Iz česa pravzaprav sestoji instalacija Zid objokovanja?

Zid objokovanja je solzedajalska akcija, ki je sestavljena iz dveh delov, zunanjega, javnega, in notranjega, intimnega. Zunanji del smo zasnovali z referenco na jeruzalemski Zid objokovanja. V tem imenu je namreč vpisana neka zmota, saj ga Judje ne obiskujejo zato, da bi se tam razjokali, ampak zato, ker gre za sveto mesto njihove religije; to ime so mu pravzaprav nadeli zahodnjaki. Novomeški Zid objokovanja je zgrajen iz ledenih kock in se bo s približevanjem toplejših temperatur sam od sebe stopil, razjokal - ter tako za nas naredil tisto, kar sicer skrivamo in česar ne želimo početi v javnem prostoru. Na ta poetičen vizualni način zastavljamo vprašanje delegiranja dejavnosti in čustev na druge.

Drugi, intimni del pa sestavljajo trije lakrimatoriji, majhni prostori, v katerih je obiskovalec sam in se poskuša razjokati v posebej narejena očala za zbiranje solz. V lakrimatoriju individualnega spomina se tako poskuša razjokati na osnovi svojih lastnih spominov, v lakrimatoriju kolektivnega spomina lahko izbere enega ali več posnetkov dokumentarnih in igranih filmov, če pa se niti tam ne razjoče, gre lahko v lakrimatorij fiziološkega spomina, kjer mu k joku pomagajo z dražili.

In s kakšnimi konkretnimi posnetki "kolektivnega spomina" boste poskusili razjokati obiskovalce?

Gre za posnetke z razponom različnih vsebin in čustev, od tragičnih dogodkov, kot je bila letalska nesreča na Korziki leta 1981 ali dramatično umiranje otrok od lakote v Sudanu, zatem katastrof, kot so cunamiji, do evforičnih dogodkov - na primer občutkov ob osamosvojitvi Slovenije in športnih zmag, žalostnih dogodkov, kot sta bili na primer Titova smrt ali smrt princese Diane, kakor tudi melodramatičnih posnetkov, med katerimi imamo igrane filme, kot je Imitacija življenja, in posnetkov, ki nas tako močno nasmejejo, da se lahko razjočemo od smeha.

Videti je, da jok razumete kot tabu sodobne družbe? Verjetno pa ne gre samo za jok, temveč za splošno "prepoved" izražanja "neprimernih" čustev v javnosti.

Te prepovedi so seveda nenapisane in tukaj se pojavlja cel spekter vprašanj, na primer tisto o spolnih razlikah: če se ženska razjoče v javnosti, to niti ni problem, če pa to naredi moški, je to hud udarec. Jok je v bistvu eden redkih moških tabujev. Mene pri tem zanima vprašanje, kako naj v sodobnem času obravnavamo čustva, ne da bi pri tem uporabljali postopke manipulacije, kot jih uporabljajo množični mediji in film. Pri montiranju posnetkov kolektivnega spomina smo ugotovili, kako zelo hitro in brez težav lahko zmanipuliramo gledalčev pogled s tipom slike, bližnjimi posnetki utrujenih, žalostnih oseb ter glasbo, ki neposredno vpliva na čustva.

Zid objokovanja pa se ukvarja tudi z vprašanjem spomina: kaj je tisto, kar ostane v spominu, nas pretrese in oblikuje v prihodnosti? Tukaj vzpostavljamo določeno dinamiko med individualnim in kolektivnim spominom, ki se, kot vemo, iz generacije v generacijo spreminja ter je obenem nacionalno in zgodovinsko zaznamovan.

V spremnem besedilu ste se obregnili ob sodobno umetnost, ki naj bi se izogibala ukvarjanju z gledalčevimi čustvi. Toda ali ni sodobna umetnost, še posebej performativna, zelo usmerjena v raziskovanje, razgaljanje in včasih celo izrabljanje najbolj intimnih čustev izvajalca in gledalca?

Pri sodobni umetnosti je zelo pomembno, na kakšen način ta pristopa h gledalcu. Zid objokovanja v svojem intimnem delu ustvari situacijo, v kateri gledalec postane "terminalni gledalec", oziroma z angleškim izrazom terminal spectactor, torej nekdo, ki združuje gledalca in izvajalca. V tem primeru je gledalec nekdo, ki istočasno proizvaja vsebino in se nanjo odziva. Tako se bo gledalec v lakrimatoriju na primer nečesa spomnil, potem pa se bo sam odločil, ali bo to pripeljal do tiste točke, na kateri se bo razjokal. In to bo počel sam zase, ne za koga drugega. To vprašanje terminalnosti, končnosti, je zanimivo tudi zaradi tega, ker vidim, da se celotni ustroj neoliberalne družbe giblje v smer, kjer bo vsak posameznik samozadosten in bo z zunanjim svetom komuniciral prek protez - to so lahko tehnološke in komunikacijske naprave ali pa pač neki posredniki, ki za nas naredijo nekaj, kar bi sicer morali opraviti sami. Zato si ni težko predstavljati življenja, ko posameznik ne bo potreboval drugega. To lahko zveni kot negativna utopija, a je zlahka predstavljiv scenarij, ki se zlasti močno razvija v urbanih okoljih.