Slovenščina je tako pomembna, da se je učijo marsikje po svetu, celo sredi ameriške celine. V univerzitetnem mestu Lawrence v zvezni državi Kansas jo že dvajset let poučuje profesorica slovenskega jezika in književnosti Marta Pirnat - Greenberg, ki je deseto leto lektorica slovenščine in hrvaščine na kansaški univerzi.

Kako je sploh prišlo do tega, da se poučuje slovenščina sredi Amerike?

"Slovenščina ima na kansaški univerzi razmeroma dolgo tradicijo. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so na tukajšnji Oddelek za slovanske jezike in književnosti kot Fulbrightovi štipendisti iz bivše Jugoslavije precej redno prihajali lektorji in profesorji iz Slovenije. Ko sem poslušala njihove pripovedi o Kansasu, nisem niti slutila, da bo to nekoč moj drugi dom. Za to je bila potrebna vrsta naključij. Leta 1983 sem se na poletni šoli češčine v Pragi zaljubila v študenta slavistike iz Kalifornije, svojega sedanjega moža Marca Greenberga. Nekaj let sva vzdrževala ljubezensko zvezo na veliko daljavo, dokler Marc ni leta 1988 prišel kot Fulbrightov štipendist v Slovenijo, kjer je opravil terensko raziskavo za svojo disertacijo o prekmurskih narečjih. V tem času sva se tudi poročila in v Ljubljani se nama je rodil sin. Nemirni čas konec osemdesetih let v razpadajoči državi s podivjano inflacijo je vsekakor igral veliko vlogo pri težki odločitvi, kje bomo živeli, ko je mož končal doktorat in začel iskati zaposlitev. Nekaj mesecev po naši selitvi v ZDA se je na univerzi odprlo mesto profesorja za slovansko jezikoslovje, dobil ga je mož in slovenščina se je po ne-kajletnem premoru vrnila na univerzo tudi v obliki jezikoslovnih predmetov, ki slovenščino obravnavajo posebej ali primerjalno. Prvih deset let sem veliko prevajala in občasno poučevala slovenščino posameznike in na poletni šoli slovanskih jezikov na Univerzi Indiana, leta 2001 pa sem bila sprejeta kot lektorica za hrvaščino."

Slovenisti so tudi diplomati

Kansas je torej sedaj vaš novi dom?

"Težko rečem, da je to moj novi dom, saj v Kansasu živim že dvajset let, in celo naš fizični dom, v katerem smo preživeli večino tega časa, ni več nov. Imeti nov dom tudi pomeni, da nimaš več starega, prvega, kar se mi zdi skoraj nepredstavljivo, ko gre za domovino. Trajalo je kar nekaj let, preden sem se zalotila, da sem 'v Kansasu' nadomestila z 'doma' in da sem se začela razmeroma rutinirano gibati med obema domovoma. Res je povezanost s prvim domom globlja in intimnejša, vsaj s fizičnim prostorom. Tu ne mislim le na toliko opevane naravne lepote Slovenije, ki jih v Kansasu seveda pogrešam, ampak na to, da grem lahko po dvajsetih ali tridesetih letih na sprehod čez Mengeško polje in še vedno najdem pot - čeprav že precej zaraslo - po kateri smo otroci iz Jarš hodili k verouku v Mengeš. Za ameriške pojme velike mobilnosti smo pravzaprav zelo statična družina, moja otroka sta bila med peščico otrok v svoji šoli, ki se do konca srednje šole niso nikoli preselili."

Študiji in lektorati slovenščine potekajo na 57 univerzah po svetu. Veliko?

"Majhno število govorcev slovenščine res ni brez pomena pri tem, koliko sredstev lahko namenimo za širjenje svojega jezika po svetu, potrebe po tej širitvi pa so prav obratno sorazmerne z našim številom: manj nas je, manj svet ve o nas, večja je potreba, da to vedenje širimo. Študij slovenščine na lektoratih po svetu je dobro organiziran in strokovno podprt od Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Mreža lektoratov se je tkala dolga desetletja, da je dosegla današnji obseg in strokovno raven, in velika škoda bi bila, če bi jo sedanja gospodarska kriza potrgala, kot je bilo zagroženo konec lanskega leta. Lektorati ne opravljajo le izobraževalnega poslanstva, pač pa imajo tudi kulturno posredniško vlogo v državah gostiteljicah, kjer Slovenija nima kulturnih atašejev ali kulturnih središč. Lektorji smo tudi neke vrste informativni centri za slovenske zadeve, ljudje se na nas obračajo z vsemi mogočimi vprašanji o Sloveniji, ne samo jezikovnimi, in tudi vzdržujemo vezi med staro domovino ter slovenskim izseljenstvom."

