Tudi sicer je ministrica v dokaj shizofrenem položaju, saj v parlamentarnem odboru za obrambo, ki ga obvladuje opozicija, sedi v precej bolj prijetnem ozračju kot vsak četrtek na seji vlade. Njeno previdnost pri prekinitvi pogodbe o nakupu oklepnikov v LDS in Zares vidijo kot nepotrebno in ji očitajo neodločnost, a Jelušičeva ostaja hladna. "Nimamo dovolj trdnih dokazov," ponavlja prva ženska na čelu obrambe, ki ima to nesrečo, da se je znašla v vlogi krizne menedžerke.

Ves njen mandat je čistilna akcija zaradi odločitev prejšnje vlade in zaradi globalne krize. Ladje ni želela, pa jo je dobila. Patrij ni izbrala, pa jih je dobila. Proračun je nastavila razvojno, potem pa se je soočila z rezi, ki ne omogočajo razvoja.

Usoda pogodbe s Patrio še vedno ni znana, čeprav se je rok, ki ga je določil premier za končanje te zgodbe, že zdavnaj iztekel. Katere opcije so še ostale odprte in h katerim se vi kot ministrica najbolj nagibate?

Med verjetne opcije sodijo nadaljevanje pogodbe v zmanjšanem obsegu, prekinitev pogodbe ob dokazani korupciji in vmesni dogovorjeni poskus zamrznitve pogodbe za določen čas. Zaradi visokega tveganja ob morebitnih enostranskih odločitvah se ministrstvo za obrambo zavzema za pogajanja in dogovor o spremembi predmeta pogodbe in njeni realizaciji v zmanjšanem obsegu ter v daljšem časovnem obdobju.

Pomembnejše vprašanje kot to, h kateri opciji se nagiba ministrstvo za obrambo, je vprašanje, kam se nagiba ministrski zbor. Sama menim, da moramo predvsem spoštovati pogodbo, ki je podpisana. Ko govorim o spoštovanju pogodbe, se moramo vprašati, kaj so argumenti, ki govorijo o prekinitvi pogodbe. Namreč, če bi obstajali dovolj trdni argumenti za prekinitev pogodbe, bi to storili že sami na ministrstvu. A vsaj na ministrstvu nimamo dokumentov, na podlagi katerih bi lahko prekinili pogodbo, ne da bi tvegali odškodnine.

Zato je naš predlog še vedno, da se pogodba nadaljuje, vendar v smeri doseganja minimalnih srednjih bojnih zmogljivosti. Tako bomo na dolgi rok le dobili vojsko, ki bo sposobna nacionalne obrambe. O pogodbi se odločamo tukaj in zdaj, a ta odločitev bo imela precej bolj dolgoročne posledice. Pogodba bo imela stroške, če se prekine ali pa če se ne.

O koliko in kako opremljenih oklepnikih 8x8 govorimo?

V načrtih nacionalne obrambe smo zmanjšali naše ambicije z dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin do leta 2015 na eno samo srednjo skupino, pa še ta naj bi se gradila do leta 2020. Govorimo o enoti z do 55 oklepniki, k temu pa je treba dodati še vozila za urjenje v obsegu vsaj ene čete, saj je treba računati tudi na primere, ko bo celotna enota na nalogi doma ali v tujini, zagotavljali pa bomo menjave osebja. Govorimo o 10 do 15 vozilih.

Da bi to dosegli, je treba pogodbo spremeniti, saj sedanja pogodbeno določena opremljenost vozil ne zagotavlja graditve te srednje bataljonske skupine. Ni več mogoče razmišljati, da bi najprej kupili vsa vozila iz pogodbe, nato pa dokupili še ustrezno opremljena nova vozila, ker za kaj takega preprosto ni več predvidenega denarja, kot tudi ni več mogoče dodatno nadgraditi tistih 25 vozil iz pogodbe, za katera še ni bilo opredeljeno, kakšna bo njihova oprema.

Ampak v vsakem primeru se bo treba s Patrio ponovno pogajati.

Zaenkrat še z Rotisom, ne s Patrio. V vsakem primeru bo potreben kar precejšen pogajalski napor, da se dogovorimo o takšni spremembi pogodbe, ki bo omogočila izpolnitev prej omenjenih ciljev. V naslednjih letih, kaj letih, verjetno kar desetletjih, ne bo možnosti dobiti nove pogodbe za oblikovanje zmogljivosti srednje bataljonske skupine. Naša ključna težava je torej denar: če bi bilo tega na pretek, se sredi izvajanja obstoječe pogodbe ne bi spraševali, kako naprej s čim manj stroški.

