Pri tem sta duhovita, glasbena podlaga je poštena, melodične in pesniške kreacije pa vredne pozornosti. Laka je s svojo ekipo doslej posnel dva studijska albuma, Zec (2007) in Stvorjenje (2010) - z neverjetnim smislom, kako napisati hit za hitom.

V svoji domovini Bosni in Hercegovini sta Laka in Mirela pravi zvezdi, naravnost obožujejo ju Srbi in Hrvati, po njunem netipičnem evrovizijskem nastopu leta 2008, ko sta v koreografiji Braneta Potočana "odigrala" Pokušaj, pa ju poznajo še kje drugje. Nedvomno jima je prav ta nastop prinesel širšo prepoznavnost in še istega leta sta zmagala na natečaju za nagrado MTV Adria (ki je sicer v tej obliki verjetno ne bodo več podeljevali); nazadnje, leta 2010, jo je dobil srbski didžej Gramophonedzie, leto prej hrvaška Lollobrigida, leta 2005 pa slovenska Siddharta.

Leta 2008 sta že nastopila v Cvetličarni v Ljubljani, poleti 2009 tudi na Lentu v Mariboru. Kako se počutita med Slovenci?

Mirela: V Cvetličarni smo igrali skupaj z Zabranjenim pušenjem, malo pred evrovizijskim nastopom, spomini pa so prijetni. Sprva so nas gledali malo začudeno, po nekaj komadih pa so začeli migati in se nasmihati.

Laka: Obiskali smo že več mest, kjer nas prej niso poznali. Ampak po dveh, treh pesmih, ko vidijo, kako se na odru sprostimo, rečejo, poglej, kako sproščen imidž imajo, sprostimo se še mi. In potem so vsi veseli.

Imate nekakšen nalezljiv "groove", ki potegne tudi tiste, ki ne prisegajo na tovrstno muziko. Nekje sem prebrala, da delate kvalitetno glasbo za kvantitativno poslušalstvo.

Laka: Ja, pravzaprav je zanimivo, kako je mnogim ta glasba všeč, kajti narodu se vedno pripisuje narodna glasba in kič. Očitno imava v sebi nekaj, kar pritegne, kar se mi zdi v bistvu smešno... Verjetno jim je všečen način, kako pojeva.

Mirela: Očitno vsak lahko najde nekaj zase; deklice obožujejo mojo frizuro in se tupirajo kot jaz, preden gredo v šolo. Ali pa fantje nosijo v glavi črn trakec, kot ga nosi Laka. Mislim, da je ljudem všeč Lakov naraven, sproščen odnos do vsega, njegova dostopnost, njegov humor. In radi naju imajo tudi starejši, ki jim sicer takšna "operativna" muzika ni všeč.

Laka: Obstajajo naravni zakoni, po katerih smo si fiziološko enaki. Kot pravi tudi naša pesem Ti si se upiškila. Kako že rečete v slovenščini... polulala? Tako združujemo vse te naravne elemente in zato energetsko ne moremo zgrešiti. To je tako, kot ko se na ulici srečata dva psa in od veselja začneta mahati z repi. Tako tudi mi štartamo na naravnost, neposrednost.

Tisti trakec v vaši glavi je všeč tudi francoskemu modnemu guruju Gaultierju, kajne?

Laka: Ja, vsaj tako je rekel. Ampak jaz sem si ga nadel zaradi mehiških fuzbalerjev z velikimi čupami, ki si jih zavezujejo okrog glave, da bi izgledali "kul". Kičasti so, in jaz sem ta kič le poudaril.

Na trenutni "sceni" je kar nekaj bendov, ki štartajo na kičast vizualni imidž, recimo srbski Svi na pod! ali hrvaška Lollobrigida.

Mirela: S Svi na pod! smo sodelovali v oddaji MTV Adria, ko smo snemali oddajo Hitorama. Morda smo si res na neki način podobni, s pevko imava podobne frizure.

Laka: In zato si se zdaj pobarvala, da si nista več podobni... Moj obraz tudi zna spremeniti barvo, takoj ko dobim vročino.

Pa ste se res nekaj dni pred obiskom Ljubljane znašli v bolnišnici. Je vse v redu?

Laka: Očitno me je popadel neki virus, dobival sem infuzijo...

