. Če pa v novi oddaji Firma.tv s telefonskimi glasovanjem izbirajo najboljšo podjetniško idejo, se vse skupaj spet spremeni v enostavno organiziranost. Kot izbor evrovizijske predstavnice. Firma.tv je še en ponesrečen poizkus nacionalke. Še ena nedodelana in na hitro skupaj sklanfana oddaja na nemogoči virtualni sceni. Porabiti dobre pol ure za to, da se zavrtijo trije amaterski srednješolski oglasi in se potem resno o tem pogovarjajo z gosti v studiu, je dokaz, da nacionalka še ne okreva. Da se je bolezen, imenovana izguba kompasa, zažrla v vse njene pore…