Carsten Nicolai, ki je v osnovi vizualni umetnik, je sicer v Ljubljani nazadnje gostoval lani z Blixo Bargeldom (Einstürzende Neubauten), Ikeda pa je s skupino Downtype že nastopil pred petnajstimi leti v Cankarjevemu domu. "Ali ta zgradba še zmeraj obstaja?" me vpraša. "Ljubljane se živo spominjam, ljudje so zelo prijazni in izobraženi. Tam imam prijatelje - umetnika Marka Peljhana - in tega obiska se zelo veselim," je poudaril med kratkim pogovorom o projektu cyclo. in drugih stvareh.

Kaj vas povezuje s Carstenom Nicolaiem?

Estetika. Ob nekem zvoku ali podobi rečeva: "Dobro je." Ne potrebujeva razlage. To pomeni, da si deliva določen pogled na umetnost - kar je sicer težko, saj so umetniki egoistični in ustvarjajo lastne svetove. Midva pa sva kot brata, pa četudi izhajava iz različnih kulturnih okolij: rada imava, včasih pa tudi sovraživa, iste reči. Začetki najinega sodelovanja so bili spontani, naravni in sproščeni. Sprva sva skupaj zgolj igrala, šele čez čas se je cyclo. izoblikoval v resen projekt.

Vaša estetika je prežeta z znanostjo, predvsem s fiziko in matematiko. Glasbeno in likovno reducirate na osnovne elemente. Kako razumete navezo med umetnostjo in znanostjo, ta trend sodobne umetnosti, ki črpa tudi iz antike, ko so denimo glasbo pojmovali kot znanost?

Medtem ko Carstena zanima fizika, raziskovanje skrivnosti narave, mene bolj zanima čista matematika. Sem glasbenik, glasba in matematika pa sta kot sestri. Predmet fizike je narava, od subatomske ravni do kozmoloških univerzalij; predstavlja vibracije v zraku, kako zvok razpršiti... Predmet matematike pa so števila, jakost in sila, to je predmet, ki je platonističen, abstrakten, in na ta način dojemam strukturo in kompozicijo glasbe. Pri cyclo. se tako sprašujeva, kako razumeti formo glasbe oziroma zvoka v matematičnem ter fizikalnem pogledu, arhivirava na tisoče vzorcev zvočnega valovanja. Nekatere sva konstruirala ali odkrila sama, tudi takšne, ki prej niso obstajali.

Kako pa sta odkrila te še neznane vzorce zvočnega valovanja?

Včasih kot grafična oblikovalca - risala sva črte, ki sva jih nato poustvarila, drugič po naključju, preko skrivnosti zvoka samega. Želela sva vizualno predstaviti strukturo zvoka. V ta namen smo razvili tudi sofisticirano programsko opremo in ker je cyclo. raziskovalni projekt, bova izdala tudi obsežno publikacijo. Za nastop pa ne moreva uporabiti le arhiviranih zvokov, ampak morava te tudi glasbeno osmisliti.

Kako pa vpliva tehnologija na vaša prizadevanja? Vas omejuje, navdihuje?

Brez tehnologije, na primer brez mobilnih telefonov, danes ne moremo delati. Enako je v umetnosti. Ostajam nevtralen, tehnologija mi ni preveč všeč, a je priročna in včasih prav magična. Tudi piano forte in violina sta bila pred stotimi leti tehnološka presežka. Zame ne bi bilo naravno, če v umetnosti ne bi uporabljali tehnologije.

Ukvarjate se s fenomenom napake. Se te napake navezujejo tudi na tehnologijo?

Morda se vam je že kdaj sesul trdi disk. No, rad opazujem računalnike, ki se ne obnašajo, kot bi se morali. Včasih jih namenoma privedem do mej zmogljivosti, da se začno vesti povsem smešno in presenetljivo, kar me močno navdihuje (hihitanje). Računalnik naj bi deloval po pravilih, po predpisanem programu, toda če ga preobremenimo z informacijami...

Napake konsistentnih sistemov so izjemno zanimive, še posebno za ljubitelje matematike...

Za matematike je popolnost vse, živimo pa v univerzumu, kjer ni nič popolno. Računalniške napake zame niso napake, navdihujejo me, saj so nenapovedljive in generirajo zvoke ter podobe. Spominjajo me na naravo, kar je morda nekoliko drzna trditev, toda tudi v naravi obstaja meja, do katere lahko napovemo dogodke; zato hočem privesti računalnike do skrajnosti. Najin koncert gradi na napakah, toda kontroliranih napakah; če bi performans vseboval prave napake, bi se kaj hitro končal (smeh).