Je pozornost oboževalcev postala preobremenjujoča?

Laka: Ne bi rekel, bilo pa je naporno v času po nastopu na Evroviziji. Zdaj zagotovo ni ničesar preveč, kvečjemu premalo.

Koliko premisleka je v vajinih odrskih nastopih?

Mirela: Nobenega, samo spustijo naju na oder in začneva skakati. Najini scenariji so spontani.

Vajin bend so profesionalni najeti glasbeniki. Kdo so?

Mirela: V bendu nas je šest, že nekaj let smo stalna ekipa.

Laka: To so najeti profesionalci, ki igrajo samo za denar. In pri tem ne poznajo milosti... (smeh) To so sicer vsi po vrsti odlični Dino Šukalo, Amar Češljar, Vojan Ahac in Đozo Muamer.

Mirela: Dino Šukalo je sodeloval tudi pri produkciji, njegovi so aranžmaji za drugi album Stvorenje. Glavni producent je bil odlični Denis Mujadžić-Denyken, produkcijska hiša pa sarajevska Fabrika.

Mirela, delate v menedžmentu, če se ne motim, prav v Fabriki?

Mirela: Res delam v tej kreativni agenciji, ki sicer skrbi tudi za najino promocijo in menedžment. Gre za reklamno agencijo, kjer se snemajo videospoti, oglašujejo posamezni projekti, organizirajo koncerti... Fabrika velja na naši estradi za zelo kakovostno agencijo, oni so nama tudi pomagali pri nastopu na Evroviziji in pri snemanju videov.

Na Evroviziji sta nastopila na povabilo, vajina odrska predstava pa je eksotično izstopala iz siceršnjih okvirov tovrstne popevke.

Laka: Ko so mi rekli, šel boš na Evrovizijo, sem se najprej čudil, kakšno Evrovizijo, jaz tega še nikoli nisem gledal. In so mi rekli, pomisli malo, koliko ljudi te bo videlo. Ko sem pozneje razmislil, sem v bistvu ugotovil, da sem s tem preskočil veliko let marketinga in promocije. Seveda nas še vedno ne poznajo vsi, so nas pa spraševali, ali se zajeb...

Toda če ne bi bilo Evrovizije, verjetno tudi nagrade MTV Adria ne bi bilo?

Laka: Verjetno te nagrade res ne bi dobili.

Mirela: Tako pa se je v naši regiji vse lepo obrnilo nama v prid. Tako še vedno pogosto nastopamo v Srbiji in na Hrvaškem. Rekla bi, da so se odprla vsa vrata naenkrat.

Kako Bosna danes živi svoj kulturno-socialni vsakdan - kako v Goraždu, kjer sta rojena, in kako v prestolnici, kjer živita?

Mirela: V Goraždu se je čas povsem ustavil, ni novih obrazov, nič se ne dogaja. Ni nobenih kulturnih inštitucij, tako kot jih ni v večini manjših mest v Bosni. Vse je zapuščeno zaradi vseh hudih stvari, ki so se zgodile.

Laka: Vojna je sicer pozabljena, o tem se ne govori več. To ni več moderno. Edino, kar še vztraja, je nacionalizem, ki lahko žal izbruhne kadarkoli. Poleg nacionalizma vlada še korupcija - in v tem sploh nismo osamljeni, to se dogaja marsikje po svetu. Ampak ta nacionalizem se me sploh ne dotakne. V bistvu ga ne razumem. Živel sem v Goraždu, v Sarajevu in v New Yorku - mesta se v bistvu med seboj ne razlikujejo. Se pa razlikujejo posamezniki in njihove zgodbe, ki mesta oblikujejo. Če si spravljen sam s sabo, je dobro tako v Goraždu kot v New Yorku.

Mirela: Ne vidim posebnih razlik med Sarajevom, Zagrebom, Beogradom ali Ljubljano, vsa ta mesta so nekako del nas. Morda je pri nas v Sarajevu manj denarja, manj bendov prihaja koncertirat in redko prihajajo veliki umetniki. Imamo pa nekaj dobrih stvari, recimo filmski MESS, pa odmevni jazz festival, tudi gledališki festival je mednarodno poznan.

