Ker torej pridelamo vedno manj, a zaužijemo vedno več zelenjave, je to voda na mlin tujih pridelovalcev in veletrgovcev. In kakšno zelenjavo posledično uživamo Slovenci? "Uvožena je zaradi dolgih transportnih poti osiromašena vitaminov, hkrati je dodatno obdelana s kemijskimi pripravki, zaradi česar je bolj obstojna, a hkrati manj kakovostna," opozarja dr. Franc Bavec s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru (FKBV).

V Sloveniji je vseh tržnih zelenjadarskih površin le okoli 1700 hektarjev, od tega skoraj 60 odstotkov predstavlja integrirano zelenjadarstvo (pridelava, pri kateri se uporablja bistveno manj kemičnih sredstev kot pri konvencionalni), medtem ko je ekološkega zgolj za vzorec, okoli 124 hektarjev, a je pri tem le približno polovica tržne pridelave. Rezultati raziskav na FKBV kažejo, da sta sadje in zelenjava najbolj obremenjena s pesticidi. "Pri tem se slovenska integrirana zelenjava odreže 2,3-krat bolje kot konvencionalna, kjer ob vsakem drugem nakupu zelenjave in sadja prinesemo domov tudi nekaj ostankov pesticidov, večinoma sicer pod največjo zakonsko določeno vrednostjo. Še boljša je slovenska ekološka zelenjava, kjer v doslej analiziranih vzorcih niso zasledili ostankov," ugotavljajo na mariborski kmetijski fakulteti.

Zakaj ne pridelamo več?

Če je slovenska zelenjava, ki od njiv do prodajnih polic pride v manj kot 24 urah, res toliko kakovostnejša od uvožene, zakaj je ne pridelamo več in zakaj ni povpraševanje po njej večje? "Le vsak četrti Slovenec ve, kaj je integrirana pridelava, dve tretjini pa jih ne vesta, kje je zelenjavo, pridelano na tak način, mogoče kupiti," odgovarja Tanja Verhovnik iz Verusa. Ankete tudi kažejo, da približno polovica kupcev zelenjavo izbira na podlagi cene, na drugem mestu je okus, na tretjem videz, njen izvor je pomemben zgolj četrtini kupcev, način, kako je pridelana, pa samo 13 odstotkom vprašanih.

"Sami moramo ljudem povedati, da smo dobri, predvsem pa se morajo pridelovalci zelenjave povezati in skupaj nastopati na trgu. Če bi se povezali štajerski in primorski pridelovalci, bi lahko imeli zelenjavo dvanajst mesecev na leto. A se nočejo povezovati niti formalno, saj so zadruge v preteklosti pri zelenjadarstvu popolnoma odpovedale," je kritična Miša Pušenjak iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor. Priložnost za pridelovalce zelenjave vidi predvsem v gostinskih obratih. "Turistični delavci v zdajšnji krizi še najmanj tarnajo. Zmedle so jih le poenotene zimske počitnice. Sicer pa turistični obrati delajo, zato hrano potrebujejo dvanajst mesecev na leto in trikrat na dan. Zakaj se ne bi pridelovalci povezali in jim sami ponudili zelenjavo iz Italije v času, ko je sami nimamo? Zakaj je kup preprodajalcev zelenjave, tudi majhnih, ki to počno namesto nas? Pomena promocije se premalo zavedamo. Vanjo je treba vložiti skoraj toliko denarja kot v stroje. Brez tega kuharji, hotelske verige... ne vedo, da smo," je prepričana Miša Pušenjak.

Izgubljeni elan

Kmet Branko Majerič meni, da bi bilo uvoz sveže zelenjave mogoče zmanjšati, a po njegovem le v dogovoru s trgovci ali z dekretom države. Majerič tarna, da država posluha za to panogo nima. "Pšenica v Sloveniji raste na 35.000 hektarjih, na katerih pridelamo okoli 150.000 ton pridelka, vrednega približno 18 milijonov evrov. Po drugi strani pridelamo 15.000 ton tržne zelenjave, vredne okoli 25 milijonov evrov. Torej smo povsem primerljivi s pridelovalci žit, a se kmetijski minister Dejan Židan z njimi in mlinarji pogovarja, zelenjadarji pa smo ostali povsem sami, čeprav je to resna panoga. Zelenjadarska kmetija, velika od tri do pet hektarjev, je lahko povsem primerljiva s poljedelsko, ki obdeluje 40 hektarjev zemlje," meni Majerič.

Dr. Franc Bavec osip slovenske pridelave zelenjave pripisuje tudi izgubljenemu elanu pridelovalcev, ki je posledica nizkih denarnih spodbud (subvencij) za integrirano pridelavo. Zdajšnje neposredno okoljsko plačilo (184,91 evra na hektar) po Bavčevem mnenju ni nikakršna spodbuda za kmete, če upoštevamo, da lahko avstrijski pridelovalec v okviru podobnega programa prejme tudi do 350 evrov na hektar zelenjadnic v pridelavi na prostem, v zaščitenem prostoru, pokritem s folijo, 1000 evrov, v prostoru, pokritem s steklom, pa 2000 evrov.

V šolah in bolnišnicah je še vedno ključna cena, ne kakovost hrane

In kakšno zelenjavo jemo Slovenci glede na to, da je več kot 60 odstotkov uvozimo? "Tisto, kar je pridelano doma, je sveže, zato je gotovo kakovostno. Če pa radič pripeljejo od daleč, ga je treba dodelati, da vzdrži pot. Da zelenjava med dolgo potjo ne bi ovenela, uporabijo ionizirajoče sevanje, s čimer gotovo vplivajo na njeno prehransko vrednost. V Sloveniji jemo slabo zelenjavo, saj širša javnost ne ceni lokalne pridelave. Če bi jo, bi s tem marsikaj rešili: zagotovili bi več delovnih mest, zmanjšali prevozne stroške in onesnaževanje okolja... A glede tega v Sloveniji nimamo dolgoročnega koncepta," ugotavlja Bavec.

Slovenija je očitno brez koncepta tudi pri tem, kako kakovostno hrano naj jedo najbolj ogrožene skupine, kot so otroci v vrtcih, šolarji, bolniki, starejši občani...). Pred natanko tremi leti je namreč državni zbor sprejel novelo zakona o javnem naročanju, po kateri pri nabavi hrane za šole, vrtce, bolnišnice in domove za ostarele cena naj ne bi bila več ključno merilo izbire. Matjaž Kočar, generalni direktor direktorata za varno hrano na kmetijskem ministrstvu, se je takrat pohvalil, da so s to zakonsko spremembo več kot desetini slovenske populacije zagotovili kakovostno hrano, saj morajo omenjene institucije prednostno nakupovati živila višje kakovosti, pridelana denimo na ekološki ali integrirani način.

Toda to, da je tudi ta zakonska sprememba obveljala le na papirju, so na kmetijskem ministrstvu opazili šele po treh letih. Zdaj minister Dejan Židan "koordinira" sedem različnih ministrstev, da bi se zakonska določila vendarle prenesla tudi v prakso. Da ima pri javnih nabavah hrane cena še vedno prednost pred kakovostjo, priznava tudi Matjaž Kočar: "Leta 2008 smo uresničevanje zakona o javnih naročilih prepustili praksi, a se zaradi razmeroma zapletenih administrativnih postopkov ne izvaja. Odgovorne osebe v vrtcih, šolah, bolnišnicah in domovih za starejše se še vedno vedejo pragmatično. Iščejo enega dobavitelja za vsa živila - od mesa do pomaranče. Tudi v času, ko bi bil lahko na krožniku domači proizvod."