Plačevanje davkov je tudi sicer neprijetna stvar, ki bi se ji vsi radi izognili. Tudi tisti, ki smo zaposleni v javnem sektorju in ki od pobranih davkov živimo; tudi nam bi kar ustrezalo neplačevanje davkov razglasiti za civilno nepokorščino. Ljudje nasploh tudi radi verjamejo, da pri nas plačujemo najvišje davke v Evropi in da imamo najbolj potraten javni sektor. V to so še posebej prepričani menedžerji iz tako imenovanega realnega sektorja, ki nam neprestano dopovedujejo, da vsi, ki smo zaposleni v javnem sektorju, pravzaprav živimo na njihov račun in dražimo njihovo "delovno silo".

Številke so jim pri tem malo mar. Primerjave z drugimi gospodarstvi EU namreč kažejo, da je naš običajno 44-odstotni delež javnega sektorja v BDP (ki je odvisen predvsem od razvitosti, a tudi od zgodovine in s tem veljavnih vrednostnih sodb; na Švedskem je kar 56 odstotkov BDP, v baltiških deželah in na Irskem pa malo več kot 30 odstotkov) povsem "evropski". "Evropska" je tudi struktura javnih izdatkov. Pri nas malo več od povprečja porabimo za "dobre" javne dobrine: šolstvo, zdravstvo, kulturo in socialno varnost, manj od povprečja pa za "slabe" javne dobrine: vojsko, policijo in javno upravo.

Bumerang za obrtnike

Nič drugače ni na prihodkovni strani javnih financ, pri davkih. Delež skupnih davkov je približno tolikšen kot v EU, ki jo Slovenija nekoliko prehiteva pri prispevkih in posrednih davkih (DDV in trošarinah), a istočasno precej zaostaja pri neposrednih davkih (dohodninah in davkih na dobiček). Tudi krizna javnofinančna gibanja v Sloveniji niso nikakršna posebnost; slovenski "krizni" primanjkljaj je spet povsem "evropski", javni dolg pa naj bi (po podatkih evropske komisije) kljub velikemu povečanju letos ostal precej pod povprečjem EU. Seveda se je mogoče odločiti za manjši javni sektor in nižje davke, a potem se je treba odločiti tudi za privatno šolstvo, privatno zdravstvo in privatno socialno varstvo.

Pojdimo k ekonomsko bolj zanimivi grožnji - dvigu gotovine. Koliko vpoglednih vlog, ki jih je mogoče dvigniti, imajo obrtniki v bankah, ni povsem jasno. Po ocenah BS, ki najbrž o stvari največ ve, naj bi šlo za 300 milijonov evrov. Kaj to pomeni? Poglejmo. Konec decembra lani naj bi bila količina denarja v Sloveniji, ki sestoji iz gotovine in vpoglednih vlog, 11,8 milijarde evrov. Od tega je bilo vpoglednih vlog za 8,4 milijarde evrov, gotovine pa naj bi bilo (ta je ocenjena kar po ključu ECB) za 3,4 milijarde evrov. Če številka o vpoglednih vlogah obrtnikov v bankah drži, bi dvigi vpogledne vloge znižali na 8,1 milijarde, gotovina pa bi se povečala na 3,7 milijarde evrov, kar bi, mimogrede, koristilo "sivi ekonomiji", v kateri se plačuje z gotovino.

Dvigi gotovine bi, če bi še imeli svoj denar, močno zmanjšali denarni multiplikator oziroma sposobnost centralne banke, da regulira količino denarja v obtoku in s tem kreditno sposobnost bank. Ker svojega denarja nimamo, je dviganje gotovine za centralno banko bolj ko ne simbolnega pomena; strah, da bi v bankah zmanjkalo gotovine, pa odveč. Seveda bi je lahko iz povsem tehničnih razlogov zmanjkalo v kakšnih avtomatih, ki jih ne bi mogli sproti polniti. Tudi olja in kave je v starih časih največkrat zmanjkalo zaradi govoric, da jih bo zmanjkalo.

A pri denarju je zdaj drugače, kot je bilo v pionirskih časih, ko smo ravno ustvarili svoj tolar. Takrat je bila BS res pripravljena, da bi s posebnim letalom iz Frankfurta hitro pripeljala nemške marke - takrat edino pravi denar, če bi se ljudje odločili pobrati marke z deviznih računov.

Doslej povedano pa ne pomeni, da dviganje gotovine ne bi bilo gospodarsko škodljivo, saj bi, celo če se ne bi razširilo, še dodatno omajalo zaupanje v bančni sistem, ki je že dovolj načeto med drugim tudi z nesmiselnimi več kot enoletnimi razpravami celotne Slovenije o dokapitalizaciji NLB. A najbrž bi zmanjšanje kreditne sposobnosti bank, ki je odvisna od vpoglednih in nevpoglednih vlog, najbolj udarilo prav obrtnike, saj njihovi krediti verjetno bistveno presegajo njihove vloge. V normalnem stanju v gospodarstvu imajo namreč podjetja predvsem kredite, prebivalstvo pa depozite. Tako je tudi pri nas.

