V popolni čustveni atmosferi lahko samo čestitam Tini, da je toliko predrzna, da noče srebrne kolajne. Tekmuje zato, da zmaguje, in ne zato, da daje le vse od sebe.

In prav zato je toliko bolj sramotno, da te njene zgodovinske vožnje in uspehe spremljalo nedorasli komentatorji z nacionalke. Dobro, če se Urban še znajde in ne opleta z notoričnimi bedarijami in floskulami, sta Zoran Radisavljević in Ana Kobal pogreb na celi črti. Čisto verjamem, da sta absolutno predana smučariji, da sta dobra po srcu in da si želita vse najboljše, ampak to pač enostavno ni posel zanju. To, kar jima počne cela Slovenija s komentarji na forumih, bi končno moralo zdramiti tudi odgovorne na nacionalki, če že sama nimata toliko dostojanstva, da bi prepustila prostor in komentatorsko mesto komu drugemu. No ja, morda pa bi morali najprej najti verodostojnega in kredibilnega šefa športnega programa. Skratka, naj za začetek pomaha v slovo urednik Mile Jovanovič.

Je neposredno odgovoren, da od Ane in Zorana slišimo kopico brezsmiselnih besed, polno govorjenja, malo domislic in še več neumnosti tipa: vratca prihajajo prehitro, Avstrijke imajo drese kot ribe, goljufala je po zgornji nogi, pri smuku je zanimivo to, da nikoli ne veš, katera smer je prava, tekmovalka zna krmariti med temi koli in očitno so bile neke težave, ki se jih ni mogla rešiti. Še na Eurosportu, kjer so lahko čisti analfabeti glede smučarije in nimajo nobenih emocionalnih vložkov, vse zveni popolnoma drugače. Tam komentatorja ves čas hvalita, vzpodbujata, sta del dogodka, pri nas pa Ana in Zoran iščeta same napake in slabosti. Še posebej pri tistih, ki spadajo v drugi tekmovalni razred. In jasno vedno zgrešita pri napovedih. Tokrat sta gladko odpisala Francozinjo Worleyjevo in ta je gladko dobila medaljo.

Odgovoren je za to, da Urban Laurenčič v ciljni areni svetovni prvakinji Tini izroči majhno čokoladko, ovito v zlat papir. Lepa gesta, ki pa je delovala totalno spufano. Ne vem, ali bomo še kdaj imeli tekmovalca, ki bo postal svetovni prvak, in za to priložnost ima nacionalna institucija pripravljen en drekec pekec od čokoladke. Res bedno.

Odgovoren je za to, da ni bila pred drugim tekom pripravljena nobena analiza prvega teka. Nobene primerjave. Noben vzporedni posnetek. Spet eno samo nakladanje, kako je bila prva vožnja sploh in oh super, zraven pa nobenih dokazov. Nobenih napovedi. Na ORF so naši sosedje pripravili cele študije zavojev in primerjav, pa čeprav skoraj niso imeli šans za zmago. Mi pa imamo pred sabo eno najbolj napetih drugih voženj v zgodovini samostojne Slovenije in od nacionalke dobimo prazno govoričenje in nakladanje.

Na nacionalki nasploh radi govorijo. Ena sama kakofonija besed in blebetanj. V torek so štartali z novo oddajo Trikotnik. Pojma nimam, zakaj se ta oddaja tako imenuje, niti ne vem, kaj je njen namen. Fino, da se dogaja kaj novega, ampak neki razlog mora biti zadaj. To, kar je obljubljal idejni tvorec oddaje in voditelj Zvezdan Martič, torej neko updejtano multimedijsko španovijo pri obravnavi problemov, se je v realnosti spremenilo pač v še eno govoričenje. Tokrat o diktaturi lepote, kjer so se vsi sodelujoči, tako osrednji gost Borut Pogačnik kot intervjuvanci na terenu in sam Zvezdan, ujeli v osnovno past: stereotipno obravnavanje lepote, kako je vse bad, kako šteje notranjost, kako je svet krivičen do nelepih in kako so tudi mediji en sam pofl od pofla na tem področju.

Še sreča, da se je za nekaj sekund pojavil plastični kirug Franci Planinšek z izjavo, da njegova ambulanta ni samopostrežna trgovina, v kateri se kupuje lepoto, temveč prostor, kjer se s kirurškim nožem doseže tisto, kar ne uspe nobenemu psihologu, psihoterapevtu ali sistemsko relacijskim terapevtom. Tam se ukvarjajo z zadovoljstvom. S preprostim dejstvom: ljudje si morajo biti všeč. Zvezdanu njegovo izvajanje ni bilo nič kaj všeč, zato ga je prekinil sredi stavka, tako kot se je cela oddaja dogajala kot en sam niz prekinitev, ob katerih je Zvezdan zavpil zmagoslavni: super, super zanimivo!

Tisti posnetki v videokonferenci pa so bili čista smejurina. Ljudje so svoje izjave podajali v stilu javljanj iz vesoljske kapsule na poti na Mars. Včasih res mnoge stvari padajo z Marsa. Tudi zvedavo vprašanje voditelja, zakaj je človek nagnjen k temu, da je videti čim lepši. Po mojem zato, ker ima rad recesijo, sovraži sonce, smeh mu gre na bruhanje, najraje se baše z železnimi opilki ter bos in gol hodi po svetu. In je prepričan, da je v življenju brez veze zmagovati…