Ali je glede na sume o korupcijskih dejanjih ne bi bilo mogoče zamrzniti, dokler sodišče pravnomočno ne odloči, ali je pri poslu prišlo do podkupovanja?

Zamrznitev bi bila mogoča le ob strinjanju obeh pogodbenih strani, a bi se s tem ustavila proizvodnja in nastali bi dodatni stroški, ki bi jih bilo treba vračunati v vrednost pogodbe. Lahko pa zamrznitev dosežemo tudi prek sodišča z začasno regulacijsko odredbo. Težava je v tem, da če sodišče kasneje ne najde dovolj dokazov za obsodilno obsodbo, bo Rotis ali Patria zahtevala izpolnitev pogodbe in plačilo stroškov, ki so nastali zaradi zastoja proizvodnje. Tako bi nas pogodba stala več kot ob podpisu, dobili pa bi vozila, s katerimi ne bi dosegli ciljev. Vrata za pogajanja bi se s tem dokončno zaprla. Če pa bi sodišče ugotovilo obstoj korupcije, bi to seveda povsem spremenilo zadevo. Pogodba predvideva, da se, skladno s protikorupcijsko klavzulo, le-ta prekine in vzpostavi stanje, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe.

Toda država še ni vložila zahteve za ničnost pogodbe.

Zato pa govorim ves čas v pogojniku. Obstaja takšna možnost, država lahko vloži tak zahtevek, če ima dokazni material, sodišče lahko odredi zamrznitev pogodbe - lahko, ni rečeno, da bi jo odredilo - do končne odločitve sodišča v zadevi. A potem ni več koraka nazaj. Ne moremo pričakovati, da se bo druga pogodbena stranka vrnila za pogajalsko mizo, kot da vmesnega obdobja nezaupanja ni bilo. Vlaganje tožbe na ničnost pogodbe je namreč izraz nezaupanja v podjetje, s katerim posluje država.

Torej vi te možnosti ne bi uporabili?

Ne, ker mislim, da je tveganje preveliko. Pogodbene stranke imajo vedno možnost enostransko prekiniti pogodbo, če menijo, da so argumenti na njihovi strani in da je tveganje minimalno. Sicer pa vsaka pogodba omogoča pogajanja o vsebini pogodbe in te opcije še nismo povsem uporabili.

Menite, da so zahteve koalicijskih partneric Zares in LDS, ki zahtevata od vlade prekinitev pogodbe z Rotisom, premalo domišljene in prenagljene?

Menim, da je tveganje v tem trenutku še preveliko. Da nas bo takšno dejanje stalo več, kot bi bila kratkoročna politična korist. In odločamo se o denarju davkoplačevalcev, ne o svojem lastnem, kjer bi zagotovo ravnali bolj preudarno. Tudi to, da izgubimo možnost spremeniti pogodbo, je zame preveliko in nesprejemljivo tveganje. Če bomo prisiljeni izpolniti pogodbo do konca, bomo imeli vojsko, ki bo imela sicer dobra oklepna vozila, a ne bomo imeli srednje bataljonske skupine, kar je bil sploh osnovni namen nakupa osemkolesnih oklepnikov. Imeli bomo le izhodišča zanjo, ne bo pa imela konkretne zmogljivosti. In ne govorim o tem, da ne bomo imeli enot, ki bi sodelovale na misijah v tujini, govorim o tem, da ne bomo imeli zmogljivosti, s katerimi bi zagotavljali nacionalno obrambo. To je bistvo te srednje bataljonske skupine.

A teh osemkolesnih oklepnikov nismo kupovali za obrambo nacionalnega ozemlja. Kupovali smo jih, da bodo naši vojaki varni na misijah v tujini.

Ne, ne... Že leta 2004 je bil predviden nakup teh sredstev za oblikovanje zmogljivosti za kolektivno obrambo. Država se je zavezala s cilji sil, da bo zgradila to zmogljivost za potrebe kolektivne obrambe in to niso operacije v tujini. Srednje bataljonske skupine ne delaš zaradi sodelovanja na operacijah, delaš jo zaradi nacionalne obrambe, ta pa v okviru zavezništva seveda ne more biti usmerjena egoistično zgolj v obrambo lastne države. Res pa je, da te enote uporabljamo tudi za operacije v tujini.

