Za ponazoritev: pakt za konkurenčnost je zahteval ukinitev indeksacije plač v roku enega leta, pakt za evro pa državam članicam v celoti prepušča, da same, glede na svoje specifične razmere, uvajajo ukrepe za spodbujanje konkurenčnosti gospodarstva. Enako velja za zagotavljanje vzdržnosti javnih financ. Pakt Merkel-Sarkozy je zahteval vnos omejitve zadolženosti držav v ustavo, pakt za evro pa vladam dopušča, da same oblikujejo fiskalno pravilo, čeprav naj bi ga prav tako najmanj uzakonile.

Veliki so si zagotovili posebno obravnavo

Verjetno še bolj pomenljiv pa je signal, ki so ga iz Bruslja ta teden poslali finančni ministri pri "reformiranju" pakta za stabilnost in rast. Po "novem" državam grozijo finančne kazni za kršenje maastrichtskih pravil. Za previsok dolg 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), za previsok javnofinančni primanjkljaj 0,2 odstotka, za makroekonomska neravnovesja pa 0,2 odstotka BDP. Slovenija ima trenutno previsok javnofinančni primanjkljaj, kar bi jo ob ne dovolj hitrem zmanjševanju minusa lahko stalo približno 72 milijonov evrov.

A finančne sankcije omogoča že zdaj veljavni pakt o stabilnosti in rasti, zato same določitve višine kazni ne moremo oceniti kot pomembno novost. Poleg tega sankcije ne predvidevajo avtomatizma, kar glede na pretekle izkušnje bržkone pomeni, da na bruseljskem računu iz tega naslova ne bo bistveno povečanega prometa. Še toliko bolj zato, ker si je ena od ustanovnih članic EU, Italija, ob kar dvakratnem preseganju dopustne zadolženosti v "reformi" pakta izborila džokerja. Italijanski minister za finance Giulio Tremonti je bil pripravljen nova pravila o obveznem zniževanju dolga podpreti le, če bi se pri ocenjevanju "uspešnosti" države upoštevali še "drugi pomembni dejavniki", v primeru Italije konkretno nizka zadolženost zasebnega sektorja. In srečanje finančnih ministrov je zapustil zadovoljen. Podobno izjemno si je izborila Poljska zaradi drage pokojninske reforme.

"Ta kriza je nazorno pokazala, kakšne so asimetrije med članicami EU. Toda že ob začetku uvajanja evra se je vedelo za te razlike, kakor tudi, da monetarna politika ni vsemogočna in bo zato treba usklajevati dohodkovne in fiskalne politike. Ob zavedanju različnih ureditev so razmišljanja Nemčije, da je potrebna večja harmonizacija, edina pravilna. Če seveda želimo, da evro preživi," se je za nujnost harmonizacije ekonomskih politik držav z evrom zavzel nekdanji guverner Banke Slovenije, danes pa predsednik uprave Unicredit banke Slovenije France Arhar.

A tako kot mnogi analitiki s skepso gledajo na uresničljivost reformnega paketa, tudi Arhar vidi resne pomanjkljivosti. "Dejstvo je, da se že ob uvedbi evra države niso držale lastnih pravil. Italija že na začetku ni izpolnjevala maastrichtskih meril, vendar si nihče ni znal predstavljati ustanovitve evrskega območja brez jedra, ki bi ga sestavljale Nemčija, Francija in Italija. Konec koncev tudi Evropska centralna banka pri določanju monetarne politike upošteva razmere v gospodarstvih z največjo težo," je dejal Arhar. Poleg tega sta tudi sedanji protagonistki strožje obravnave "malopridnih" držav Nemčija in Francija sredi prejšnjega desetletja kršili maastrichtske omejitve.

Prva preizkušnja harmonizacije irski davki

Po kako zahtevnih tirih vozi nemško-francoski vlak, priča spor med francoskim premierjem Nicolasom Sarkozyjem in nemško kanclerko Angelo Merkel na eni strani in njunim irskim kolegom Endo Kennyjem, ki je pravkar prevzel premiersko funkcijo, na drugi strani. Kenny bi konec tedna Irski lahko izboril znižanje obrestne mere za posojila, ki jih je država prejela iz sklada za zaščito evra, vendar bi v zameno moral pristati na zvišanje davka na dobiček podjetij. Ta je pri 12,5-odstotni stopnji najnižji med evropskimi državami in države, ki zdaj rešujejo Irsko iz javnofinančnega brezna, tega očitno niso pripravljene početi ceneje, če Irska ne zviša (pre)konkurenčnega davka. Znižanje obrestne mere za posojila in podaljšanje odplačila dolga si je tako izborila le Grčija, ki je v zameno ponudila privatizacijo nekaterih državnih podjetij.

