Tako kot v Tuniziji, pa kasneje v Egiptu in drugih arabskih državah, so se protestniki organizirali preko socialnih omrežij na internetu. Za 11. marec so prvič napovedane demonstracije v Savdski Arabiji, ki je z otoško državo Bahrajn povezana z mostom. Al Kaed je po poklicu inženir, ki je v Bahrajn vpeljal internet in organiziral avtomatizacijo državne uprave, ki prav tako uporablja bloge, Facebook in Twitter. Bahrajn je politično najbolj razvita država v Arabskem zalivu, v kateri pa policija kot del redne prakse muči zapornike. Zdaj jo je z vso močjo udarila njena lastna modernost.

Bahrajn slovi kot arabska država, ki ima najbolj razvito elektronsko državno upravo.

Da, v zadnjih desetih letih smo naredili skokovit razvoj v e-upravljanju. Po razvojnih parametrih Združenih narodov nam gre zelo dobro. Med državami v Arabskem zalivu smo na prvem mestu. Tudi na Bližnjem vzhodu smo na prvem mestu. Boljši smo od Izraela in Turčije. Med azijskimi državami smo na tretjem mestu. Na svetu pa smo trinajsti. Med veleposlaništvi na Združenih narodih smo na enajstem mestu po stopnji participacije. Naš internetni portal je po vsebini in učinkovitosti ocenjen kot osmi najboljši na svetu. E-uprava pomeni, da se vsi povezujejo z vsemi in da nihče ne dela sam.

Vi ste v Bahrajnu razvili internet.

Z internetom sem se ukvarjal v osemdesetih letih. Izšel sem iz inženirskih krogov. Kasneje pa sem delal veliko bolj zanimivo stvar. Organiziral sem elektronsko državno upravo, ki seveda temelji predvsem na internetu.

Kaj bi to bilo?

Bahrajn je bil že v osemdesetih letih ena prvih držav, ki so v državno upravo vpeljale informacijske in komunikacijske tehnologije. Tehnologija je bila od vsega začetka vrhunska. Problem je bil, ker smo imeli sistem v rokah inženirji. Sodeloval sem pri izdelavi centralne podatkovne baze in razpeljavi državnega interneta. Vse se je odvijalo okrog prepustnosti kablov, hitrosti, strojne opreme, algoritmov. Nismo razmišljali o uporabnikih in učinkih, ki jih bo tehnologija imela na razvoj družbe.

Letošnjega januarja ste morali biti močno presenečeni, ko so ljudje uporabili internet, da so organizirali demonstracije.

Da, seveda. Ampak prej se je zgodilo še mnogo reči. Leta 2005 smo prišli na idejo, da moramo o tem razmišljati kot o nacionalnem projektu. Premier, princ Kalifa ibn Salman Al Kalifa, je ustanovil vrhovni svet za informacijske tehnologije, v katerem so njegov namestnik in devet ključnih vladnih ministrov. Rekel je, da hoče nekaj hitrih rešitev za ministrstva in sistemsko rešitev za celotno državno upravo. Naredili smo pilotni portal z dvanajstimi servisi. Nekateri so bili prosto dostopni, drugi pa plačljivi. Od tam smo začeli graditi strategijo in jo imeli narejeno od leta 2007. Pri njeni realizaciji pa smo naleteli na hude odpore. Bilo je več problemov, glavni pa je bil, da so ljudje razmišljali samo o tehnologiji, ne pa o njeni uporabi. Vrhovni svet sem prepričal, da moramo iz tega narediti storitveno dejavnost. Vsa državna uprava mora biti dostopna po več kanalih. Večina držav se ustavi pri internetu. E-upravljanje naj bi bilo enako internet. Ni tako.

Zakaj ne?

Vsi nimajo interneta. Nekateri ne vedo, kako ga uporabljati. Nekaterim se zdi, da se s tem ne bi ukvarjali. Drugi se bojijo tehnike. Vedno se najde kdo, ki se mu ne da naučiti uporabe. Včasih pa se preprosto ne splača. Zato smo vpeljali še mobilni telefon, kioske v trgovskih centrih, bolnišnicah, na poštah in kontaktne centre, ki jih lahko uporabljajo ljudje brez poznavanja tehnologije. Skoraj celotna državna uprava je avtomatizirana.

