Recimo arhivi TVS. Vsi tisti črno-beli posnetki izpred trideset in več let so skrajno zabavni. Slavko Hren jih dosledno vleče na plano, ko ovekoveča velikane malih zaslonov, Janko Šopar vsak teden z njimi vse nas spominja na lepe težke čase. Na čase, ko so novinarji spraševali iste neumnosti, kot jih sprašujejo danes. Na primer ob premieri prvenca starejšega slovenskega režiserja, ko novinar pomoli mikrofon pred usta in sprašuje po občutkih in prvih vtisih. Ti prvi vtisi so res nadsmešni. Diskreditacija novinarstva kot takega. Dokaz, da televizijski novinarji mnogokrat nimajo pojma, kaj vprašati.

In ta teden so imeli veliko vprašati Janeza Janšo, pa ostali le pri tem, kar so rekli drugi. Ja, to je bil teden, ki se ga ne bo pozabilo. Dokončno je prvak opozicije razblinil naše sanje. Arhivi tam niso zato, da se jih dotakne kakšen zafrustrirani raziskovalec, temveč so ogromna tempirana bomba. Ko se priznava, da so se poslanci in strokovnjaki opozicijske SDS pred letom dni zagnali v te arhive, se govori le ena strašljiva resnica: arhivi so orožje političnega boja. Zelo preprosto. V arhive se gre iskat obremenilne dokaze za svoje politične nasprotnike. Tam se ne išče zgodovinska resnica, temveč koščki, ki lahko diskreditirajo vsakega, ki ti stoji na poti. Vsi tisti tisoči dokumenti, ki nedolžno ždijo po škatlah, postanejo orožje, če jih znate uporabiti. Oziroma če jih znate pravilno brati in interpretirati. Oziroma če jih znate tudi spretno sestavljati. Res je bilo neprijetno gledati Janeza Janšo, kako se je v torek amatersko izmikal direktnim vprašanjem, ali so sestavili dokument, ki je potem služil kot kronski dokaz za očrnitev predsednika. Bil je kot nekdo, ki stopi v živo blato in se potem z vsakim odgovorom vedno bolj ugreza vanj. Njegova obramba je temeljila na argumentu, da so vsi dokumenti avtentični in da njim niti na misel ne pride, da bi kaj ponaredili. To, da so jih pač malo priredili, so dan kasneje označili kot malomarnost. Saj veste, med vsemi tisoči dokumenti se to pač zgodi.

V torek Janez res ni imel sreče. Če si je še ob mladi novinarki na Kanalu A pač mislil, da ji bo z držo dal vedeti, kako vse skupaj ni resno in nekredibilno, je zvečer v Odmevih naletel na Slavka Bobovnika. Res smola. Če bi zdržal še en dan, bi nasproti stala Rosvita Pesek. In pogovor bi bil popolnoma drugačen. Bilo bi reševanje vojaka Janeza iz godlje in jasno napadanje tistih, ki temu vojaku nastavljajo minska polja. Slavko Bobovnik je redko pogledal Janezu v oči. Težko je bilo gledati nekoga, ki nima odgovora. Nekoga, ki nima toliko poguma, da bi enostavno dejal: Ja, dragi moji volilci, priredili smo dokument. To smo naredili zavestno, ker se pač gremo politiko. Bijemo politični boj, v katerem so dovoljena vsa sredstva. Po arhivih kopljemo zato, da najdemo čim več obremenilnih dokazov za svoje potencialne politične nasprotnike. Mi vemo, da imajo vsi veliko masla na glavi, zato je naša dolžnost, da to maslo najdemo. Če pri tem združimo nekaj avtentičnih dokumentov v celoto, je to legitimno dejanje, saj se maslo ne bo tako hitro stopilo.

Dokler celota izgleda pristno, smo na varni strani. Ko nam nekdo pokaže na našo sestavljanko, smo užaljeni. Kot sem bil sam užaljen, ko mi je pred leti kupec mojega rabljenega avtomobila povedal, da je avto sestavljen iz treh delov. Da je spretno razrezan in na novo sestavljen skupaj iz delov različnih starih krntij. Sam sem bil prepričan, da vozim original, v bistvu pa sem vozil ponaredek, ki na srečo med vožnjo ni razpadel na tri dele. In nisem bil jezen na tistega, ki mi je to sestavljanko prodal, temveč na tega zoprnega kupca, ki mi je povedal resnico.

Janez je lahko upravičeno jezen na novinarje. Na te razprodane duše, ki so zavedene. Zaradi ene malomarnosti zdaj delajo velike zgodbe. Lahko pa je bil v torek vesel, da so na Pop TV molčali. V oddaji 24 ur niti besedice o vsem skupaj. Zanje je bila to tretjerazredna tema. Ali pa nekaj normalnega. Nekaj, kar tudi sami počnejo ves čas. Sestavljajo zgodbe. Po domače manipulirajo. Iz različnih nekompatibilnih delov skonstruirajo nove pomene. Počnejo stvari, ki so imanentne televizijskemu mediju. Skozi montažo ustvarjajo bombice, ki glasno počijo. Da se pri tem kaj spregleda, kaj izreže, kaj prikroji in kaj tudi doda, pa ne briga nikogar več. Tako kot nikogar ne briga, ko se jim v napovedih zgodijo notorične neumnosti. Tako smo lahko v zadnjem tednu slišali, da so begunci množično pritisnili na sicilijanski otok Lampedusa in da je Tajvan država, ki leži na jugu Kitajske. Ugotovitve za v arhive...