Podatki kažejo, da število otrok, ki imajo učne, vedenjske ali druge težave, narašča. Kaj o tem meni vaša stroka in kaj ponuja kot model reševanja te problematike?

Tisto, kar ponuja stroka v vseh naprednih državah, je interdisciplinarno zasnovana pomoč otrokom/mladostnikom s tovrstnimi težavami. Model, ko se je otroka obravnavalo izolirano, se je pokazal za premalo uspešnega, zato ga povsod nadomeščajo s tako imenovanim celostnim pristopom, kjer smo pozorni tako na značilnosti otroka, kvalitete in težave njegovega neposrednega okolja, družine, kot na zmožnosti in delovanje šole, ki jo ta otrok obiskuje. Na naši fakulteti smo zato z velikim začudenjem sprejeli informacijo, da je področna komisija, ki pripravlja smernice bele knjige za področje otrok/mladostnikov s posebnimi potrebami, iz predloga zakona izključila otroke s težavami na področju čustvovanja in vedenja ter se odločila le za dikcijo - motnje.

Ob tem je bil naš oddelek k nastajanju smernic le vabljen, v skupini nimamo predstavnika oddelka, čeravno je naše izobraževanje najbolj usmerjeno prav na to področje. Bili smo povabljeni le kot gostje, a doslej je za usmerjanje te skupine prevladal pogled medicine in psihologije, ki je sicer verodostojen, vendar premalo poudari interakcijsko naravo teh težav in motenj.

Zakaj se je to zgodilo?

Tega ne vem natančno, a očitno je obveljal le model uvrstitve otroka v kategorije, s katerim se porabi veliko časa - tudi po šest mesecev do enega leta in več - in tudi denarja, da obojega potem primanjkuje za delo z otroki v šolah. Seveda je nekatere skupine treba razvrstiti, a vseh ni mogoče, spekter težav je preširok in preveč prepleten, da bi ga v ocenjevanju prepustili zgolj eni stroki. Pa četudi bi ga na stopnji ocenjevanja prepustili medicini in psihologiji, ga moramo ob izvajanju individualizirane pomoči prepustiti šolam, več vlagati v izobraževanje pedagoškega osebja ter šoli dati vzvode, da pred usmerjanjem stori vse, kar je v njeni moči.

Levji delež mora nositi pedagogika v najširšem smislu, se pravi specialna in socialna pedagogika, sociologija, psihologija v kontekstu vsakodnevnega življenja teh otrok. To, kar danes živijo naši otroci, je, kot je ob svojem obisku rekel Zygmund Baumann, nekaj, kar se pred našimi očmi nenehno spreminja, in tega ena znanstvena veja ne more v celoti zajeti.

Če vas prav razumem, gre znova za prepad med tako imenovanimi trdimi znanostmi, oprtimi na biologijo in s tem medikalizacijo, ter "mehkejšimi", ki težave rešujejo upoštevajoč celoten psihološki in socialni kontekst. In ta vaš pristop se začne že pri novem besednjaku, ki ga uvajate: namesto negativnega, stigmatizirajočega izraza "otroci z motnjami" skušate uveljaviti pozitivni pojem "otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami", ki sodijo med otroke s posebnimi potrebami.

Da, in ta sprememba v jeziku ni leporečje, je temeljna sprememba koncepta, kajti dosedanja praksa kategoriziranja je povzročila, da je bilo uvrščenih in torej prepoznanih kot pomoči potrebnih v skupini otrok s težavami v čustvovanju in vedenju izjemno malo. Med vsemi usmerjenimi niti en odstotek. Otrok iz te skupine je moral imeti že zelo hude težave, da je dobil podporo, ki mu je pripadala na osnovi te usmeritve. Pa še to je bila praviloma individualna pomoč, ta skupina mladih pa potrebuje predvsem pomoč pri integraciji v skupino vrstnikov, v življenje šole ter pomoč družini, da bi bila le-ta bolje kos otrokovim potrebam. In motnje bi lahko preprečili, če bi se takemu mlademu pravočasno posvetili.

Je bil razlog za pozen odziv finančen? Manj razvrščenih, manjši strošek?

Ne, ni bilo to. Pred letom 2000, ko je bil sprejet zakon o osebah s posebnimi potrebami, je nastala tudi kategorija "učencev s primanjkljajem na posameznih učnih področjih", kar je izrazito kombinirana težava: ta primanjkljaj je lahko res posledica disleksije, perceptivnih in drugih organsko pogojenih težav, mnogokrat pa se mu pridružijo emocionalne in vedenjske težave kot posledica ali tudi kot sodejavnik nastanka primanjkljaja. Lahko ga povzroči tudi marginalizirani položaj otroka, premalo socialne podpore.

