Pridejo pa tudi take zgodbe, ki bi se jim človek najraje izognil. Ko ti preprosto zamre roka, ko le stežka vse skupaj spraviš na časopisni papir. Na koncu si skušaš nekako dopovedati, da si samo opravljal svoje delo in da si prišel pomagat. A v takih trenutkih je to presneto slaba tolažba. Takšna je tokratna Iskrica.

Čabrače. Razloženo, majhno naselje na obronkih škofjeloških hribov, nekaj kilometrov stran od Hotavelj. Kraj, kjer še vedno obdelujejo marmor. Štirinajst hiš je v Čabračah, nekaj jih je na kupu, druge pa se bohotijo na prostranih senožetih. Tipično hribovsko naselje, kjer je zemljo nemogoče obdelovati s stroji, saj se še človek težko drži navkreber na dveh nogah. Stroje in traktorje uporabljajo samo v redkih primerih, morda za prevoz lesa iz bogatih gozdov...

Tam so od časov Ivana Tavčarja

In tam v Čabračah so si že pred nekaj rodovi ustvarili svoj dom Klemenčičevi. Pravijo, da so se tja priselili v času Ivana Tavčarja in skušali nekako voziti svoje težko hribovsko življenje. Nekako je šlo in kljub zahtevnemu življenju so uspešno obdelovali zemljo, si zgradili hišo in postavili otroke na noge. Do sedanjega rodu. Potem je udarila usoda.

Nekakšna zlovešča tišina je bila tisti petek, ko sva se z Jakom pripeljala do hiše s številko osem. Vidi se, da jo je že dodobra najedel zob časa. Dvajset metrov stran se je dvigala nova, še nedodelana, za zdaj spravljena samo pod streho, povsem neopremljena. Pred hišo naju je počakala Alja. Utrujen, z žalostjo popisan obraz ženske zgodnjih srednjih let, ki je pred dvema tednoma izgubila moža v tragični nesreči, trije otroci pa očeta v letih, ko ga najbolj potrebujejo, ko ga vsa družina najbolj potrebuje.

Vzpeli smo se po ozkih, lesenih in strmih stopnicah v nadstropje, v kuhinjo. Zgoraj je bilo toplo, otroci so bili v sobi, na postelji je spala stara mama, očitno povsem izčrpana od bolečine. Usoda ji je na teh strminah vzela sina. Naslednika, ki naj bi kmetijo peljal naprej, ki naj bi poskrbel, da bo zgrajena nova hiša, da bodo otroci prišli do kruha in da bo sama v miru preživela tista leta, ki ji še ostajajo.

"Bilo je drugo soboto v februarju, mrzel dan je bil, a je zemlja na vrhu popuščala, spodaj pa je bilo še zamrznjeno. Tone se je s traktorjem odpravil po drva. Bilo je okrog pol petih popoldne. Dogovorila sva se, da se vrne malo pred šesto, ker sva nameravala iti iskat hčerko v Gorenjo vas, ko se je vračala iz šole v naravi. Ni ga bilo. Klicala sem ga po telefonu, vendar je zvonil v prazno. Kot da bi čutila, da je nekaj narobe, sem šla po soseda, ki se je s štirikolesnikom odpeljal pogledat, zakaj se Tone ne oglasi. Našel je prevrnjen traktor in Toneta. Ni mu bilo več pomoči..."

Bil je dober človek

Glas ji zastane, spomini na ta grozni dan se povrnejo. Dan, ki jim je vzel vse in uničil vero v prihodnost. Tone Klemenčič je bil star triinštirideset let. Njegovi sosedje in znanci pravijo, da je bil priden človek, dobre volje, da je vedno znal in želel pomagati, nikomur ni odrekel pomoči. Bil je tudi edini, ki je iz službe nosil denar. "Tone je bil zaposlen v Jelovici, tako da smo imeli doma nekaj denarja za nujne potrebe. Bogastva ni bilo nikoli, a smo nekako le shajali. Skupaj sva bila štirinajst let. Prej sem bila zaposlena, potem pa sem po prvem otroku ostala doma. Nekaj časa sva živela še v Gorenji vasi, potem sva se preselila sem na kmetijo, ker je bilo treba zanjo poskrbeti. Mama je že ostarela, težko bi sama, dela pa je veliko."

Tone se je moral z gospodarjenjem na kmetiji spoprijeti že pri sedemnajstih letih, ko je izgubil očeta. Kljub temu je obdržal službo in skrbel za družino. Pred osmimi leti se je lotil gradnje nove hiše, da bi družina imela svojo streho nad glavo in da bi ji privoščil lepše življenje. "Počasi sva gradila, iz leta v leto, zdaj bo seveda težko. A sem se odločila, da bom z gradnjo vztrajala naprej, da jo bom postavila do konca, da bodo otroci imeli svoje sobe. Tu je tesno, ta hiša je stara že več kot šestdeset let. Tonetova oče in mama sta jo gradila sama, celo opeko sta sama naredila kar doma. Zdaj je že vlažna, potrebna bi bila veliko popravil in zato smo se lotili gradnje nove. Tone je vanjo vložil vso energijo in ves svoj trud in nekako moja zaveza je, da jo dokončam. Brez pomoči sosedov in sorodnikov ne bo šlo, a že zdaj se je izkazalo, koliko ljudje želijo in znajo pomagati."