Koliko je med Američani sploh zanimanja za slovanske jezike? Ruščina in poljščina sta verjetno prvi?

"Zanimanje za slovanske jezike je v veliki meri odvisno od političnih razmer. Ruščina se res poučuje najpogosteje, a se množičnost njenega vpisa ne da primerjati s časom hladne vojne. Naša univerza je ena redkih ameriških univerz, ki je ohranila program slovanskih jezikov, tako da poleg ruščine poučujemo tudi poljščino, kombinacijo jezikov z bivšega srbohrvaškega območja, slovenščino, ukrajinščino in češčino. Na mnogih univerzah so slavistiko ukinili in ohranili samo ruščino ter morda še kakšen slovanski jezik. V času zadnjih vojn na Balkanu se je močno povečalo zanimanje za kombinacijo jezikov z bivšega srbohrvaškega območja in pri nas se je vpis za te jezike v zadnjih letih ustalil, na treh stopnjah imamo vsako leto okoli petnajst študentov."

Veliko zanimanja za naš jezik

In kaj vodi Američane, da se učijo slovenščino?

"To je želja po znanju jezika svojih prednikov, kjer je slovenska skupnost dovolj močna, da vzdržuje tako zavest. Največja koncentracija ljudi slovenskega izvora je v Clevelandu, kjer so pred nekaj leti s podporo slovenske vlade odprli lektorat, ki uspešno deluje in je dobro obiskan. Čeprav se je nekaj Slovencev konec 19. stoletja naselilo tudi v Kansasu, predvsem v Kansas Cityju in na jugovzhodu države ob premogovnikih, so te skupnosti veliko manjše in dodobra asimilirane, ker ni bilo novejšega dotoka imigracije, tako da iz njih redkeje dobimo študente. Pri nas se slovenščine večinoma učijo študentje višjih letnikov in podiplomski študentje, ki imajo raziskovalne načrte na slovenskem področju, na primer v slovenski zgodovini, politologiji ali jezikoslovju, redkeje pa tudi iz čistega veselja do jezika in kulture. Seveda pomagata tudi velika motiviranost in jasno zastavljeni cilji, za kaj bodo jezik potrebovali. Tako je študent zgodovine denimo po dveh letih učenja sposoben prevesti daljšo pripoved sodobnega slovenskega avtorja za objavo v literarni reviji ter študentka biologije in pedagogike, ki sicer nima predznanja drugega slovanskega jezika, se drugo leto učenja že zelo lepo pogovarja slovensko."

Bi lahko primerjali odnos Američanov do njihovega jezika in odnos Slovencev do slovenščine?

"Ameriška identiteta vsekakor ni povezana z angleščino, tako kot je naša s slovenščino. Nobenega strahu ni, da bo angleščina izginila, če ne bodo zanjo skrbeli, da jo bodo ‚onesnažili’ drugi jeziki ali pokvarili milijoni govorcev po svetu in celo v ZDA, ki jo lomijo na vse mogoče načine. Pouk angleščine v šoli v glavnem ni namenjen učenju normativnosti in opisovanju jezika, ampak v pretežni meri razvijanju funkcionalne pismenosti. Dostikrat mi povedo, da so se marsikaj o angleščini naučili pri pouku slovenščine ali hrvaščine, saj nikoli prej niso o njej razmišljali analitično, kot jih v to prisili učenje tujega jezika."

Analiza rezultatov letošnjega nacionalnega preverjanja znanja je pokazala, da pri slovenščini učenke dosegajo boljše rezultate, predvsem pri nalogah, ki zahtevajo samostojno pisno oblikovanje besedil. So ženske bolj nadarjene za jezike?

Več v tiskani izdaji!