Med pihalniki vseh vrst

Lojze Vrankar

Med potepanjem po deželi sva se tako kot na nasade kata morala navaditi tudi na policijske oziroma vojaške postojanke. Nanje naletiš na vseh vpadnicah v mesta, vojaške kontrole pa so pogoste tudi med mesti. Zapornica in kakšna koliba pa zakloni z vrečami peska in džipi s težkimi mitraljezi ter seveda oboroženi vojaki, ki svoje delo očitno jemljejo kar resno. Dva ali trije se lotijo pregleda vozila in potnikov v njem, potem popišejo voznikove podatke in včasih pregledajo še dokumente sopotnikov. Nama z Loredano so bila namenjena standardna in lahko razumljiva vprašanja: "Amerika, Franca, Germani?" Z najine strani pa kratka (in običajno ne preveč uspešna) lekcija iz geografije. Še pogledovanje fotografij v najinih potnih listih in fotokopijo tasrieha, ki so potem kot kakšno čudo krožili iz rok v roke, dokler niso prišli do tistega, ki je znal za silo brati še kaj drugega kot arabsko in je prav počasi izpisal še nekaj najinih podatkov iz potnih listov.

Živahne ulice

V tovrstni proceduri sva nekajkrat "uživala" tudi na poti proti dve tisočletji staremu mestecu Shibam kakih 50 kilometrov severozahodno od Sane. Pričakale so naju živahne ulice mesta, ki je stisnjeno pod nekaj stometrske skalne stene. Razlog za živahnost je bil seveda suk - tržnica, ne ravno vzor urejenosti, kaj šele čistoče, a na njej se je vseeno dalo dobiti marsikaj. Od vseh mogočih vrst začimb, sladkih sušenih datljev in frfotajoče perjadi ali dišeče mire, ki je bila nekoč veliko bolj cenjena kot dandanes. Pa vse do še toplega mesa pravkar zaklane ovce ali umetelno izdelanih kovinskih vrat živih barv, ki v deželi očitno tudi predstavljajo nekakšen statusni simbol. Pisane ponudbe arabskih tržnic sva bila sicer že vajena s prejšnjih potepov po Bližnjem vzhodu, zato pa naju je malce presenetil pogled na dečka v rosnih najstniških letih, ki je s pravo kalašnikovko v naročju počival na pločniku. Razen morda v Sani in Adnu je sicer nošnja "pihalnikov" vseh vrst, predvsem pa izdelkov Mihaila Kalašnikova, med moškimi na jemenskih ulicah nekaj tako vsakdanjega kot recimo pri nas uporaba mobitela. Ampak orožje v otroških rokah! Statusni simbol gor ali dol, raje bi videl, da se pobič igra z igračko kake druge sorte, primernejšo njegovi starosti.

Počasi sva se prebila skozi tržnico, nato pa so naju noge nesle navkreber po mestu, kjer naj bi se nekje v skalni steni začela steza do mesta Kawkaban na vrhu gore. Ob vznožju gore zevajo odprtine številnih skalnih votlin, ki so nekoč davno menda služile kot grobnice, med zadnjimi vojnami pa so vaščani v njih iskali varno zavetje pred bombami. No, zdaj so v nekaterih uredili prostor za drobnico ali preproste shrambe, nekaj jam pa je celo stalno naseljenih. Pred njimi se je tedaj brezskrbno igrala smrkava otročad, medtem ko je nekaj starejših otrok imelo opraviti s plodovi opuncije, ki se je ponekod pod stenami razrasla v ogromna "drevesa".

Sladki plodovi s številnih grmičev ob poti so bili tudi najina malica, ko sva jo ubirala po skalni poti navzgor proti vrhu. Če se nama je prej, zaradi navpičnih skalnih skladov, od daleč zdelo skoraj nemogoče, da bi kje vodila kaka pot, pa se je izkazalo, da je bila ta ponekod celo tlakovana. Še več, ob njej je bila urejena celo razsvetljava, čeprav rahlo dvomim, da stvar res deluje. Še v Sani sva nekaj večerov tavala v popolni temi. Redukcije električne energije so namreč celo v glavnem mestu Jemna precej vsakdanji pojav.