Laka: Mladi so se navadili, da ostajajo doma pri starših, nič ne delajo in protestirajo proti državi. Tudi malce starejšim se nič ne dogaja, socializem jih je oblikoval v debile, da zdaj že dvajset let glasujejo za nacionalizem. In se jim takšno stanje zdi čisto okej.

No, tudi v Sloveniji mladi raje ostajajo pri mamah...

Laka: Res? Tudi pri vas? Ampak v New Yorku že srednješolci vsi delajo, tudi potem ko študirajo, in zelo hitro odidejo od doma. Skratka, tam se non-stop dela. In sem jim lepo rekel, da se vračam v Sarajevo, ker se pri nas bolje živi. Pa so mi rekli, ali sem normalen, saj ni služb... Prepričani so, da je najbolj idealno življenje prav v New Yorku in da je smisel v kopičenju premoženja. Ljudje se ne družijo, odtujeni so drug od drugega. Tudi pri vas so si ljudje med seboj vse bolj tuji, kajne? No, vse to kapitalizmu kar najbolj ustreza - ljudi je treba ločiti in jih osamiti, nihče ne sme smetiti sistema, sicer ga ta izloči.

Kakšna perspektiva se vendarle obeta Bosni?

Laka: Socializem je propadel, kapitalizem se ni izkazal... Kam greste pa vi? Tudi vi nimate kam, torej je čas za revolucijo. V Franciji je bila revolucija nedavno, a je trajala le nekaj dni, v Grčiji je trajala še manj. Kapitalizem ne tolerira ljudi na ulicah, obstaja le še svet posameznikov. Ali je to "na žalost" ali "na veselje", v bistvu ne vem. Sam bi sicer z revolucijo poskušal kaj spremeniti, kot to počnejo Francozi, ampak oni imajo očitno revolucionarni gen že prirojen. Morda danes revolucij ni tudi zato, ker ljudje preveč delajo, ko pa pridejo domov, si morajo malce odpočiti. Ko so se uprli Nemci, so stavkajoče nemudoma odpustili, prav tako v Ameriki. Ideja demokracije je sicer dobro zamišljena, toda na terenu ne funkcionira; tam vladajo rasizem, nacionalizem in eksploatacija do zadnje kaplje krvi.

Laka, vi ste v celoti avtor muzike in besedil na obeh izdanih cedejih. Za prvo ploščo ste napisali vsako leto po en komad, za drugo vse komade v enem letu. Se je proces dela razen v hitrosti razlikoval še v čem?

Laka: Ni bilo pretirane razlike, kajti jaz vedno čakam in računam na svoj talent, ta pa potem vrže pesmi iz mene kot iztrebke. Ne vem sicer, kje v telesu imamo shranjen talent, kot tudi ne vem, kje domuje duša. Vem, recimo, kje je srce. Vem tudi, kje so reproduktivni organi. Po Evroviziji sem spoznal, da sem lahko profesionalec oziroma da lahko živim od glasbe. Držati se moram marketinških pravil in biti medijsko prisoten, in potem sem zanimiv tudi za sponzorje.

Mirela: Zdaj je odgovornost večja - do sebe in naših oboževalcev.

Laka: V bistvu se mi je zgodilo to, o čemer sem vse življenje sanjal, pa še zaslužim zraven. Veliko truda vlagam v svoje pesmi, nikakor pa jih ne skladam z namenom, da bi bile komu všeč. Če danes poslušam svoje starejše pesmi, res ne vem, od kod je prišel navdih.

Pravkar ste diplomirali iz svetovne književnosti. Kaj porečete na bratova besedila?

Mirela: (smeh) Dobro izbira metafore, bistvena pa je njihova neobičajnost. Za temi neobičajnostmi stoji neka filozofija, ki jo lahko nekdo razume oziroma odkrije ali pa tudi ne in se mu zdijo verzi zgolj zabavni. Vsekakor besedila sprožijo razmišljanje, ki te ne pusti hladnega, lahko pa si seveda osredotočen samo na muziko, ki stoji sama zase. Vendar se čuti, kako premišljeno so narejene pesmi, Laka jih nikoli ne zaključi prehitro, pravzaprav nikoli ni povsem prepričan, da je pesem zares dobila svojo končno obliko.