Konec lanskega leta so krediti podjetjem znašali 21 milijard evrov, njihovi depoziti pa 4 milijarde evrov, medtem ko so bili depoziti prebivalstva slabih 15, krediti prebivalstvu pa 9 milijard evrov. A tudi če imajo obrtniki malo kreditov, to ne zmanjša nesmisla samouničujoče poteze; manj kreditov velikim podjetjem samo še poveča "plačilno nedisciplino", v kateri so prav obrtniki, posebno tisti, ki ne morejo sodelovati v "sivi ekonomiji", najbolj prizadeti.

"Plačilna nedisciplina" se namreč pojavi, ko nekdo, ki je naredil produkt, tega ne more prodati. Zato ne more plačati materialov ali storitev, ki jih je kupil, da bi produkt naredil, vrniti kreditov, ki jih je najel, in plačati delavcev in njihovih prispevkov. Tisti, ki bi moral dobiti plačilo, zato ne more plačati svojim dobaviteljem, vrniti svojih kreditov in plačati svojih delavcev. "Plačilna nedisciplina" se tako nezadržno razširi na celotno gospodarstvo. Ukrepi, ki jih od države zahtevajo obrtniki, problema ne bodo razrešili: "plačilne nediscipline" ni mogoče omiliti, kaj šele odpraviti s poboti, administrativnimi skrajševanji plačilnih rokov, davčnimi "kaznovanji" bank in podobnimi stvarmi, ki nelikvidnost le prenašajo z enega na drug del gospodarstva.

Gospodarstvo kot celota brez povečanega povpraševanja, tujega ali domačega, ostaja nelikvidno. Sicer skromna rast BDP v zadnjem kvartalu lanskega leta je spodbudna, ker kaže na takšno povečanje, a pravo gospodarsko okrevanje ostaja odvisno od izvoza oziroma od še naprej krhke gospodarske rasti v EU. Domače povpraševanje pa zdaj lahko spodbudi le država, a ji za to ostaja le ena rešitev - povečano zadolževanje in povečan javni dolg. To je za bodočnost slabo, a zadolževanje in javni dolg se bosta ob nadaljevanju zdajšnje ohromelosti gospodarstva samodejno povečevala, kar je še slabše.

10 milijard evrov smo "vrgli v smeti"

Problem Slovenije pa sta dejansko obe vsoti; vsota kreditov znaša 30 (21+9) milijard, vsota depozitov pa 19 (4+15) milijard evrov. Še ob koncu leta 2005 sta bili vsoti enaki, razmerje med krediti in depoziti 1, neto zadolženost Slovenije pa nič evrov. Ob koncu leta 2008 je bila razlika med krediti in vlogami 10 milijard evrov, zdaj je 11 milijard evrov, tolikšen je tudi neto dolg Slovenije (bank, podjetij, države in prebivalstva), razmerje med krediti in depoziti pa 1,6. Med letoma 2005 in 2008 so namreč krediti eksplodirali, po uvedbi evra so rasli celo po 36 odstotkov letno, kar štirikrat hitreje od rasti produkta in depozitov. Resnici na ljubo je bil le manjši del namenjen tajkunom, večji del pa napihovanju nepremičninskega in borznega balona.

"Uspešna" leta, o katerih v parlamentu še naprej pleteničijo tisti, ki so takrat vodili gospodarsko politiko, so bila dejansko leta vsesplošnega hazardiranja, pa ne le tajkunov. Borza, ki naj bi omogočala zbiranje prihrankov in kontrolo upravljanja podjetij, je postala prostor za mešetarjenje s premoženjem in ustvarjanje virtualnega bogastva. Mešetarjenje z delnicami je postalo srž slovenskega kapitalizma, z njim so se ukvarjali tisti, ki naj bi po imenih sodeč varili pivo, prodajali bencin, popravljali ceste ali skrbeli za duše, pa tudi "mali" vlagatelji, ki so skupaj z bankirji podlegli takratni evforiji.

Bankirji so kredite malone vsiljevali, in to kar na lepe oči. Običajne oblike varčevanja v bankah so mnogi drobni vlagatelji nadomestili z naložbenimi špekulacijami v "donosnih" balkanskih, vzajemnih, investicijskih ali pokojninskih skladih. Celo najmanjše dvome v koristnost borze in v trajne 30-odstotne donose v skladih pa so finančni "strokovnjaki" in časopisi razglašali za fiziokratske in "komunajzarske" neumnosti.

A končalo se je, kot se je moralo končati. Ko je kriza skrčila virtualno premoženje v nekajkrat manjše realno, so se "investitorji" spremenili v dolžnike, saj so na drugi strani njihovega zdesetkanega premoženja ostali dolgovi. 10 milijard evrov smo vsi skupaj "vrgli v smeti"; tam so jih pobrale tuje banke.

Jeza in obup obrtnikov sta razumljiva. Kaj bodo naredili, ne vem, kaj bo naredila že kar nerazumljivo nespretna vlada, tudi ne. Gotovo je le, da bo "uspešnost" obrtnikov pri teh stvareh še bolj ohromila gospodarstvo in da bodo od tega tudi oni imeli le škodo. A časi so čudni. Smo res že v stanju, ko je slabše boljše?