Prijetni vzpon

A tedaj nama je bilo malo mar za tovrstne težave, raje sva uživala v prijetnem vzponu, saj se je odpiral vedno lepši pogled navzdol na Shibam, nekoč glavno mesto ene od tukajšnjih dinastij ter zeleno-rjavi mozaik okoliških polj. Nekoliko nenavadno se nama je zdelo le občasno rafalno streljanje v dolini, a po slabih dveh uricah vzpona in predvsem pogledovanja navzdol ter po skalnih stenah vseh mogočih odtenkov, od rumene in oranžne, prek rdeče in rjave, do zelene in modrosive, sva se znašla na vrhu, skoraj 2900 metrov nad morjem. Tam sva najprej obstala pred več kot petnajst metrov visokim kamnitim obzidjem s stražnimi stolpi, ki so nekoč morebitnim napadalcem zagotovo jemali voljo do spopada s prebivalci Kawkabana. Edini vhod v mesto, Železna vrata, so meščani vsak večer zapirali, da so se izognili morebitnim neljubim presenečenjem, in iz navade menda to počnejo še dandanes. Z vseh drugih strani je mesto zavarovano s prepadnimi stenami, na robu katerih so ponekod zidovi hiš, drugod pa ostanki obzidja. Kljub temu so domačini do obiskovalcev prijazni in gostoljubni. Že otroci, ki so se takoj za obzidjem podili za žogo, niso bili prav nič nadležni, za razliko od onih spodaj v Shibamu, ki pa so jih starejši odganjali in jim celo žugali, ko so postali preveč vsiljivi. Potem ko sva pri kovaču, ki je v ognju obdeloval medenino iz ostankov starih granat (pred najinimi očmi je v nekaj minutah skoval čisto uporabne škarje), kupila par "nujno" potrebnih spominkov, sva bila pri njegovem sosedu vabljena na lenarjenje ob katu. No, pretiravala nisva (čeprav sem še zvečer čutil tisto zeleno grenkobo), tako da sva se sprehodila po precej kaotičnem mestu, kjer so še po desetletjih več kot očitne posledice bombnih napadov, s katerimi so vladna letala med državljansko vojno prebivalce prepričala v svoj prav…

Prve kaplje

Precej hiš sploh ni obnovljenih, zato propadajo in v mestu tako ne manjka ruševin. Se je pa prav tedaj nekaj delavcev ukvarjalo z zidovi okoli mošeje, ob kateri je eden od starodavnih zbiralnikov vode, ki domačinom sploh omogočajo bivanje. In kot naročeno, so naju prav pri zbiralniku ujele prve kaplje z neba. Te so se kaj hitro spremenile v pravi poletni naliv z grmenjem, a sva že pred dnevi ugotovila, da je sredi poletja v Jemnu takšno skoraj aprilsko vreme nekaj povsem običajnega.

In če se nama je prve dni v Jemnu zdelo nenavadno, ker je bilo sredi julija komaj okoli trideset stopinj Celzija, naju je "streznitev" pričakala naslednji dan. Kaj streznitev, znašla sva se v pravem puščavskem peklu najdaljšega vadija na Arabskem polotoku, Wadi Hadramawta, na vzhodu dežele, kamor sva priletela po enournem poletu z boeingom jemenske letalske družbe. No, še pred vzletom sva ugotovila, da v teh krajih sedežni red ne velja, saj je bil na najinih sedežih in v bližnji okolici "parkiran" zajeten možakar z dvema ženama in kupom glasne dece. Tu pač ni bilo pomoči, saj mora biti družina skupaj in hočeš nočeš sva morala zase najti druga sedeža. A žal ne v prvem razredu…

Prihodnjič: Puščavski Manhattan