Ljubezen je v vaših pesmih morda najpogosteje uporabljena beseda, a v vašem primeru v številnih odtenkih, tudi ironičnih in sarkastičnih. Kaj je narobe z ljubeznijo?

Mirela: Z vidika književnosti gre za čisti postmodernizem in za ironijo bi mu dala medaljo. Morda se Laka sploh ne zaveda, kako postmoderni so njegovi teksti.

Laka: To pač prihaja iz mene in dobro je, da prihaja. Najpomembneje pa je, da se pri pisanju osvobodim vsakršne patetike. Ne vem, ali je ljubezen patetičen pojem. V kontekstih, v katerih sam izgovarjam to besedo, seveda ni.

Močna komponenta pa je tudi glasba sama. Na odru samo pojete, pesmi pa sicer nastajajo ob kitari, kajne?

Laka: Da, tako začnem, potem melodijo s kitaro posnamem, nato pa počasi lepim zraven še preostale inštrumente - bas, bobne, klavir. Preden se odločim, posnetke velikokrat preposlušam. Ne vem, kaj v meni na koncu izbere... Hm, očitno moj talent.(smeh)

Mirela: To je podoben proces, kot bi kuhal kosilo: v lonec vržeš najprej eno sestavino, čez čas drugo, vmes pokušaš, spet kaj dodaš... dokler ne zadiši, kot mora.

Laka: Verujoči bi dejali, da mi ideje pošilja Bog, neverni bi rekli, da sem talent, ampak naj ne serjem preveč.

Ampak v bendu, se zdi, ni neke demokracije. Laka, vi ste lider, ostali pa...?

Laka: Studijski glasbeniki nimajo veliko svobode, ker je tak moj stil glasbe. Natanko vem, kako mora zveneti moja glasba. Na posameznih mestih je sicer prostor za improvizacijo, vendar kot pravi profesionalci razumejo, da ne smejo v ospredje. Če bi igral s kakšnimi mlajšimi glasbeniki, bi bilo težje. Bili bi trmasti in bi zagotovo hoteli odigrati kaj po svoje. Vsa čast tistemu, ki je ustvaril profesionalca. Kapitalizem, kdo pa drug.

Iz vašega zgodnejšega obdobja izstopa komad Mor'o, ki so ga leta 2003 v BiH razglasili za najboljši rock komad leta.

Laka: To je eden zgodnejših komadov. Prvi je bil Malo sam se razočarao, sledila je Vještica, Mor'o pa je bil pika na i k moji prepoznavnosti v Bosni. Ampak od nekdaj so se moji komadi ljudem zdeli smešni in čudili so se, kdo je ta tip, kaj govori in zakaj tako.

Mirela: Po prvem albumu Zec in Lakovi vrnitvi iz New Yorka smo se profesionalno lotili dela. Komade je sicer pisal, ni imel pa nobenih koncertov, razen če je sodeloval s kakšnim drugim bendom. Po izidu Zeca sva imela prvi koncert v sarajevskem klubu Koloseum. V tistem času smo igrali še z drugimi bendi, bili smo slabo uigrani in imeli smo veliko tremo. Klub sprejme kakih 1500 obiskovalcev in veliko jih je tistega večera ostalo zunaj, tako polno je bilo. Za nekatere komade so že obstajali videospoti, tako da so Lakovo glasbo poznali. Publika je bila navdušena in nekako se je začelo premikati.

Vaju zdaj v Sarajevu ustavljajo in cukajo za rokav?

Mirela: Laka je veliko bolj popularen od mene, ne sprehajam se po ulicah z natupirano frizuro in v navadni garderobi sem videti povsem običajno.

Laka: Na to sem se navadil in me sploh ne moti. Z vsemi, ki to želijo, se fotografiram in z vsakim kaj spregovorim. Tak je nenazadnje ta posel. So pa seveda tudi negativne izkušnje.

Mirela: V Sarajevu nimava problemov, če pa igrava v kakšnih drugih, manjših mestih, si znajo privoščiti kaj več. Enkrat so naju napadli otroci, morala sva nabrusiti pete.

Laka: Slava ni za nekoga, ki bi se recimo začel drogirati, kupovati mercedese ali podkupovati oblast - a midva nisva iz tega testa.