In tako se je zgodilo, da so mnoge otroke s čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi potrebami uvrstili v kategorije "primanjkljaji, dolgotrajno bolni in druge skupine", saj je izraz vedenjske motnje prehud za veliko večino otrok v tem obdobju. Tako so tudi ti učenci dobili mnogokrat dodatne učne ure, več učenja, potrebovali pa bi tudi čustveno podporo in vključitev v skupnost.

Dodatna slabost dosedanjega sistema usmerjanja je, da otroke za dodatne ure praviloma izločajo od pouka, da gre za individualno namesto pomoč v skupini, kar otroka še dodatno stigmatizira. Pomoč bi bilo smotrno ponujati znotraj pouka, od česar bi imeli korist tudi drugi učenci. Taka oblika bi otroka manj izpostavljala kot tistega s primanjkljajem in ga bolj vključevala kot nekoga s specifičnimi potrebami, ki mu jih pedagoški prostor "zadovolji" v skupinskih pogojih.

Gre torej za doktrino inkluzivnosti, za katero so si že dolgo prizadevali tisti starši otrok s posebnimi potrebami, ki so se bali ravno stigme "posebnih" ustanov, šol ali programov?

Da, najprej je prišlo do večjih premikov pri gluhih in naglušnih, pri slepih in slabovidnih otrocih, ki s posebno podporo lahko obiskujejo običajne šole; nič več niso "otroci z motnjami v razvoju", ampak le otroci s posebnimi potrebami, zanje imamo mobilne strokovnjake, ki hodijo od šole do šole, pomagajo otroku, učitelju, staršem in so v pomoč otrokovemu razvoju. Ta trend se je nato razširil na druge skupine, kjer primanjkljaj ni senzoren in navzven ne tako jasen. Včasih taki mladi potrebujejo le več izkušenj s področja socialne interakcije, drugič več posluha za čustveno doživljanje ali pa učno pomoč, večina seveda potrebuje kombinacijo pomoči.

Velika večina težav, o katerih sva prvenstveno govorili, je socialno, predvsem družinsko pogojenih. Ali ta pomoč torej seže tudi onstran otroka in šole, k družini?

Kar bom povedala, se bo slišalo smešno, a to je odvisno od tega, v kakšni meri sodelujejo ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo ter zlasti ustanove, ki sodijo v njuna področja, kajti interdisciplinarnost lahko zagotovi le sodelovalno delo teh ustanov - šole na eni in centrov za socialno delo na drugi strani.

In če je ni, imamo tako absurdne primere, kot je bil primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca, pa za to nihče ni odgovarjal.

Točno. Da bi mreža delovala, mora biti vpeta med različna področja. V SFRJ smo imeli interdisciplinarno komisijo, ki ji je predsedoval moj kolega, dr. Bojan Dekleva, v kateri so bili predstavniki obeh ministrstev, kakor tudi ministrstva za notranje zadeve ter pravosodja za primere kaznovanih mladoletnih oseb. Z novo državo je bilo ta medresorska skupina ukinjena, kar je škoda.

Kdaj naj bi se začela družbena skrb za otroke?

Skrb za socialno ranljive, ki pogosto izhajajo iz nefunkcionalnih družinskih razmer, se začne v vrtcu, že tam lahko vzgojiteljica pomaga staršem, da se naučijo nekaterih veščin, lahko je bolj pozorna na vzgojne dimenzije ter premagovanje vsakodnevnih problemov. A težava je v tem, da že v vrtcih govorne primanjkljaje, ki so pogosto socialno pogojeni, obravnavajo le ambulantno, četudi so primanjkljaji velikokrat pogojeni s premalo vzpodbudami v otrokovi družini. Ko gre otrok v šolo, ki je normalno storilnostno naravnana, to le še poudari otrokove primanjkljaje, težave in zgodba se ponovi. V težjih primerih ne zadošča pomoč učitelja, potrebno je pravočasno sodelovanje učitelja in svetovalne službe, staršev, centra za socialno delo in še koga.

Težave naj bi torej pravočasno zaznali in ustrezno obravnavali vzgojitelji in učitelji. Toda ali so dovolj usposobljeni, dovolj senzibilni in predvsem ali imajo dovolj časa za takšno posvečanje otroku?