Če hočem obnoviti vozniško dovoljenje, lahko to naredim po petih kanalih?

Da. To je preprosto. Ko zavarujete avtomobil, lahko kjerkoli vtipkate svojo registrsko tablico in matično številko in sistem vam da vse informacije. Od kazni, ki jih niste plačali, do izdaje novih dokumentov. Nalepko vam sistem sam pošlje po pošti na dom. Ko se vam rodi otrok, dobite sms, ki vam ponudi več možnosti za registriranje otroka in izdajo rojstnega lista. Pošljete sporočilo nazaj in stvar je urejena, od registracije imena do matične številke.

Državna uprava deluje kot Amazon.com?

Da, na enem oknu uredite vse.

Sklepam, da na enak način plačujete davke.

Ne. Bahrajn je država brez davkov. Nihče ne plačuje davkov. Zato pa imamo urad za brezposelne, za študente, turiste.

Bahrajn je v našem izrazoslovju fevdalna monarhija. Od nove ustave iz leta 2002 pa ste se zelo trudili pokazati sliko razsvetljene in napredne družbe. Kakšna država je v resnici?

Vsi segmenti vlade ne delujejo na enak način. V zadnjem desetletju je šla država skozi proces reform. Sprožilo jih je njegovo veličanstvo kralj Kalifa, ki je prišel na oblast leta 1999. Zbral je vse odločujoče ljudi pri eni mizi in ukazal, naj napišejo nacionalno listino pravic. Ta je potem šla na referendum, sprejeta je bila z 98,4 odstotka glasov. Po dolgem času smo spet dobili parlament. Ukinjen je bil leta 1973. V vmesnem obdobju ni bilo parlamenta, ampak samo svet, ki ga je imenoval kralj. Leta 2002 smo imeli volitve, na katerih smo izvolili občinske svete in parlament. Vpeljane so bile politične reforme, močno se je povečala svoboda tiska, družba je postala bolj odprta. Nekateri učinki so bili predvidljivi, nekateri pa očitno ne. Pri razvoju države je sodelovalo veliko ljudi na zelo različnih mestih. En del razvoja je potekal preko državnih kanalov, en del je tekel sam od sebe, ne da bi ga kdorkoli nadzoroval. To je kasneje povzročilo presenečenja. Po desetih letih je to popolnoma druga država. Nima zveze z Bahrajnom iz devetdesetih let.

Njegovo visočanstvo prestolonaslednik je leta 2008 vpeljal gospodarsko reformo. To je pomenilo spremembe v šolskem sistemu in razvoj ekonomije, ki temelji na strokovnem znanju. Država je izpeljala šolsko reformo, reformo sodstva, reformo uprave. Za to danes potrebujete tehnologijo. Brez tehnologije se te stvari vlečejo v neskončnost in se pogosto ne končajo nikjer. Vendar je za uporabo tehnologije potrebna politična volja. Na vrhu mora nekdo zahtevati, da se stvari naredijo. Že na naslednji stopnji pride do odpora. V Bahrajnu imamo štirideset vladnih resorjev. Če se eden učinkovito upre integraciji, celoten sistem zmrzne. Ljudje pa sprememb seveda ne marajo, ker pomenijo preureditev privilegijev, včasih njihovo ukinitev in večjo transparentnost dela. Mnogim se to zdi katastrofa.

Tukaj postane zanimivo. V Egiptu so mi na Tahrirju rekli, da je bil njihov strah dolgo časa predvsem v tem, da bo tajna policija dobila nadzor nad vsemi državljani. Potem se je izkazalo, da imajo informacijske tehnologije v sebi revolucionarni potencial. Ampak to šele potem, ko so bili vsi prepričani, da mladi izgubljajo čas na internetu, kar bo uničilo vse, od religije in morale do reformnih ambicij. Ste vi vedeli, da poleg vašega sistema obstaja še paralelni svet Facebooka in Twitterja, kjer ljudje načrtujejo revolucijo?

