Spregledan novi val

Če pogledamo seznam britanskih zmagovalcev na Oskarjih, od Hamleta Laurencea Olivierja leta 1949 do Kraljevega govora, takoj opazimo, da se z le eno izjemo vsi filmi dogajajo v preteklosti. Da bi britanski film zmagal, mora vsebovati določene ameriške predstave o Angliji. Za Ameriško filmsko akademijo je Britanija svet Shakespeara, Dickensa (sicer očiščenega problematičnih elementov), vztrajnosti, poguma, lojalnosti, prijateljstva, stabilnosti, moralne čvrstosti in zgodovinske kontinuitete. In za nekaj generacij Američanov je vztrajnost britanskega ljudstva med nemškim bombardiranjem v času druge svetovne vojne sinonim za pogum. Oskar od britanskega filma zahteva tisto, za kar meni, da so britanske vrednote. In to v jasni in konvencionalni obliki. Edina izjema je Revni milijonar (Slumdog Millionaire) Dannyja Boyla, zmagovalec leta 2009; bizarna glamurizacija in depolitizacija revščine v sodobni Indiji, morda najslabši film, britanski ali katerikoli sploh, ki je bil nagrajen z zlatim kipcem.

Filmov, ki so se ukvarjali z neko drugo Anglijo, tisto, ki se je skrivala pod rjuho nostalgije po časih angleškega imperija, Ameriška filmska akademija v glavnem ni opazila. Čeprav se je tu in tam našla kakšna nominacija ali celo zmaga za scenarista ali igralko, je bolj ali manj ves britanski novi val šestdesetih let prejšnjega stoletja, kinematografija jeznih mladeničev in tako imenovanega realizma kuhinjskega korita (kitchen sink realism), šel mimo brez nominacije, kaj šele zmage za najboljši film ali režijo. Ti filmi so črpali navdih iz britanske dokumentarne tradicije in so bili reakcija na imperialno nostalgijo. Njihov svet je bil svet potrtih proletarskih mestec na severu Anglije, disfunkcionalnih delavskih družin, oguljenih penzionov in stanovanj ter junakov in junakinj, ki so sanjali o pobegu, a so se na koncu morali podvreči domačemu okolju. Britanski novi val, ki je vključeval tudi bolj eksperimentalne in nadrealistične filme, je predstavljal vrhunec britanske kinematografije svojega časa. Tony Richardson, eden vodilnih mladih angleških režiserjev, je sicer dobil oskarja za film in režijo, a ne za realistične drame Okus po medu (A Taste of Honey, 1961) ali Osamljenost tekača na dolge proge (The Loneliness of the Long Distance Runner, 1962), ampak za kostumsko komedijo Tom Jones (1963), film, ki se odvija v še enem priljubljenem hollywoodskem filmskem svetu - "veseli stari Angliji" (merry England).

Ko se je v osemdesetih letih britanska kinematografija razdelila na dve struji - lahko bi ju imenovali imperialna in proletarska -, je bilo hitro jasno, katero stran bo oskar nagradil. Veliki zmagovalec leta 1981 so bile Ognjene kočije (Chariots of Fire) pod režijsko taktirko Hugha Hudsona, film, ki s toploto in hrepenenjem prikliče v spomin Britanijo med dvema vojnama. Svet, v katerem se "celo" Američani vedejo kot gentlemani. Tudi izrazito protiimperialistični Gandi (1982) Richarda Attenborougha, ki je zmagal naslednje leto, je imel ves blišč in pomp imperialnega filma. Sodobne drame protithatcherjevskih režiserjev, kot sta Stephen Frears ali John Mackenzie, so ostale neopažene, razen nominacije za najboljši scenarij Hannifu Kureishiju za Frearsovo Mojo lepo pralnico (My Beautiful Laundrette, 1985). In letos je odličen britanski film Še eno leto (Another Year, 2010, Mike Leigh) ostal brez nominacije za najboljši film ali režijo. Morda pa zato, ker se, za razliko od Kraljevega govora, konča z osamljenostjo enega od likov in gledalcu ne dopusti, da brez zadržkov uživa v družinski toplini ostalih junakov.

Odnos Oskarjev do britanskega filma seveda odraža splošno nagnjenje akademije k bolj konvencionalnim in vedrim filmom, a ne brez izjem. Verjetno najbolj rezek in pogumen film, ki je dobil oskarja, je bil ameriški Polnočni kavboj (Midnight Cowboy) leta 1970, in zdi se kar nekako primerno, da ga je režiral eden glavnih filmarjev realizma britanskega novega vala, John Schlesinger.

Kraljev govor je daleč od rezkosti britanskega realizma, kakor tudi drugih letošnjih kandidatov za oskarja. Kolumnist New York Timesa Frank Rich je nedavno v primerjavi filmov Socialno omrežje in Pravi pogum, ki sta bila med favoriti za zlati kipec, napisal: "Tisto, kar je najbolj ganljivo v Pravem pogumu - poleg odnosa oče-hčerka, ki se razvije med Roosterjem in Mattie -, je njegova pristna vera v vrednote, ki so enake vrednotam Amerike enaindvajsetega stoletja, vrednotam, ki jih Socialno omrežje tako spretno sesuje." Če zamenjamo naslov Pravi pogum s Kraljevim govorom, to še bolj drži.

Kot naročen za oskarja

Namesto odnosa med očetom in hčerko imamo v Kraljevem govoru prijateljstvo, ki brez veliko težav premaga razredne razlike. Namesto Divjega zahoda, v katerega junaki vnašajo lastni kodeks vedenja in pravičnosti, dobimo urejeni svet britanske monarhije. In namesto nadomestne družine v Pravem pogumu nam Kraljev govor postreže dve pravi srečni družini. Prizor Loguove družine, ki posluša radio, spominja na jaslice, kralj pa zabava svoji punčki, med njima bodočo kraljico Elizabeto II., z imitiranjem pingvina...

Tudi dialogi so polni preproste domače modrosti. "Morda ne želi biti veliki človek," reče Loguova žena za nevoljnega kralja. "Ni se treba bati stvari, ki si se jih bal, ko si imel pet let," reče Logue svojemu pacientu. Ali: "Tako si vztrajen, Bertie," z domačnostjo reče Logue, ki uporablja kraljev družinski vzdevek. In še: "Ti si najbolj pogumen človek, kar sem jih kdaj srečal. Prekleto dober kralj boš." Scenografija in fotografija spremenita tudi palače in westminstrsko katedralo v tople prostore, primerne za življenje. Film ne dopušča kakršnega koli občutka nedosegljivosti ali odtujenosti moči.

To ne pomeni, da je Kraljev govor slab film. Vse je na svojem mestu, od igre do glasbe. Colin Firth je ganljiv Jurij VI. Geoffrey Rush kot Lionel Logue pa na žalost deluje, kot da se gledalcu želi prilizniti s svojo simpatično neposlušnostjo. Njegova virtuozna igra deluje kot prav to: virtuozna igra. Uporaba drugega stavka sedme simfonije Ludwiga van Beethovna med slavnim govorom iz naslova, v katerem kralj pove svojemu narodu, da se je vojna začela, je zares učinkovita.

Film je kot naročen za oskarja; v popolnem skladu s tistim, kar Ameriška filmska akademija zahteva od britanskega filma. Anglija bo večna ("There'll Always be an England") so peli patriotski Britanci med drugo svetovno vojno, in Kraljev govor je upodobitev te maksime, ki je, vsaj tako se zdi, enako pomembna za Američane kot za Britance.