Ali je izposojanje oklepnikov, kot se dogaja sedaj na misiji v Afganistanu, nova moda ali morda nakazuje, da bo v prihodnosti Slovenska vojska (SV) svoje sposobnosti nadgrajevala tudi z najemanjem opreme?

V Afganistanu je specifičen položaj, ker ne delujemo sami, ampak imamo tudi zaveznike, ki so del naše skupine za mentorstvo afganistanski vojski (OMLT). Ker smo vodilna država te skupine, moramo poskrbeti za opremljenost celotne skupine inštruktorjev. In če želimo opremiti tudi naše ameriške kolege v skupini, moramo zagotoviti sredstva. Ker zanje nimamo dovolj domačih sredstev, smo si izposodili dodatna vozila, ki so bila sprva mišljena le za ameriške inštruktorje. V procesu nabave štirikolesnih oklepnih vozil se je pokazalo, da ne bo mogoče nadomestiti iztrošenih hummerjev in valukov tako hitro.

Izposoja vozil v Afganistanu pomeni, da smo nekaj storili tudi za naše enote. Z uporabo teh vozil v našo vojsko prehaja tudi znanje o uporabi najsodobnejše tehnologije, odprla se je tudi možnost, da vojaki naredijo licenco za najsodobnejša vozila, kot sta MRAP (mine resistant ambush protected) in M-ATV, za kar sicer ne bi imeli nikoli priložnosti. Lahko bodo ugotovili, koliko je ta povsem nova generacija vozil uporabna tudi za bodoče potrebe SV.

Testiranja bi sicer lahko precej ceneje in varneje opravili tudi na Počku.

Dvomim, da bi jih dobili na testiranje v Slovenijo samo zato, da bi na njih opravili licenco. Vsaj ne brez pričakovanja proizvajalca, da jih bomo potem kupili, ali previsokih pričakovanj v vojski, da jih bomo po testiranjih tudi dejansko kupili. Bolje je, da se jih uporablja v Afganistanu, kjer je pritisk na razvoj novih tehnologij za potrebe preživetja vojakov izjemen.

Res mislite, da Američani, ki nam posojajo ta vozila, nič ne pričakujejo od nas? Navsezadnje je najbolj znana Natova krilatica, "da zastonjkarskih kosil ni".

Dejstvo je, da smo sredi neke operacije in poskušamo vsi nekaj iztržiti. Tudi mi po svoje "zaračunavamo" vodenje OMLT. Afganistanu dajemo pomoč, a po drugi strani prejemamo znanja, za katera ne plačujemo. To, da se ob tem, ko si izposodimo vozila, naučimo upravljati jih in dojeti napredno logiko njihovega konstruiranja, je del našega računa.

Nimate občutka, da postaja Afganistan vse bolj poligon za testiranje vojaške opreme? Da je poudarek mednarodnih naporov v tej državi le na vojaškem delu, na gradnji afganistanske vojske in policije, medtem pa je njihov sistem civilnega upravljanja države gnil v temeljih?

Vaš očitek je povsem na mestu. Mislim, da je mednarodna skupnost pri Afganistanu res odpovedala. Očistili smo si vest, tako da smo tja poslali vojake, ker vojakom to lahko ukažeš in ker vojska deluje kot najbolje organizirana skupina tudi v zelo kaotičnih razmerah, kakršne so bile v Afganistanu. Tudi zadnji dogodki v severni Afriki oziroma arabskem svetu nam kažejo, da je vojska najbolj organizirana sila takšnih manj razvitih držav. To nas je pri Afganistanu zavedlo.

To si upam trditi, čeprav vem, da sem del politične strukture, ki bi to morala vedeti prej. Zavedlo nas je, ker smo mislili, da bomo lahko z vojsko uredili vse v državi, ki je že trideset let v vojni. Mednarodna skupnost je investirala bistveno manj v stabilizacijo Afganistana, kot bi lahko, če bi se zavedala, da po tridesetih letih vojne v to državo ni treba investirati toliko vojaškega znanja kot predvsem razvojnega znanja, znanja o spoštovanju človekovih pravic in demokraciji. Dejstvo je, da je mednarodna skupnost, na čelu z Združenimi narodi, odpovedala pri stabilizaciji države, ki ni samo neposredna vojaška naloga. Združeni narodi so prenesli odgovornost za upravljanje Afganistana na Nato in zaveznice in si tako olajšali vest.