Kako bomo živeli naprej

Na polici v kotu hiše sta dve Tonetovi sliki, v spomin. Povsod je kakšna sveča, ki kot večni ogenj gori možu v spomin. Njegovo življenje je ugasilo sredi največjih načrtov, v letih, ko je imel v sebi največ energije, volje in moči. Alja je v to hribovje prišla iz povsem drugega konca Slovenije, iz Hrastnika. V zakonu so se jima rodili trije otroci, zdaj so že v odraščajočih letih. Šolarji. Patrik jih šteje dvanajst, srednja, Urška, enajst in Tonček devet. "Otroci še vedno ne dojamejo povsem, kaj se je zgodilo. Nekako še vedno pričakujejo, da se bo oče vrnil nekega dne, da bo vse, kot je bilo."

Življenje ni samo tragično, kaže tudi neprijazno podobo. Samo Tone je bil zaposlen, denarja že prej ni bilo na pretek, čeprav se Alja ne pritožuje. Zdaj bo vse drugače. "Kaj pa vem, nekako bomo zmogli. Otroci bodo po možu prejemali nekaj pokojnine, tu so še otroški dodatki in taščina majhna pokojnina. Tašča Pavla kaj veliko ne more več pomagati, pri sedeminsedemdesetih letih je tudi težko kaj več pričakovati. Lotila se bom dela, dokler otroci ne odrastejo. Sama nimam izpita niti za avto niti za traktor. Morali bomo počakati, da najstarejši Patrik toliko odraste, da bo lahko prevzel ta dela. Do takrat je še daleč. Upam, da nam bodo pomagali tudi sorodniki in sosedje. Prej je Tone skrbel za zemljo in za težja dela, jaz sem se ubadala s hlevom in otroki ter hišo. Nekaj živine imamo le za domače potrebe. Hiša in zemlja sta taščina last. Kar naprej je govorila Tonetu, da bi prepisala, pa je vedno odgovarjal, da je še dovolj časa. No, zdaj ga ni več..."

Še Piki se ne oglaša

A ne gre dvomiti, da jim bo okolje pomagalo. Sicer pa se to že dogaja, občina, šola, Rdeči križ in mnogi drugi jim v teh težkih trenutkih pomagajo. "Izkazalo se je, da si Slovenci znamo pomagati, ko je to potrebno. Bojim se, da bo enkrat minil tudi čas, ko nam ljudje pomagajo tako nesebično. Potem bomo morali sami naprej. V teh hribih ni prostora za razvajene ljudi, tukaj preživi samo človek z močno voljo." Že samo ime hiše, kjer se reče pr Hribuc, je dovolj zgovorno. Te pašnike in njive je res težko obdelovati. Stopili smo na dvorišče, da si pogledamo novo hišo, ki potrebuje še veliko dodelave. Še pes Piki, ki iz svoje ute čuva novo hišo, se ne oglaša, kot da bi vedel, kaj se je zgodilo, kot da bi slutil, da gospodarja ne bo več. Patrik in Tonček se zapodita za nogometno žogo. Tu gori v hribih tudi igrajo nogomet. "Kaj pa naj. Če zleti žoga v dolino, morata ponjo, čeprav se je že zgodilo, da je kakšna ostala kar v dolini, ker je niso našli. So pa otroci kar pridni v šoli. Tone med njimi ni delal kakšnih posebnih razlik, le da je bil morda Tonček deležen malce več razvajanja."

Pridruži se nam tudi nečakinja Polona, ki je prišla na obisk s prijateljem. "Kar verjeti ne morem, da ga ni več. Bil je tako dober človek, vse je naredil, vsem je pomagal, ko je bilo treba ali ko si ga poprosil. Zdaj je čas, da tudi mi pomagamo njegovi družini. To so hude stvari, tako mlad človek, toliko energije, toliko dobre volje in moči je bilo v njem. Radi smo ga imeli."

Ko se voziva v dolino, pogovor med nama ne steče. Preprosto ne more. Zgodba je res huda. A na koncu vendarle ostane prepričanje, da bomo nekako tudi mi vsi skupaj nekaj naredili za Klemenčičevo družino visoko v Čabračah. Da bo Alja uspela do konca postaviti hišo, da bodo otroci zrasli, prišli do izobrazbe in do kruha. Vse to se da narediti. Pa vendar, očeta in moža jim nihče ne more vrniti, na žalost!