Slišati je všečno in vsak humanitarno navdahnjen človek bi temu v trenutku pritrdil. Seveda. Za jetnika iz Guantanama je nedvomno bolje, da pride v Slovenijo, kot pa da ostane tam.

Pa je res tako preprosto?

Razvoj dogodkov namreč odpira mnoga, veliko globlja vprašanja, ki segajo onkraj tega preprostega stališča. Najprej se je treba zavedati, da so jetniki iz Guantanama utrpeli skrajno hude kršitve človekovih pravic, za kakršne ne bi nikoli pričakovali, da so možne v demokratični družbi. V obdobju po 11. septembru in napadu na dvojčka so bili na različnih koncih sveta ugrabljeni in prepeljani v Guantanamo ter v nekatere druge skrivne zapore. Pri skrivnih prevozih jetnikov so sodelovale mnoge, tudi evropske države z omogočanjem preletov v svojem zračnem prostoru ali dajanjem svojih letališč na voljo letalom, ki so jetnike prevažala. V času trajanja ujetništva jetniki niso imeli ne statusa obdolžencev, ki bi jim pripadale pravice po kazenskem pravu, ne statusa vojnih ujetnikov, ki bi jim pripadal po ženevski konvenciji, katere podpisnice so tudi ZDA. Bili so v popolnoma brezpravnem položaju ter izpostavljeni mučenju in nečloveškemu ravnanju, ki je natančno dokumentirano in za katerega so nekateri storilci že kazensko odgovarjali.

Države, ki so, tako kot Slovenija, iz razlogov političnega ugajanja pripravljene sprejeti jetnike, ne da bi od ZDA zahtevale odpravo posledic kršitev, ki so jih jetniki utrpeli, pomagajo legalizirati in normalizirati te kršitve. Sporočilo, ki ga z brezpogojnim sprejemanjem jetnikov pošiljajo, je: državam, ki so tako hude kršitve povzročile, ni treba popraviti krivic, le s kršitvami naj se preneha. To je tako, kot da bi v času genocida v Srebrenici od zločincev zahtevali, da z genocidom prenehajo, nato pa bi pristali na pogoj, da bo zločina konec samo, če države, ki so njegovo prenehanje zahtevale, prevzamejo vse preostale tamkajšnje Bošnjake. Ali pa če bi Slovenija postavila pogoj, da bo s kršitvami pravic izbrisanim prenehala samo, če države, ki to od nje zahtevajo, prevzamejo vse njene izbrisane. Tako pogojevanje bi bilo v vseh navedenih primerih s strani drugih držav sprejeto kot absurdno, pri guantanamskih jetnikih pa ni. Pri njih se te druge države, vključno s Slovenijo, sklicujejo na svojo "humanitarnost" in "odgovornost".

Prenašanje ameriške odgovornosti na druge

Jasno je torej, da so za odpravo posledic kršitev človekovih pravic guantanamskih jetnikov ter za njihovo popolno rehabilitacijo odgovorne ZDA. S tem, ko na druge države pritiskajo, naj jetnike prevzamejo, nanje prenašajo svojo odgovornost, te države, vključno s Slovenijo, pa to odgovornost prevzemajo nase. Zakaj bi države to sploh počele? Jetnik, o katerem teče beseda, je zdaj svoboden človek, zoper njega ni bil uveden sodni postopek, še več, zoper njega niti ni bila vložena nobena obtožnica. Moral bi biti izpuščen, a ni. V Guantanamu, od koder je bil večji del jetnikov sicer že izpuščen in vrnjen v njihove države izvora ali v druge države, ki so jih bile pripravljene sprejeti, je trenutno še okoli sto ljudi, ki naj jih ne bi bilo mogoče vrniti, domnevno iz razloga, ker jim v državah njihovega izvora grozi preganjanje ali nevarnost za njihovo fizično varnost. Za ljudi, ki jih ni mogoče vrniti v državo izvora, pa je odgovorna država, na katere ozemlju se nahajajo, kar pomeni, da bi zanje morale poskrbeti ZDA, jim ponuditi status begunca ali morda celo državljanstvo, če bi ga po vsem, kar so preživeli, sploh hoteli. Če tega ne bi hoteli, bi morale ZDA skupaj z njimi in z njihovim soglasjem poiskati rešitev, ki bi jim ustrezala. Rešitev lahko vključuje tudi premestitev v drugo državo, a zgolj pod pogojem, da se jetnik s tem strinja in da mu ta država zagotovi mednarodno zaščito (azil) ter vse pogoje za varnost in za aktivno vključitev v družbo.

Izkušnje z drugimi državami, ki so sprejele guantanamske jetnike, kažejo, da ti niso imeli proste izbire, kam bi želeli oditi, temveč jim je bilo na izbiro ponujenih nekaj držav, ki so jih bile pripravljene sprejeti. To pa ni nujno v skladu z iskanjem najboljše rešitve v soglasju z jetnikom, saj so morda vse predlagane države zanj enako slabe rešitve, če z njimi nima nikakršne povezave in če mu te države ne ponudijo vseh potrebnih sprejemnih pogojev in zagotovijo spoštovanja temeljnih pravic.

Zakaj ne status begunca?

Če predpostavljamo, da bi si jetnik z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike kljub vsem dvomom, ki nas pri tem obhajajo, za državo, v katero želi priti, izbral Slovenijo, v Sloveniji že obstaja delujoč sistem mednarodne zaščite (azila). V Sloveniji kot podpisnici konvencije o statusu beguncev lahko namreč oseba, ki ji v državi izvora grozi preganjanje zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, pridobi status begunca. S tem statusom oseba pridobi dovoljenje za stalno prebivanje in osebno delovno dovoljenje, ki ji omogoča prost dostop do trga dela pod enakimi pogoji kot državljanom Slovenije. Begunec ima pravico do nastanitve v integracijski hiši, polnega zdravstvenega zavarovanja, pravico do socialne pomoči, če nima drugih dohodkov, pa tudi do pomoči pri vključevanju v družbo. Položaj beguncev v Sloveniji ni idealen, je pa eden od boljših položajev, v katerih se lahko znajdejo tujci v Sloveniji.