Resnica pa je, da številne mednarodne organizacije, ki naj bi prevzele svoj del odgovornosti za Afganistan, tega niso storile. Tudi Evropska unija - pri tem moramo prevzeti svoj del odgovornosti - ni naredila vsega, kar bi lahko, da bi bile razmere v Afganistanu danes drugačne. Ker je v Afganistan prihajala predvsem vojska, se danes zadovoljivo razvija le afganistanska vojska. ANA je tista institucija v državi, ki ji ljudje najbolj zaupajo. Raziskave, ki so jih opravile zahodne institucije, kažejo, da od 70 do 80 odstotkov vprašanih neomajno zaupa vojski.

Že pri policiji je stopnja zaupanja skrb vzbujajoče majhna. Če morda zvezna policija še uživa neko zaupanje, ga lokalna policija zagotovo nima prav veliko. Odgovornost za vzpostavitev policije je prevzela Evropska unija, ki svoje naloge ni opravila najbolje. Tudi pri vzpostavitvi civilnih institucij v državi Evropska unija ni najbolje opravila dela.

Navsezadnje tudi Slovenija ni opravila vsega. Tja že šest let pošiljamo vojsko, nekaj donacij v orožju in montažni most, dva civilna strokovnjaka, sicer pa se obnašamo, kot da nam več v tem širokem političnem smislu ni treba narediti. Na drugi strani imamo na primer Indijo, ki je investirala ogromno v gradnjo infrastrukture, ali Japonsko, ki financira delovanje celotne afganistanske policije.

Prenos odgovornosti za varnost v državi na afganistansko vojsko naj bi se začel letos in končal do leta 2014. Kot kaže sedaj, bo leta 2014, ko naj bi Afganistanci dokončno prevzeli odgovornost v svoje roke, edina delujoča institucija v državi vojska. Skoraj tako kot leta 2001, ko so ZDA z zaveznicami napadle državo.

Mogoče bo res vojska edina delujoča institucija, a ni nam treba izgubiti upanja. Če bo to visoko profesionalna vojska, ki bo spoštovala človekove pravice in ščitila svoje ljudi, potem smo naredili velik korak naprej. Če bo garant stabilnosti v regiji, smo prav tako naredili veliko. Problem je seveda, da ne znamo in zmoremo graditi drugih institucij. Kot ste rekli tudi sami: če ne znamo vzpostaviti institucij, ki bodo zarisale jasne konture demokratičnega sistema, četudi bo ta bolj kot po naši meri po meri tistega geopolitičnega prostora, nismo naredili nič.

Kar se tiče tranzicije, pa je tako, da je afganistanska vlada že leta 2001 "sama" zaprosila za pomoč mednarodnih sil in "dovolila" njihov prihod. Tako je sedaj v rokah te izvoljene vlade, da sama presodi, kdaj bo sposobna skrbeti za varnost svoje države in bo lahko zmanjšala prisotnost mednarodnih sil.

Samostojnost te presoje je približno tako relevantna, kot je bilo vabilo leta 2001. Menda ne trdite, da lahko afganistanska vlada sama odloči, da ne potrebuje več mednarodnih enot na svojih tleh?

Recimo, da se ta presoja naredi skupaj z ISAF. A afganistanska vlada je sprejela odločitev, da prve province prevzame letos, nadzor nad celotno državo pa do leta 2014. Po tem letu naj mednarodne sile ne bi več sodelovale v kakršnih koli vojaških operacijah, bi pa še vedno sodelovale pri mentorstvu afganistanskim varnostnim silam in njihovem urjenju. Sicer pa so že lani afganistanske sile začele prevzemati nase velik del odgovornosti v bojih na jugu države, zato se je tudi povečalo število žrtev med afganistanskimi vojaki. Tudi prostor, ki ga pokriva naša skupina za OMLT, se varuje v pretežni meri prav z afganistanskimi vojaki, ki so tako že prevzeli odgovornost za varnost v tem delu države.

Hkrati pa prav v tem delu države nastaja največje ameriško vojaško oporišče v tem delu sveta. In to tik ob iranski meji.

To bo skupna zavezniška letalska baza...

Že, ampak Američani so izbrali lokacijo, s katere pošiljajo jasno sporočilo Iranu, se vam ne zdi?