Mislim, da se je položaj v zadnjih petnajstih letih izboljšal, tudi zato, ker so se učitelji navadili delati z usmerjenimi učenci. Usmerjanje je po moji oceni imelo tudi to posledico, da je šola z njegovo pomočjo reševala krizo, ki je nastopila ob upadanju števila otrok. Učitelji so imeli ob manjših razredih nekoliko več časa za individualno delo z usmerjenimi, obvezno število ur so dosegli tudi s to dodatno plačano pomočjo. Normativ števila učencev v razredih se žal sicer ni znižal, a v mnogih šolah so ti razredi vendarle manjši in otroku prijaznejši.

Drug pomemben člen pri delu s to skupino je svetovalna služba, katere koncept je bil dograjen leta 1995, in po njem ima šolska svetovalna služba, v kateri delujejo psihologi, socialni delavci, pedagogi ali socialni pedagogi, veliko zadolžitev: sodelujejo pri usmerjanju, oblikovanju individualnega programa za te otroke, odzvati se morajo na tekoče vzgojne, disciplinske, socialne probleme, vodijo različne inovativne projekte, so lahko zagovorniki otrokovih pravic…

A mnogi so potisnjeni v ozadje in so sprejeli vlogo pomočnika in administratorja, kar jim odžira čas, ki ga lahko posvetijo spreminjanju in grajenju pozitivne klime na šoli. Normativ v šolah je namreč tristo otrok na 0,90 svetovalnega delavca, ki deset odstotkov svojega delovnega časa tudi uči.

Pravzaprav ne razumem povsem: ali je mogoče, da politiki še vedno ne vedo, da je otrokov razvoj v enaki meri kot od genetike odvisen od zunanjih okoliščin in spodbud?

O njihovem znanju ne morem soditi, toda OECD je leta 2005 ugotovil, da so za otrokov učni razvoj najbolj pomembni učitelji. Pedagoško okolje in pedagogi so tisti, ki vsaj v neki meri lahko odpravljajo socialne razlike, in hkrati opažajo tako prehodne kot dolgotrajne težave otrok. A ob takšnem normativu te naloge svetovalni delavci ne morejo zares dobro opravljati, zato je tudi manj povezovanja s centri za socialno delo, ki so ravno tako vse bolj in bolj zasuti z administrativnim delom in imajo vse manj časa za svetovalne in terapevtske programe.

Zaradi možnosti zlorab socialno delo spreminjajo v nadzorno službo.

Da, v prevlado ukrepov, kjer je ključen upravni postopek. Delež resničnega socialnega dela, o katerem govori doktrina in za katerega se bori dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič s Fakultete za socialno delo, pa upada.

Prav te dni smo izvedeli, da bo okleščeni proračun, kar seveda pomeni manj pomoči družinam, povzročil, da bo moralo več otrok v rejo in zavode! Smo torej spet v času sirotišnic, v katere bodo revni prisiljeni oddati svoje otroke?

Bojim se, da se najbolj ranljivim res izredno slabo piše. In ko ste ravno omenili zlorabe, ki jih zdaj zlorabljajo za alibi za razbohoteno administriranje, zlorabe socialnega sistema so gotovo bile, kot so povsod, a ga niso zlorabljali najbolj šibki, najmanj izobraženi, ampak najbolj iznajdljivi.

Gre pri političnih odločevalcih tudi za to, da jim kategoriziranje in medikalizacija otrok ustrezata, ker za bolnega otroka niso odgovorni, za socialno izločenega pa so?

Gotovo je tudi to v igri, gre za psihološki mehanizem, ki je pogost tudi pri socialnih delavcih, vzgojiteljih. Tudi ti včasih težko prenašajo odsotnost ali počasnost napredka pri otroku. Frustrira jih kot lasten delovni neuspeh, zato jih medicinska diagnoza nekako odreši te frustracije, otrok dobi ritalin in je težav takoj manj. Zdi se kot hitra in učinkovita rešitev - le da ne odpravlja, ampak pomaga prikrivati čustvene, vedenjske ali tudi socialne vzroke.

V resnici je vaše delo res nadvse težaven poklic, toliko gorja in verjetno tako mukotrpen napredek…

V vzgojnem zavodu sem delala enajst let in v tem času sem dojela, da včasih morda res ni videti napredka in se zdi vse črno. Treba je biti realističen, toda kljub temu sem prepričana, da človek, ki dobro dela, pusti na mladih odtis. Če otrok čuti, da mu hočemo pomagati, da se mu posvečamo, da skupaj iščemo poti, da bi mu bilo bolje, da ga sprejemamo, se nekaj v njem vendarle premakne. In tudi to je uspeh.

Zelo velik, pravzaprav. Četudi nikoli ne bo prišel na prvo stran časopisa.