Participacija množic v sistemu leta 2007 ni bila tako popularna, kot je zdaj. O tem sploh nismo razmišljali. Nikomur ni padlo na pamet, da ima lahko razvoj informacijskih tehnologij še kakšen drug učinek kot bolj racionalno delujočo državno upravo. O tem smo začeli razmišljati leta 2010. Ne o revoluciji, ampak o participaciji. Sistem deluje, če upošteva potrebe ljudi. Kaj ljudje pričakujejo od informacijskega sistema? Leta 2008 smo ugotovili, da samo četrtina populacije sploh ve za naše storitve, uporablja pa jih sedem odstotkov. Kaj je bilo narobe? Imeli smo preveč kompliciran in misteriozen naslov, poln pik in črt, ki je strašil ljudi. Raje so šli uredit stvari osebno na urad.

Naslov smo spremenili v Bahrain.gov. Zelo hitro je tri četrt prebivalstva vedelo, da obstajamo, štirideset odstotkov pa ga je začelo v naslednjem letu uporabljati. Hkrati pa to niso različni svetovi. Ni tako, da bi bil Facebook eno vesolje, državna uprava na internetu pa drugo. Naš portal ima YouTube, Facebook in Twitter. Vladni funkcionarji pišejo bloge. Tudi nekateri ministri pišejo bloge in odgovarjajo na vprašanja državljanov. Ko sem o tem govoril s kolegi iz drugih zalivskih držav, so bili zgroženi. "Mene bi minister vrgel iz pisarne, če bi mu rekel, naj na blogu reagira na pripombe ljudi." Ljudje niso navajeni poslušati državljanov. Tudi ne čutijo nobene potrebe.

Ampak to je nekaj drugega kot socialni mediji.

Mislim, da ni. Vsi smo vedeli, da obstajajo, in vključili smo jih v naš program. Presenetila je njihova hitrost in množičnost. Mi smo želeli participacijo državljanov, v svetovnem merilu državnih uprav smo bili hitri, vendar je bila hitrost na socialnih medijih seveda nekaj čisto drugega. To zdaj spreminja države.

Spremenilo je režim v Egiptu.

Spremenilo je vlade v mnogih državah in mislim, da spreminja ves svet. Ne gre si zatiskati oči. V tem procesu niso samo arabske države. Prihodnost je digitalna.

Lahko spremeni ustavni red vaše države?

Zakaj ne? Saj ga spreminja.

Bi "zakaj ne" rekli tudi pred dvema mesecema?

Ne. Pred dvema mesecema bi vas čudno pogledal. Seveda imate prav. Vsi smo bili presenečeni, da je tam takšna moč. Nihče ni pričakoval množičnega pohoda na ulice. Ni pa povsod enako. V nekaterih državah imajo zelo konservativen pristop, mnoge razmišljajo predvsem o nadzoru, drugod se vprašujejo o zrelosti državljanov. Ampak ne pozabite. To so samo orodja. Deset tisoč ljudi ima lahko različne ideje, kaj narediti. Urediti se morajo po pomembnosti. To ni lahko narediti, ker ideje ne prihajajo strukturirano. Od najbolj preprostih stvari do spremembe ustave. Zdaj obstajajo orodja za participacijo, o katerih smo pred desetimi leti samo sanjali. Prestolonaslednik je med dogodki na Bisernem trgu vpeljal nacionalni dialog. Jaz sem razmišljal o webu 2.0 in odprtih sistemih. V drugih državah razmišljajo o uporabi sile ali drugih metodah. Pri nas zdaj govorimo o odprtem dialogu in konsenzualni rešitvi. Mislim, da moramo priti do takšne rešitve, ker ni nobenega drugega pametnega izhoda.

Vi ste ustvarili hierarhičen sistem, ki gre od pridobitve vozniškega dovoljenja do kralja.

Da. Vmes je še marsikaj drugega.

Gibanja, ki zdaj prevračajo arabske režime, pa nimajo hierarhične strukture. Nimajo vodstva. Imajo samo administratorje skupin na Facebooku. Imajo pa silovite učinke na hierarhične državne strukture. Lahko jih zrušijo. Kako to vpliva na vaš razmislek?

Zase lahko rečem, da imam blog na našem portalu, odprt elektronski naslov in mobilni telefon. Uporabniki mojega sistema imajo odprt dostop do mene. Ne morem pa odgovoriti na tisoč pisem na dan. Ne morem. Moral bi delati samo to. Vem pa, da je včasih treba poslušati prav človeka, ki se obrača na vas. Kaj on misli, je pomembno. Lahko je usodno. To je problem, ki ga je treba rešiti. Struktura vam da cilje, nestrukturni sistemi pa proizvajajo ideje. Tukaj improviziramo in kombiniramo oboje.

