Je res, da so prihodki iz naslova avtorske pravice v glasbeni industriji trenutno najbolj donosni?

Če si v vodstvu Sazasa, da. To je najbolj iskren odgovor. Sicer pa - kar vprašajte Tanjo Žagar - so še vedno najbolj donosni nastopi. Če si dober, jasno, torej če te ljudje želijo poslušati. V nasprotnem primeru pa je pomembno, da zlobiraš, da se vrtijo tvoje  pesmi.

Radijski postaji se seveda najbolj splača, da na svojih frekvencah vrti skladbe, od katerih se nadomestilo za avtorske pravice steče na njen račun. Vi ste pravzaprav začeli to igro. Imate produkcijsko ekipo in delate skladbe, mar ne?

Točno. Tudi v Franciji so radijske postaje naredile svoje založbe, tako da zdaj tam glasbeni posel vodijo radijske postaje in niti ne več založbe.

Kako najdete izvajalce?

Pridejo k nam na razgovor. Prav tako avtorji. Prvi od zunanjih avtorjev, ki je sodeloval z nami, je bil Raay. Eno leto smo se pregovarjali, da je dojel.

V zadnjem času tudi drugi avtorji bolj razumejo, da to ni nič strašnega, in so začeli z nami sodelovati. Na začetku so sodelovanje zavračali, a njihov odnos se počasi spreminja. V naslednjega pol leta boste slišali nekaj starejših avtorjev, za katere morda mislite, da se ne morejo spremeniti, v popolnoma drugačni preobleki. Prišli bodo s hiti, ki vas bodo sezuli. Ne bom jih omenjal, ker je zaenkrat še tako, da so tisti, ki sodelujejo z nami, med drugimi avtorji stigmatizirani.

Prodane duše?

Tako je. Ampak ko bo teh "prodanih duš" veliko, se bodo stvari spremenile. Tudi drugi avtorji bodo ugotovili, da ni nič strašnega, če poslušalca vprašaš, kaj bi rad. Po navadi glasbeniki skladbo v nastajanju preverjajo pri šestih prijateljih, stricu, teti in morda še kom. Skratka v ozkem krogu. Mi to počnemo pri več sto ljudeh, ki niso prijatelji in si upajo povedati, kaj je narobe. To pomeni, da imamo v produkcijo vključenih recimo štiristo ljudi, ki nam pomagajo pri orientaciji, da naredimo boljšo skladbo. Sproti vse dajemo na testiranje: kitico, refren, tekst, vse. Pesem ne gre ven, če publika prej ne da potrditve. Zato je bilo vseh devet skladb, ki so nastale v produkciji našega glasbenega uredništva, uspešnic. Ljudem se zasvetijo oči, ko jih slišijo.

Govori se, da so zunanji avtorji, ki niso povezani z vašim uredništvom, primorani odstopati svoje avtorske deleže?

Ni res. Pustim pa, da se o tem govori. Kajti več kot se govori, boljša je za nas reklama.

Konkretno Siddhartina Malishka. So fantje z vami sklenili kakšen posel?

Ne. Nekaj časa se celo niso vrteli, ker on (Tomi Meglič, op.p.) ni razumel, da skladba, dolga sedem minut, ni za radio. Mi smo mu rekli, da mora biti dolga tri minute in pol, zato je kričaje in z omenjanjem vseh spolnih organov v različnih jezikih zapustil našo firmo. Čez nekaj časa so se fantje - brez njega - vrnili. Tista skladba se pač ni vrtela, saj so naše raziskave pokazale, da skladba, daljša od štirih minut, začne utrujati ljudi, ki niso fani.

Je v današnjih časih še možno, da glasbenik naredi komad, ga pošlje na radio in čaka v domačem fotelju, da bo morda postal hit?

Je, približno eden na leto. Tak primer je Poljubljena skupine Tabu. Dobili smo ga po pošti. To je najboljša slovenska pesem v zadnjih sedmih mesecih. Bendu smo poslali le čestitko. Ko Slovenci slišijo domačo pesem, ji dajo takoj za 30 odstotkov boljšo oceno, kar pomeni, da domačim glasbenikom gledamo skozi prste. Po drugi strani pa to, da te imajo Slovenci radi, ne pomeni, da jim lahko podtakneš vse. Ne podcenjujte slovenske publike!

Kaj je danes najpomembnejše za to, da pesem postane  hit?

Izvirnost. Tudi ko si izviren, upoštevaj razpoloženje ljudi, ki ni v vseh obdobjih enako. Trudi se, vzemi si čas. Snemaj večkrat, prespi, uporabi naravne inštrumente in daj v komad dušo in srce.

To je vse jasno. Ampak dogovarjanja, sestanki…

Vsakdo, ki želi, da se njegovi komadi vrtijo na Radiu 1, mora priti na sestanek. Če hoče, da si mi vzamemo čas zanj, naj si ga tudi on za nas. Da bo nekdo meni po mejlu poslal komad, potem pa naj se jaz s tem ukvarjam - to ne gre. Na sestanku najprej ugotovimo, ali bomo pesem sploh dali v raziskavo. Če je ne bomo, lahko glasbenik še vedno plača dvesto evrov in jo vseeno vključimo. Če verjameš, da je pesem dobra, pridi in povedali ti bomo, zakaj je ne bomo dali testirati. Vsakdo lahko sestankuje pri nas.

Se pravi, da mora vsaka skladba, preden se zavrti, prestati test?

Če bi vrtel slabo glasbo, bi izdal poslušalce, od katerih sem sicer odvisen. Igral pa bi se tudi z usodo stotih zaposlenih. To je približno prav toliko družin. Zato sem uvedel preverjanje všečnosti pesmi pri poslušalcih. Drugače od Vala 202, ki je neodvisen od poslušalcev, sam pač nisem. Če pesem prestane test, potem jo vrtimo, sicer pa ne. Naj podam primer: Kreslinova pesem Z Goričkega v Piran, ki sicer sodi med najbolj predvajane pesmi na naši mreži v letu 2009, je imela v začetku petodstotno nevšečnost pri poslušalcih, ki pa se je v nekaj mesecih povzpela na 30 odstotkov. Zato smo jo vzeli s programa.

Kako bi opredelili pojem "slovenski pop"?

Glede na percepcijo je to glasba, ki se vrti na VH1, ta pa je po naših raziskavah zelo blizu slovenskemu okusu. Kaj je popularna glasba? To je glasba, ki je všeč generaciji od 18 do 40 let. Glasba, ki jo posluša več kot 30 odstotkov ljudi v tej starostni skupini.

Ali obstaja kvaliteten oziroma nekvaliteten pop?

To je stvar okusa. Meni je lahko všeč tudi skladba, ki je po določenih parametrih popolnoma nekvalitetna, je pa izvirna.

Zakaj nekateri pop tako radi delijo na kvaliteten in nekvaliten?

Zato, ker kvaliteto lahko kupiš, izvirnosti pa ne moreš. Kupiš lahko najboljši studio, najboljše instrumente, najboljše vokale. Potem se mimo sprehodi nekdo in pokasira, ljudje pa rečejo, da to ni kvalitetno. Imaš glasbenike, ki imajo blazno znanje, širino, govorijo vse jezike, ampak ljudje njihove glasbe ne vzamejo za svojo. Na koncu kvaliteta vendarle ni merilo.