Zakaj so izbrali prav območje Šindanda, ne vem, res pa je, da je lokacija zelo primerna za letalsko bazo. Lahko pa gledamo na odločitev o lokaciji tudi z vašega stališča, a potem je treba povedati, da v Afganistanu trenutno nastaja šest ali sedem tako velikih baz in za vsako bi lahko rekli, da se z njo pošilja sosedom signal. Dvomim, da je baza v Šindandu tam zaradi Irana. Dejstvo pa je, da brez Irana ne bo mogoče graditi varnosti v tem delu Azije.

Ena od stranskih posledic vojne proti terorizmu v Afganistanu je tudi zapor v Guantanamu na Kubi. Predsednik vlade je med obiskom v ZDA napovedal, da bo vlada storila vse, da bo spremenila zakonodajo tako, da bomo lahko sprejeli zapornike iz Guantanama, proti katerim ZDA v vseh teh letih ni uspelo vložiti niti obtožnice. Premier je takrat govoril o tem, da s tem "prevzamemo svoj del odgovornosti v boju proti terorizmu", čeprav je jasno, da zapor v Guantanamu nima zveze z bojem proti terorizmu. Na neki način je ta zapor terorizem "per se".

Najprej si moramo odgovoriti na vprašanje, ali smo del mednarodne skupnosti, ki se čuti ogrožena zaradi terorizma in zaradi tega sprejema tudi posledice boja proti terorizmu. Glede na to, da smo del te skupnosti, moramo sprejeti tudi svoj del odgovornosti za te posledice. To bomo pokazali tudi s sprejetjem zapornikov iz Guantanama.

Ampak ne gre za zapornike v pravem pomenu te besede. Gre za ljudi, ki so jih Američani ali njihovi zavezniki nekje ugrabili ali zajeli in jih nato strpali v Guantanamo, ne da bi jih sploh česa obtožili ali jim celo sodili.

Prav zaradi tega, ker niso bili ničesar obtoženi, se postavlja vprašanje, kako rešiti njihov položaj. Države sprejemajo sedaj svoj del odgovornosti za posledice, ki so nastale na eni strani zaradi terorizma in na drugi strani zaradi napačnega boja proti njemu. Ujetniki v Guantanamu so žrtve tega neuspešnega boja.

A kljub vsemu gre za godljo, ki so jo zakuhali Američani. Res je, da smo pritiskali na ZDA, naj izpustijo nedolžne, nismo pa pritiskali na ZDA, naj hodijo po svetu in ugrabljajo ljudi. Zakaj smo potem soodgovorni? Ali smo soodgovorni tudi za mučenja v Abu Grajbu, saj smo imeli navsezadnje naše vojake tudi v Iraku?

Če smo vedeli za mučenja v Abu Grajbu, pa na to nismo opozorili, smo za ta mučenja tudi soodgovorni. Če smo vedeli za krivice, smo bili dolžni na to tudi opozoriti. V tolikšni meri smo soodgovorni. Ne glede na našo majhnost smo dolžni opozarjati tudi velike zaveznice na kršenje človekovih pravic. Lahko bi rekli, da nas ne briga usoda zapornikov iz Guantanama. Morda res nismo bili odgovorni za zapiranje teh ljudi, smo pa po mojem mnenju odgovorni, da jim ponudimo svobodno življenje.

Ali bo to vplivalo tudi na našo varnost?

To presojo bomo morali šele narediti, ampak naša varnost je že sedaj bistveno bolj ogrožena zaradi možnosti drugih terorističnih dejanj, kot bi bila zaradi jetnikov iz Guantanama. Nismo tako daleč od dokaj opaznega delovanja terorističnih skupin v preteklih letih v naši bližnji soseščini, čeprav je šlo samo za urjenje.

Govoriva o Bosni?

Predvsem o Bosni. Menim, da si glede vahabitskega gibanja v tej državi preveč zatiskamo oči in se ne zavedamo, kako blizu nas se dogaja vse to. Pa ne govorim o tem, da bi morali biti v Bosni vojaško močno prisotni. Mislim, da bi jim morali pomagati izgraditi takšne oborožene sile in takšno policijo, ki bo sposobna sama skrbeti za varnost države in zato ne bodo potrebovali vahabitov.

Precej nezadovoljstva v vojski povzroča dejstvo, da ni bila nikoli opravljena sistemizacija delovnih mest, pač pa so ta določena kar s formacijo. Drugi kamen spotike pa je zaposlovanje le do 45. leta za vojake in do 55. leta za podčastnike, to se pravi zaposlovanje za določen čas.