Minuli teden je evropska komisija sicer predlagala enoten sistem za izračunavanje davčne osnove za podjetja, ki poslujejo v Uniji, hkrati pa predlog ne prinaša enotne stopnje davka od dohodka pravnih oseb. Predlog pravzaprav dopušča ogromen manevrski prostor med 16- in 25-odstotno stopnjo obdavčitve, kar je velika razlika, opozarja Arhar. Čeprav tako Merklova kot Sarkozy pričakujeta, da bo Irska na koncu popustila, so bili prvi irski odzivi na predlog Bruslja negativni - direktiva naj bi pomenila poskus harmonizacije davkov "skozi stranska vrata".

Kenny je bil tako po koncu vrha sedemnajsterice verjetno najbolj nezadovoljen evropski premier. Nemška vlada je z doseženim, vsaj po uradnih stališčih sodeč, zadovoljna. Merklova je prizorišče zapustila z oceno, da je najtežje delo za njimi, pa čeprav je pakt za evro skorajda neprepoznavna različica pakta za konkurenčnost. Vprašanje pa je, kako zadovoljni bodo njeni volilci z dejstvom, da bodo morali prispevati več sredstev v sklad za zaščito evra. Slednji bo, tako kot njegov stalni naslednik, lahko kupoval državne obveznice neposredno od izdajateljic, v kar je Merklova le stežka privolila.

Nemci pač niso navdušeni nad financiranjem "malopridnih" držav, pa čeprav imajo še kako tehten razlog, da v to privolijo. Njihove banke imajo, tako kot francoske, v perifernih državah na desetine milijard evrov naložb. Poleg tega je Merklovi uspelo doseči, da sklad ne bo smel odkupovati državnih obveznic na sekundarnem trgu, torej od tretjih oseb, ampak jih bo lahko kupoval le neposredno od držav izdajateljic. Tudi zato je predsednik Evropske centralne banke (ECB) Jean-Claude Trichet nezadovoljen z doseženim: "Še vedno menimo, da trenutno predvidene izboljšave v upravljanju niso zadostne, da bi se kaj naučili iz krize, s katero smo se morali soočiti."

Eden vodilnih strokovnjakov za monetarne unije na svetu, doktor ekonomije Russell Cooper, ki se je v enem svojih zadnjih raziskovalnih seminarjev ukvarjal prav z medsebojnimi vplivi enotne monetarne politike in različnih fiskalnih politik držav, pravi, da prevelikega upanja v dogovor ne gre polagati. "Odprtih je kar nekaj vprašanj. Prvič, ali je Evropska unija sposobna uveljaviti pravila. Dosedanje izkušnje kažejo, da ne. Glede preprečevanja bodočih dolžniških kriz pa morate vedeti, da tudi ekonomisti nismo trdno prepričani o vzrokih za dolžniške krize, pa čeprav imamo kar nekaj prepričljivih zgodb. Takšno pričakovanje je zato previsoko. Poleg tega bi predlagana pravila lahko imela neželene ekonomske učinke, saj je proračunski primanjkljaj mnogokrat učinkovita vladna politika," je Cooper ocenil domet predlaganih sprememb. Nekaj podobnega po njegovih besedah velja za sklad za zaščito evra in njegovega naslednika: "Ključna je kredibilnost garancij. Vlade, ki so vključene v sheme, bodo morale biti ob nevarnosti bankrota kakšne države pripravljene na mizo položiti svoja lastna sredstva. Če te pripravljenosti ni, so garancije le prazne besede."

Slovenska vlada s figo v žepu

Če smo optimistični in verjamemo, da bodo načelne zaveze iz pakta za evro države pristopnice izpolnjevale tudi v praksi in ne zgolj na papirju, Slovenijo čaka kar nekaj dela. Z vidika makroekonomskih neravnovesij, ki naj bi jih potniki na nemško-francoskem vlaku odpravili, bo morala pospešiti javnofinančno konsolidacijo in ukrotiti rast plač v primerjavi s produktivnostjo, če želi znova najti priključek stroškovno konkurenčnim gospodarstvom.

