Sodeč po zadnji raziskavi iz leta 2006, ki jo je izvedla Evropska novinarska zveza (EFJ), je 47 odstotkov medijske srenje ženskega spola, pri čemer je najbolj zanimivo, da je novinarski poklic najbolj feminiziran v Rusiji z 80-odstotno žensko udeležbo; v Italiji po drugi strani v medijih dela le 32 odstotkov novinark, pri čemer je značilno, da je za ženske bolj ali manj rezervirano delo napovedovalk na televizijah, medtem ko se v resne novinarske vrste le stežka prebijejo. V primerjavi z zadnjo podobno raziskavo je odstotek žensk v novinarskem poklicu zrasel za skoraj 10 odstotnih točk in se tesno približal siceršnjemu razmerju med ženskami in moškimi. Zanimivi pa so rezultati glede plačne neenakosti: namreč najmanjše, skoraj nikakršne razlike, je raziskava ugotovila v Srbiji, Italiji in na Hrvaškem, največje pa v Nemčiji, Rusiji, Veliki Britaniji in na Norveškem, kjer ženske za svoje delo prejemajo tudi več kot 20 odstotkov manj kot njihovi moški kolegi. Zanimiv podatek je tudi, da se ženske v tekmi za uveljavitev v novinarskem poklicu vedno kasneje odločajo za otroke ali pa jih sploh nimajo, saj je vrnitev na delo po porodniškem dopustu v novinarstvu izjemno težka.

V številnih državah, kjer je neenakost med spoloma uradna politika države, so ženske hkrati novinarke in aktivistke. Biti ženska, novinarka in borka za svobodo medijev je za iransko Jilo Baniyaghoob eno in isto. Leta 2007 je tako stala v prvih vrstah protestov proti volilni zmagi predsednika Ahmadinedžada, kot številne druge ženske, ki jih je tja "potisnila" prav nazadnjaška politika iranskega predsednika. V svoji petnajstletni karieri je sicer delala za 16 medijev in publikacij, sodelovala pri ustanavljanju organizacij za ženske pravice, bila večkrat v zaporu in žrtev nasilja, pred kratkim pa je danes štiridesetletna Jila dobila tridesetletno prepoved opravljanja poklica novinarke.

Sihem Bensedrine je v Tuniziji pred leti ustanovila center za nadzor nad svobodo medijev, ustvarjanja in javnega objavljanja, skupaj z možem pa sta postavila tudi radijsko postajo Kalima, ki je bila večkrat tarča politične policije: radijsko opremo so jim zaplenili, prostore, iz katerih je oddajal radio, pa zapečatili. Radijski program, ki je opozarjal na skorumpiranost oblasti, predvsem pa predsednika Ben Alija, pač ni bil radio, ki bi ga oblast prenašala, sploh ker ga je vodila ženska. Bila je večkrat zaprta, pa tudi tarča sistematičnega blatenja, tako rekoč "atentata na osebnost", zaradi česar se je umaknila v tujino, od koder se je v Tunizijo vrnila 14. januarja letos, potem ko je Ben Ali zapustil državo. "Pod Ben Alijem so bile ženske deležne posebnega odnosa," pravi Sihem Bensedrine. "Ker smo bile pri tem še aktivistke v boju za svobodo medijev, je na nas gledal kot na najnižjo kasto, vsako naše opozorilo o omejevanju svobode pa je jemal kot osebni napad. Bile smo žrtev številnih oblik represije, onemogočeno nam je bilo delo, prav tako dostop do informacij in celo do javnega prevoza. Bile smo pod nenehnim policijskim nadzorom in velikokrat tudi žrtve policijskega nasilja. Režimski časopisi so o nas govorili kot o vlačugah, sama pa sem bila žrtev nenehne kampanje blatenja," pravi Sihem Bensedrine.

Biti ženska v novinarstvu pa je lahko tudi prednost, pravi francoska vojna poročevalka Anne Nivat, prejemnica nagrade Alberta Londresa, ki je med drugim poročala iz Afganistana, Iraka in Čečenije. "Zame kot žensko je bilo delo v Afganistanu in Iraku lažje, saj tam ženska ne velja nič in se zato nihče ni oziral name. Lahko vidiš, ne da bila videna," je slikovito opisala prednosti ženske v vojnem poročevalstvu. "Za razliko od moških kolegov lahko delo opravljamo relativno neopažene. Na nadzornih točkah nas nihče ne pregleduje, nihče ni že vnaprej nezaupljiv, res pa je, da je moja metoda dela takšna, da se povsem zlijem z lokalnim prebivalstvom - oblečem si burko, s katero brez težav prehajam tudi čez najbolj sovražna območja. In če pride do spopadov, mi moški pomagajo, da pridem do njihovih žena," je svojo poročevalsko tehniko v pogovoru za organizacijo Novinarji brez meja orisala Anne Nivat.

A gledano na splošno je novinarski poklic še vedno daleč od doseganja spolne enakopravnosti, zaradi česar so po ugotovitvah številnih študij ženske v medijih slabo "pokrite". Še huje je, da tista redka poročila o ženskah velikokrat ponujajo ne le zelo konvencionalno sliko žensk, pač pa celo ponižujoč pristop. Odgovorni v medijih se pri tem pogosto sklicujejo na javnomnenjske raziskave, ki naj bi kazale, da med bralstvom ni zanimanja za takšne - resne ženske - teme. Že leta 2006 je francoska organizacija Zveza žensk v novinarstvu (AFJ) ugotovila, da je v medijskih prispevkih med navajanimi strokovnjaki le vsak peti strokovnjak ženska. Ne glede na to, ali je avtor prispevka novinar ali novinarka. Tudi pri pregledu fotografij so pri AFJ ugotovili, da je le na vsaki tretji ženska. Kot ugotavljajo strokovnjaki, se položaj kratkoročno ne bo spremenil, niti z vse večjim deležem žensk v medijih. Če namreč želijo ženske poročati o "skriti polovici prebivalstva" in o tistih vidikih, do katerih moški nimajo dostopa, bodo spremembe potrebne tudi v vrhu piramide.