Nam se je zdelo, da je struktura oblasti v arabskih državah večna. Od Kaira do Dohe smo videli bolj ali manj enako toge režime. Zdaj spreminjamo mnenje, ker režimi niso večni, njihova struktura pa je spremenljiva. Sekretar Arabske lige Amr Musa, ki kandidira za predsednika Egipta, je pred dnevi rekel, da je val sprememb zajel celoten arabski svet. Kaj se spreminja?

Nisem politik in ne bi polemiziral z Amrom Muso o tem, kaj se dogaja v arabskem svetu. Kot državljan Bahrajna vam lahko povem, kaj si mislim o dogajanju v svoji državi. Med arabskimi državami imamo kar edinstven sistem. Imamo relativno odprt tisk, o državi pa se je polemiziralo tudi pred demonstracijami. To ni bil prvi protest. Bilo je veliko tožb proti ministrom, ljudje pa so tudi dobili pravde. Sodni sistem deluje. V parlamentu je štirideset ljudi, ki jih imenuje kralj, štirideset je izvoljenih. Stopnja demokracije v naši državi ni primerljiva s stopnjo demokracije v naši soseščini. Bahrajn je v zadnjih desetih letih naredil velike korake naprej. Država je postala bolj transparentna. Tudi v ekonomiji. Prej je bilo veliko denarja zapravljenega v nič. Nismo idealna država. Če bi bili, ne bi imeli demonstracij. Mnogi protestniki imajo konkretne zahteve, pri mnogih pa gre za politične cilje. Drugače na Bisernem trgu ne bi videli ljudi, ki spuščajo zmaje, prodajalcev osvežilnih pijač in veselic. Na trg niso prišli samo brezposelni in zatirani. Šlo je za nekaj drugega.

Ampak sto tisoč ljudi ni prišlo zaradi zabave.

Ni jih bilo sto tisoč. Bilo jih je tristo tisoč. Zakaj so prišli? Jaz sem si to tako razložil. Leta 1999 je kralj napovedal radikalne spremembe. Imeli smo eno stranko in oblast, ki je šla z vrha navzdol. Novi kralj se je odločil, da bo vse premešal. Izpustil je politične zapornike, vrnili so se ljudje iz tujine, vpeljal je listino pravic in parlament. Tega ni naredil pod pritiskom, ampak se je sam odločil, da to mora narediti. Lahko bi se odločil tudi drugače. Njegovo razmišljanje je bilo zelo napredno. To je sprožilo veliko sprememb. Ljudje so pričakovali, da bo sprememb vedno več.

Sredi prejšnjega desetletja so se politične spremembe upočasnile. Vlada je nehala poslušati prebivalstvo. Pa morda niti ne samo to. Nekatere dele prebivalstva je poslušala ves čas. Vendar je bilo v državi zelo veliko ljudi, ki jih nikoli nihče ni slišal. Nikoli niso dobili priložnosti, da bi povedali, kakšne zahteve imajo oni. Bili so v podrejenem položaju. Presenečenje je bilo, da jih je tako veliko. V Bahrajnu sta dve verski skupini, šiiti in suniti. Dežela je razdeljena približno na pol. Eni so se počutili podrejene v enih stvareh, drugi v drugih. Nikoli pa niso javno govorili o svojem položaju. Oblast ni vedela, da obstajajo široki segmenti prebivalstva, ki ima svoje zahteve. Ni vedela, ker teh ljudi nikoli nihče ni poslušal. Na Biserni trg so prišli protestirat nevidni ljudje. Mislilo se je, da ne obstajajo. In prišli so povedat, da obstajajo.

Prišlo jih je tristo tisoč. Veste, kaj je to tristo tisoč? To je več kot polovica državljanov cele države. Prvi dan noben televizijski kanal in noben časopis o tem ni rekel niti besede. Niti enega članka ni bilo o njih. Niso obstajali. V zgodovini Bahrajna se kaj takega še ni zgodilo. V uradnih medijih je bila tišina. Zdaj govorijo samo o njih.

Kaj zahtevajo?

