S pomočjo tega zakona naj bi po besedah kmetijskega ministra Dejana Židana postopno zgradili lojalnost kupcev do slovenskih kmetijskih in živilskih proizvodov, kmetje, živilska industrija in država pa naj bi na leto za promocijo zbrali od dva do največ pet milijonov evrov. Za primerjavo: multinacionalka Danone samo v promocijo svojih izdelkov na slovenskem trgu vloži okoli pet milijonov evrov, Nemčija za promocijo, kakršno uvaja Slovenija, nameni sto milijonov evrov, Francija 50, Avstrija med 20 in 30...

Poslanci so se strinjali, da zakon o promociji hrane v Sloveniji nujno potrebujemo, Cveta Zalokar Oražem iz Zares pa je opozorila, da prinaša precej dilem in ga bo najverjetneje treba dopolnjevati. »Od kreativnosti pri njegovem izvajanju bo odvisno, koliko slovenskih kupcev bomo prepričali, da je naša hrana dobra, kakovostna, da je zanjo smiselno dati kakšen cent več. Me pa malce skrbi, ker bo promocijo izvajal nekdo, ki ga bomo iskali na javnem razpisu,« pravi Zalokar-Oražmova. Hkrati se sprašuje, koliko duše bo izvajalec vložil v ta projekt, kajti če bo delal birokratsko, učinkov ne bo.

Silvo Črnugelj in Janka Vebra iz SD je zanimalo, kako nameravamo promovirati divjačino in izdelke iz nje, po katerih je Slovenija prav tako znana, a jih zakon o promociji (za zdaj) ne zajema. Predvideva pa, da bo Slovenija tretjino zbranega denarja namenila za splošno promocijo, pri kateri posameznih blagovnih znamk in proizvajalcev ni dovoljeno izpostavljati, dve tretjini pa za sheme kakovosti in za prostovoljne označbe. Predsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič je povedal, da zakon s sindikatom ni usklajen, saj njihovi člani splošni promociji hrane nasprotujejo. Menijo, da njenih učinkov ne bo mogoče izmeriti niti čez deset let.

Se pa poraja vprašanje, kako učinkovita bo promocija shem kakovosti (ekološko pridelanih živil, zaščitenih živil...), saj je interes kmetov za proizvodnjo tovrstnih živil skromen. To kažejo podatki Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja o deležu porabljenega denarja, ki je v Programu razvoja podeželja 2007–2013 (PRP) na voljo prek ukrepa »sodelovanje kmetijskih proizvajalcev v shemah kakovosti«. Javni razpis za ta ukrep, vreden 6,5 milijona evrov, je bil objavljen septembra 2008, agencija pa je doslej odobrila vloge kmetov, skupaj vredne pičlih 68.400 evrov. Torej je bil v treh letih od veljavnosti PRP za ta ukrep porabljen le dober odstotek razpoložljivega denarja (75 odstotkov ga zagotovi bruseljski proračun, preostalo slovenski), izkoristilo ga je 70 proizvajalcev oljčnega olja, pet proizvajalcev prekmurske gibanice...

Na agenciji ocenjujejo, da je majhna poraba sredstev glede na razpisana posledica majhnega interesa proizvajalcev za ta ukrep, interes pa naj bi bil majhen zato, ker gre za sofinanciranje stroškov, ki so dokaj nizki (npr. izplača se vse stroške za notranjo in zunanjo kontrolo ter administrativne stroške in 90 odstotkov stroškov za analize), zato je višina zahtevkov za izplačilo v povprečju med 300 in 400 evri. Na nedavni delavnici o porabi denarja iz PRP je dr. Majda Černič Istenič z ljubljanske biotehniške fakultete opozorila na še nekaj razlogov, zakaj je interes kmetov za sheme kakovosti tako šibak.

Po njenem so problem tudi nezahtevni kupci, ki so zaupljivi do necertificiranih proizvodov, dejstvo, da potrošniki slabo poznajo oznake shem kakovosti, da večji trgovci teh proizvodov niso pripravljeni dati na police.