Stališče države v tem primeru je jasno: poklicna vojska je sistem, ki ne omogoča, da bi vsi njeni pripadniki ostali v njeni strukturi do konca svojih delovnih dni. Narava vojske se je spremenila tako, da lahko njeni pripadniki ostanejo v njej, dokler so psihofizično sposobni biti vojaki. Ni dovolj delovnih mest za vse vojake za celotno delovno obdobje. Zato je treba poskrbeti, da pri določeni stopnji "opešanosti" preidejo na druga delovna mesta zunaj obrambnega sistema. Pri tem se jim pomaga z iskanjem delodajalcev in s plačevanjem njihovih socialnih prispevkov v začetnem obdobju dela pri novem delodajalcu.

Imamo pa dve skupini vojakov, kjer prihaja do različnih ravnanj zaradi starosti prek 45 let. Za tiste, ki imajo sklenjene pogodbe za nedoločen čas, bomo priskrbeli službe v obrambnem sistemu tudi, ko bodo starejši od 45 let. Tisti, ki sklepajo pogodbe za določen čas, pa vedo, da se tudi te pogodbe glede na zakon o obrambi prekinejo, ko dopolnijo 45 let.

Ta zakon pa je v presoji pred ustavnim sodiščem.

Tudi ustavno sodišče po mojem mnenju ne more presoditi proti določbam zakona, ki je bil v državnem zboru sprejet z dvotretjinsko večino in pomeni temelj poklicne vojske. Takšne rešitve poznajo vse države, ki imajo poklicno popolnjevanje vojske.

Lahko presodi, da je v neskladju z ustavo.

Zakaj pa? Saj dobijo pogodbe za določen čas, prav takšne, kot jih danes podpisujejo številni mladi ljudje, pa njihovih pogodb nihče ne postavlja pod vprašaj in pred ustavno sodišče. Kdo pa danes še podpisuje pogodbe za nedoločen čas?

Javna uprava?

En del že, ne pa vsi. Javna uprava je v velikem delu za staro populacijo dobro poskrbela, za mlade pa slabo. Navsezadnje jih v zadnjem času sploh ne jemljemo v službo. Kar pa se vojakov tiče, morate razumeti tudi, da obsega vojske ni mogoče v nedogled povečevati in če bi obdržali v vojski vse vojake po 45. letu, ne bi mogli več zaposlovati mladih operativnih ljudi in ne bi mogli opraviti vseh nalog. Poleg tega je državni zbor lani sprejel zmanjšanje načrtovanega obsega 14.000 vojakov na 10.000. S tem je možnosti za zadrževanje starejših vojakov v SV še manj.

Ampak podčastniki bodo brez službe ostali pri 55 letih. Realno gledano bodo na trgu delovne sile v povsem izgubljenem položaju.

Zakon o službi v Slovenski vojski pravi, da lahko tisti, ki so bili v vojski zaposleni najmanj 15 let, dobijo odpravnino ali pa jim pomagamo najti službo, tako da novemu delodajalcu plačujemo vse socialne prispevke za določeno obdobje. Pripadniki SV bodo tako še dolgo ostali povezani s svojim nekdanjim delodajalcem, četudi bodo zaposleni drugje.

Kar se tiče sistemizacije: vlada je sprejela uredbo o uvrstitvi činov in formacijskih dolžnosti, na katerih so vojaki, v plačne razrede. Tako smo prek formacijskih dolžnosti njihov položaj pretopili v plačni sistem javnega sektorja. Zakaj vojaška delovna mesta niso sistemizirana? Vojaška organizacija je fleksibilna organizacija in pri svojih pripadnikih mora doseči veliko premestljivost. Ko namreč posameznik vstopi v vojsko na nekem delovnem mestu, ne more pričakovati, da bo tam ostal do konca svoje kariere. V državni upravi pa je včasih tako, da lahko v pokoj odideš z istega delovnega mesta, na katerem si prvi dan začel delati, vmes si pa na tem istem mestu velikokrat napredoval vertikalno. To namreč zagotavlja sistemizacija javnega sektorja, ki zagotavlja posamezniku tudi, da ga ne morejo premakniti na drugo delovno mesto, ki je oddaljeno več kot 60 kilometrov od sedanjega delovnega mesta.