Najresnejše tveganje za hitrejšo rast in razvoj gospodarstva predstavlja prav javnofinančni primanjkljaj. Kot opozarjajo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar), veljavna državna proračuna za leti 2011 in 2012 predvidevata počasnejšo konsolidacijo javnih financ od predvidene v aktualnem programu stabilnosti. V obeh proračunih namreč vlada predvideva višji primanjkljaj, kot ga je sporočila v Bruselj, in bonitetne hiše so se na to že odzvale s poslabšanjem ocene prihodnjih obetov iz stabilnih v negativne. To pa ne pomeni nič drugega kot še dražje zadolževanje Slovenije ob izdajah obveznic na mednarodnih finančnih trgih. Naj spomnimo, da se je država nedavno zadolžila precej dražje kot na primer Slovaška, ki ima nižjo bonitetno oceno.

Drugo problematično področje je gibanje plač v primerjavi s produktivnostjo. V letih 2008 in 2009 se je stroškovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva poslabšala precej bolj kot v povprečju v državah z evrom. Glavna razloga za to sta, tako na Umarju, začetek plačne reforme v javnem sektorju v letu 2008 in eden največji padcev BDP med evropskimi državami v letu 2009. Realni stroški dela so se lani sicer nekoliko zmanjšali zaradi ponovne oživitve gospodarstva in manjše zaposlenosti, a je večino izboljšanja stroškovne konkurenčnosti "požrla" visoka rast plač v zasebnem sektorju, predvsem zaradi vpliva zvišanja minimalne plače.

Umar pa je zaskrbljen tudi zaradi zadolženosti, predvsem zaradi krepitve deleža javnega in javno garantiranega dolga v skupnem zunanjem dolgu. "Pri poroštvih obstaja potencialno tveganje: čeprav do unovčitve neposredno ne povečujejo (javnega) dolga, njihova višina in ocena verjetnosti unovčitve lahko vplivata na poslabšanje percepcije države na finančnem trgu. Zato je pomembno ohraniti kreditne ocene na doseženih ravneh z izpolnjevanjem danih zavez glede konsolidacije javnih financ in uvajanja sistemskih sprememb, ki so ključne za dolgoročno vzdržnost javnih financ," opozarjajo.

Čeprav je premier Borut Pahor po sredinem koalicijskem vrhu ocenil, da so vse štiri koalicijske stranke dovolj močne, da imajo dovolj volje in dovolj skupnih imenovalcev, da Slovenijo uspešno pripeljejo iz krize, vse zgoraj navedeno ne vliva velikega upanja. Slovenija krši že v obstoječem programu stabilnosti dane zaveze, poleg tega pa vladi ni uspelo izpeljati še nobene resne reforme. Pokojninska gre na referendum, na katerem bi prav lahko pogorela, saj ji nasprotuje celo koalicijska stranka upokojencev, pa tudi malemu delu bolj slabo kaže.

"Za Slovenijo je najboljše zdravilo gospodarska rast med tremi in štirimi odstotki. Takšna rast bi pomenila dovolj fiskalnih prihodkov, da ne bi bilo treba posegati v socialne pravice. Najtežje je krčiti že pridobljene pravice," je pomanjkanje volje za reforme v Sloveniji orisal Arhar. Pristaš hitenja sicer ni, a neke časovne okvire je vendarle treba opredeliti: "Dobil sem občutek, da je izhodna strategija iz krize bolj program zaradi programa samega."

Tako pakt za evro, skupaj z drugimi reformnimi dokumenti, kot dogajanje na domačem političnem parketu ponovno potrjujeta, da je politično življenje omejeno na čas trajanja mandata. Sprejete reforme pa bolj ali manj seštevek vseh vrst izjem in kompromisov, ki nemalokrat s prvotno zastavljenimi cilji nimajo kaj dosti skupnega. Pregovor pravi, da priložnost zamujena ne vrne se nobena. Eno takšno je slovenska vlada zamudila, ko se ni odločila sanirati bank, zaradi česar se zdaj verjetno marsikomu kolca. Samo upamo lahko, da se nam vsem skupaj ne bo kolcalo še po "six-packu", kot so menda v bruseljskih krogih že poimenovali paket šestih reformnih dokumentov.