Naj gre za goste v nedeljskem overvjuju na komercialki v oddaji TV Klub ali pa za žirante še ene evrovizijske maškarade. Tako kot je Edi Pucer imel v mislih le to, da nedeljski TV Klub pripelje do želene dolžine, tako je pač tudi Klemen moral pripeljati izbor euro popevke do zaključne razglasitve. Ni pomembno torej, kaj so imele povedati Severina, Darja Švajger in Mojca Mavec, pomembno je le to, da mine čas. Tako kot mora miniti čas v Omizju, Odmevih ali Trikotniku. Vsebina ni pomembna, saj gre za diktat forme. Časovne forme. Skratka, ni treba zganjati velikega cirkusa in pisati magistrskih nalog, da se ugotovi, kako je razpoložljivega časa na televizijah absolutno preveč. In kako je ves čas v bistvu podrejen le eni konstanti: oglaševalskim blokom. Napovedovanje reklamnih brejkov je postalo najbolj izvirna sestavina voditeljskega posla. Suspenz, ki je bil svojčas privilegij tistih, ki so vodili razne kvize v stilu "odgovor vam bom zaupal po oglasnih sporočilih", je zdaj vtkana v vse tv-žanre. Od informativnega programa do izbora še enega evrovizijskega flopa.

Lahko je biti pameten v situaciji, ko vemo, da spet nimamo šans, da naredimo čudež na evrovizijskem parketu. Ampak to vemo že nekaj let. Že lep čas nam je jasno, da s televotingom ne bo nihče opazil Slovenije. Če je ni zaznal največji superračunalnik na svetu, kako jo bo zaznal glasovalec iz neke brezimne vasice znotraj evropskih horizontov. Če se niti tistemu superbitnemu heroju ne sanja, da smo mi že v Evropi, kako naj se tega zavedajo podpovprečno razgledani navijači in simpatizerji velikih narodov. Zato še enkrat naivno sprašujem: zakaj se gremo vse to? Zakaj mečemo z lopato denar skozi okno?

Če poizkušam biti pozitiven, lahko najdem naslednje razloge: morda pa nas kdo vseeno opazi; mogoče pa se je treba družiti z velikimi, da imamo vsaj sami občutek, da smo veliki; morda pa se tudi vsem tem glasovalcem po Evropi utrga in iz čiste kljubovalnosti glasujejo za neke pol eksote; ali pa gremo tja samo zato, da nas čisto ne pozabijo.

Prireditve za izbor naše predstavnice največkrat hitro pozabimo. Letošnja je bila prelomna. Prelomna zato, ker so se na nacionalki obnašali tako, kot da delajo repliko uspešnice s komercialke Slovenija ima talent. Najprej Klemen Slakonja, ki je bil izjemna mešanica Petra Polesa, Vida Valiča in Nine Osenar, potem žirija, ki je vsakega nastopajočega ocenila že takoj po nastopu, in nenazadnje studio s publiko, ki je spominjal na stilizirani teater ali gladiatorsko areno. Nenazadnje je tudi zmagala moralna zmagovalka talentov Maja Keuc. V tem kontekstu je nacionalka odigrala pravo vlogo. Popravila je krivico, ki jo je brezobzirno povzročil nek preračunljivi mastermind na komercialki. Nacionalka je uravnotežila čas za nazaj. Torej, tudi čas je podvržen ravnotežju. Tako kot publika, ki se je drla še bolj kot vsi, ki so navijali na talentih, in bila še bolj žensko neuravnotežena kot katerakoli debatna oddaja.

Multipraktik Klemen bi lahko zapel in zrecitiral še ducat domislic, če ne bi bil ujetnik programskega časa. Skratka, ves smisel našega evrovizijskega udejstvovanja je preprost: zapolnimo programski čas. Dobimo oddajo, ki je vsaj nekaj svetlobnih let pred domačijsko oddajo Na zdravje ali pa emocionalno potrošeno Spet doma. Dobimo eno malo iluzijo, da na nacionalki pa le ni vse tako bad. Da se pa vseeno nekaj premika. Pa čeprav šef programov Janez Lombergar skrušeno priznava, da so z novimi oddajami preveč hiteli. Da je vse skupaj še malo v oblicah. Da se vsi malo učijo.

Ja, tega učenja za naše prispevke bo počasi dovolj. Tako kot imam dovolj že vseh večno učečih se športnih novinarjev in komentatorjev v zimskih športih in je edina sreča le ta, da prihaja pomlad. Namreč poln kufer imam komentatorjev, ki ob naših tekmovalcih govorijo, da naj odpeljejo progo tako, kot jo znajo. Halo, kako pa naj odpelje progo drugače? In ker znajo v povprečju premalo, se potem naši moški junaki svaljkajo med izpadlimi eksoti. In dovolj imam napovedi, da se bomo zdaj preselili v ciljno areno k naši leteči reporterki (!?). Ima ta reporterka krila? Frči po zraku kot superman? Ta vikend bo v Krajnski Gori skozi eter frčalo marsikaj. In programskega časa bo dovolj za vse, ki se bodo spominjali polstoletne zgodovine. Z lahkoto bomo tako pozabili na tiste, ki se jim niti približno ne sanja, kje leži ta mala vasica, in bodo presenečeno glasovali za Majo Keuc…