Ni bilo enega sporočila. Nekateri so zahtevali boljše stanovanjske pogoje. Veliko je bilo socialnih zahtev. Višje plače. Zahteve na začetku niso bile politično radikalne. Šlo je za ekonomske pravice. Ljudje so bili previdni, ker je država versko razcepljena, to pa je nevaren položaj za politični radikalizem. Mislim, da je treba okrepiti vlogo parlamenta in pohiteti s spremembami. Ne gre pa pozabiti, da sta v državi dve strani, ne samo ena.

Je kralj v začetku tisočletja dvignil pričakovanja ljudi in potem zaustavil reformne procese?

Leta 2002 so bila pričakovanja zelo velika. Potem se je upočasnilo. Zdaj so nekateri videli val upora v arabskih državah in so zahtevali popolno spremembo režima. Sam mislim, da večina ljudi ne zahteva radikalnega reza. Hočejo napredek, ki ne bo navidezen, ampak se bo dotaknil njihovih resničnih življenj. Zavzeli so strateško lokacijo in zaustavili državo. "Dajte nam vse, ali pa ne sprejmemo nič." Takšen je bil položaj na začetku. Potem se je začel dialog. Televizije ne morete več prepoznati. Sedaj so nenehno na trgu in sprašujejo ljudi, kaj si mislijo. Ljudje iz različnih strank javno polemizirajo. Na dan so prišli strahovi, pomisleki in jasno izražene zahteve. Na različnih koncih so strahovi in zahteve različni. Zdaj se soočajo. Moramo živeti skupaj. Meni se to zdi zelo dobro. V primerjavi z drugimi državami je to zelo urejen proces.

Koliko je to učinek modernosti? Bi bilo brez interneta, Al Džezire in mobilnih telefonov sploh mogoče?

Tehnologija je samo orodje. Vendar mislim, da brez tega orodja ne bi videli tega vala zahtev po spremembi sistemov. Novo je to, da vsi na svetu vidijo, kaj se dogaja kjerkoli na svetu. Ni več skrivnosti. Ni več zares zaprtih družb. Vsakdo lahko pove svojo zgodbo in jo predstavi vsemu svetu. Kanalov je neskončno.

Je to mogoče ponovno postaviti pod nadzor?

Ne. Mislim, da tega ne more storiti nihče več. V Bahrajnu tehnologije ne uporabljajo več samo aktivisti, ampak ljudje, ki jim rečemo tiha skupina. Ljudje, ki nikoli niso bili aktivni, so se začeli oglašati. Včasih so pogovori konfliktni, vendar mislim, da počasi prihajamo do situacije, v kateri se bo oblikoval konsenz. Ne znam si predstavljati, kako bi to naredili brez tehnologije. Tehnologija, ki ji ljudje ne dajo vsebine, pa sama po sebi ni nič.

Kaj je bilo odločilno? Internet? Al Džezira? Mobilni telefoni?

Vsi. Nikogar ni mogoče izključiti. BBC je najprej zelo pristransko poročal o dogodkih v Bahrajnu. Socialni mediji so šli proti mednarodnemu satelitskemu televizijskemu kanalu in korigirali njegovo poročanje. BBC je to vzela na znanje in slika dogajanja je bolj celovita. Je BBC različna od socialnih medijev? V resnici so si zelo podobni. Tudi BBC ima bloge, Twitter in spletno stran. Sistem je integriran. Nihče nima monopola. Vsak dogodek lahko spremljate sekundo za sekundo.

Egipt pa je med protesti za pet dni postal ponovno analogna država. Ukinili so mobilno telefonijo, izključili internet in Al Džeziri izklopili satelit. Se da ta svet preprosto izključiti?

Tehnološko je z velikimi napori možno. Marsikdo bi rad to naredil. Vendar boste s tem uničili svojo ekonomijo. Poslovnega sveta ne morete ločiti od demonstrantov na ulici. Tudi v bankah delajo ljudje, ki imajo mnenje o demonstracijah na cesti. V Libiji so izključili internet. Ljudje pač uporabljajo druge kanale. Vse, kar imajo pri roki. Nekaj pa je vedno pri roki, če ne drugega, zemeljski telefon. Vsega ne morete izključiti. In tudi splača se ne. Vsi skupaj smo v procesu sprememb. Iz vsega tega, kar se sedaj dogaja v Bahrajnu, bo izšla boljša družba, kot je bila prej.