V vojski si tega preprosto ne moremo privoščiti. V večini javnega sektorja je to še mogoče, čeprav mislim, da bo morala ključna reorganizacija javnega sektorja prinesti tudi večjo "premestljivost" kadra. Tisti, ki se v vojski zavzemajo za sistemizacijo, vidijo v tem garancijo, da bodo lahko ostali na istem delovnem mestu v istem kraju, ampak to so sanje, ki se ne morejo uresničiti. To je stvar preteklosti. Formacije so odraz obstoječe organizacijske strukture v Slovenski vojski, ki v kadrovskem delu opredeljuje opis del in nalog na določenem delovnem mestu, zahtevane in zaželene kompetence, opredelitve plačnih razredov ter možnosti napredovanja, v organizacijskem delu določa umestitev posameznikove enote v vojaški sistem, v materialnem delu pa določa osebno opremo in njeno zagotovitev za vsakega posameznika.

Zaradi spoja vseh treh elementov, to je kadrovskega, organizacijskega in materialnega, so formacije akti z oznako interno. Vsebina formacije bistveno presega opis del in nalog, kot ga poznamo pri aktu o sistemizaciji za delavce v državnih organih. Zato tudi sistemizacija ne more nikoli povsem nadomestiti formacije. S spremembo formacije je mogoče dokaj hitro premeščati vojake z enega delovišča na drugo, kar je bistveno za njeno operativnost.

Ko sva že pri javni upravi - koliko pa ste sami zmanjšali upravni del ministrstva?

V zadnjih dveh letih za 116 zaposlenih samo na civilnem delu upravnega dela ministrstva. Novih uradnikov ali strokovno-tehničnih delavcev ne zaposlujemo, dela se prerazporejajo v okvirih obstoječe kadrovske strukture. Ravnokar zaključujemo obsežen del reorganizacije upravnega dela ministrstva, kjer smo dosegli troje: zapiranje velike večine nezasedenih delovnih mest, večje spoštovanje kadrovskega načrta vlade in zmanjšanje števila vodstvenih delovnih mest.

V nadaljevanju reorganizacije ugotavljamo vrsto ovir, med drugim, da imamo nekatere zaposlene na izpostavah po Sloveniji, pa jih brez njihovega soglasja ne moremo premestiti za več kot 60 kilometrov. Uradnika prav tako ne moremo premestiti na mesto strokovnega sodelavca brez njegovega soglasja. To so stvari, ki potem pri vojakih vzbujajo občutek, da so deprivilegirani glede na ostale delavce v državni upravi in da jim je treba to nekako kompenzirati. Dejstvo pa je, da se bodo morali ostali državni uradniki počasi odpovedati privilegijem, ki jih imajo. Pod pogojem seveda, da bo ta vlada ali kakšna naslednja sposobna narediti tako ostro reformo javne uprave, ki bo zagotovila učinkovito upravo.

Pa mislite, da bo ta vlada dobila še en mandat?

Če bi se potrudila in izpeljala načrte, ki si jih je zastavila - navsezadnje, če bi izpolnila zaveze iz koalicijskega sporazuma -, bi lahko upravičeno pričakovala še en mandat. Če pa se izčrpavamo bolj v medsebojnih bojih kot v uresničevanju ciljev v dobro ljudi, potem si ponovljenega mandata niti ne zaslužimo. Resnično si moramo pogledati v oči in si končno odgovoriti na vprašanje, ali smo na volitvah dobili mandat, da se mlatimo med sabo, ali zato, da izvedemo spremembe, ki smo jih obljubljali.

Ampak koalicija je pred volitvami obljubljala tudi prekinitev pogodbe s Patrio, ni res?

Tega ni v koalicijskem sporazumu!

Govorim o obljubah, ki jih je del trojčka izrekal pred volitvami.

Nekateri so takšne obljube dajali in najbrž imajo sedaj težave, ko je treba obljube uresničiti. Res pa je nekaj: ta nakup je povzročil, ne glede na okoliščine, v katerih je nastal, velike težave za sedanjost in prihodnost SV. Vojska je ob tem le kolateralna škoda, ki je nastala ob spopadu velikih korporacij. Glede na to, da je politika sprejela odločitev o tem, kakšno vojsko želi in kakšne naloge mora opravljati, je vojska upravičeno pričakovala, da bo ta ista politika poskrbela za njeno ustrezno opremljenost. Zdaj smo pa v položaju, ko tega projekta zaradi številnih madežev ne mara več nobena politika, vojska pa še vedno ni opremljena, kot bi glede na naloge morala biti.