Ureditev statusa begunca za jetnika iz Guantanama za Slovenijo ne bi smela biti težavna: v dogovoru s slovenskimi oblastmi bi lahko ameriške oblasti jetniku omogočile vložitev prošnje za mednarodno zaščito pri diplomatsko-konzularnih predstavništvih Slovenije v ZDA, prošnja pa bi bila posredovana sektorju za mednarodno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve, ki bi lahko na podlagi prošnje jetniku podelilo status begunca. Postopek bi lahko bil izjemno hiter, če bi bilo to v interesu vseh, z odobritvijo prošnje pa tudi ne bi smelo biti težav, saj bi guantanamske jetnike lahko šteli kot prosilce, ki jim v državi izvora grozi preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo guantanamski jetniki nedvomno konstituirajo.

Namesto da bi uporabili že dobro ustaljen sistem mednarodne zaščite, ki zagotavlja upravičencem relativno visoko raven varnosti, so se slovenske oblasti odločile za spremembo zakona o tujcih. Zakaj, ni znano, saj o tem ni potekala nikakršna javna ali strokovna razprava, razen v ozkih diplomatskih krogih. Novi zakon o tujcih, ki je še v fazi predloga, namreč vsebuje določbo, po kateri bi bilo dovoljenje za začasno prebivanje tujcu lahko izdano za čas do pet let, če za to obstaja interes Republike Slovenije. Čeprav gre za novost, v predlogu zakona ni mogoče najti obrazložitve, zakaj se uvaja, vendar pa je kljub skrivnostni dikciji - ali pa prav zaradi nje - mogoče sklepati, da je novost namenjena guantanamskim jetnikom in tudi morebitnim drugim podobnim situacijam v prihodnosti.

Gre za bistveno novost, ki je v zdajšnji ureditvi statusov tujcev ne poznamo. Tujec lahko po zdajšnji ureditvi dovoljenje za prebivanje pridobi samo, če zanj sam zaprosi, ta novost pa uvaja možnost, da se dovoljenje izda po uradni dolžnosti, torej brez prošnje tujca. Kaj pomeni "interes RS", ni znano, kar kaže na to, da člen omogoča vladi, da se o tem odloči po svoji politični presoji. V primeru guantanamskih jetnikov bi bil kot interes RS verjetno opredeljen interes, da se Guantanamo zapre, kar pa je treba jemati z zadržki, saj prevzem enega jetnika ni nikakršna garancija, da se bo Guantanamo res zaprl, poleg tega pa se interes verjetno skriva drugje.

Zaporniki niso odsluženi predmeti

Ne glede na navedeno pa je ključni problem morebitnega urejanja statusa jetnika iz Guantanama z ureditvijo v predlogu zakona o tujcih pravzaprav drugje: dovoljenje za začasno prebivanje tujcu namreč po trenutni zakonski ureditvi v Sloveniji ne omogoča skoraj nikakršnih ekonomskih in socialnih pravic. Kje bo jetnik dobil sredstva za preživljanje? Kakšne dokumente bo imel? Kako bo urejeno njegovo zdravstveno zavarovanje? Ali bo imel pravico do dela? Kje bo stanoval? Za vse navedeno so potrebna sredstva in ker mu navedenega glede na zakonodajo ne more nuditi Slovenija, ali bodo ta sredstva zagotovile ZDA? Če jih bo kljub vsemu nudila Slovenija, na kateri pravni podlagi? Če mu jih bo nudila Slovenija, ali lahko sklepamo, da je Slovenija finančno bolj pripravljena popravljati kršitve, ki so jih povzročile druge države, kot pa kršitve, ki jih je povzročila sama?

Vsa ta vprašanja ostajajo odprta, kar kaže na nepremišljenost predlagane ureditve in tovrstnega hitrega prilagajanja zakonodaje tej situaciji. Ni sprejemljivo, da se oblasti pri tem sklicujejo na humanitarnost, saj sprejem enega guantanamskega jetnika ne bo povečal ravni humanitarnosti te države in te družbe. Prej bi lahko sklepali, da gre za slabo vest vlad, ki so podpisale vilensko izjavo v podporo vojni v Iraku in ki sodelujejo v vojni v Afganistanu, pri tem početju pa nimajo nikakršne podpore v javnosti. Če vlade želijo biti humanitarne, bi to lahko izrazile z okrepitvijo azilne politike na splošno, s povečanjem odstotka odobrenih prošenj za azil na primerljivo evropsko raven, z okrepitvijo sistema pravne pomoči prosilcem za azil, pa tudi s sistemskim izboljšanjem zaščite tujih delavcev na svojih tleh. Če želijo biti odgovorne, naj se raje nemudoma umaknejo iz Afganistana. Če pa resnično želijo sodelovati pri ureditvi položaja guantanamskih ujetnikov, naj ukrepajo v skladu z obstoječim utečenim sistemom mednarodne zaščite in naj na njih ne preizkušajo novosti in povzročajo situacije, ko bodo prepuščeni sami sebi. Treba jim je vrniti dostojanstvo, prenehati ravnati z njimi kot z odsluženimi predmeti in jim zagotoviti polno spoštovanje njihovih človekovih pravic.

Mag. Neža Kogovšek Šalamon je sodelavka Mirovnega inštituta za področje človekovih pravic.