Danes je, pravijo, vse drugače. Če se na treningu zbere deseterica fantov, je lahko trener presrečen in z vsakim izmed njih, pa naj ima ta dve levi roki, se spotika ob črte in se ob tem trenerju trikrat na dan poserje na glavo, mora delati v rokavicah, da mu le ne bo ušel na tečaj podvodnega hokeja, ure čela ali na Facebook. Zdaj trenerji prosijo mularijo, naj hodi redno na treninge. Da bi lahko na koga izmed njih povzdignili glas, morajo imeti pisno dovoljenje staršev ali skrbnikov, ob uporabi najnedolžnejše kletvice pa v telovadnico že vkoraka varuhinja otrokovih pravic. In če bi danes, bognedaj, trener mladega košarkarja na treningu okrog ušes, bi to verjetno že naslednji dan izvedeli od Gregorja Trebušaka ali Nuše Lesar.

Za spoznanje, da so se razmere na trgu mladih spremenile, vam torej ni treba brati raziskave Mladina 2010. A ugotovitve so vseeno dovolj zanimive, da branje vsekakor priporočam. Tam piše, da se naši mladci, denimo, v primerjavi s svojimi vrstniki v EU veliko manj zanimajo za politiko, še bolj pa bode v oči podatek, da je v Sloveniji največji odstotek mladih, starih od 20 do 24 let, ki študirajo. Na prvi pogled je to podatek, ki naj bi se ga razveselili, bili nanj ponosni in si mislili, da so naši mladci željnejši znanja od mladcev v Franciji ali Italiji, se kar ne morejo naveličati predavanj, seminarjev in izpitnih rokov ter se nasploh nadpovprečno zavedajo, kakšna krasna bodočnost je pred njimi s pridobljeno sedmo stopnjo izobrazbe. Človek takole na hitro lahko celo zaključi, da so mladi prepričani, da je lahko zaradi njih predsednik vlade tudi Bojan Požar, samo da se oni dokopljejo do diplome.

In verjetno sploh ni treba biti ne vem kakšen genij, da človek ugotovi, da se za vsem tem skriva vse kaj drugega kot pa kaka geografsko zamejena pandemija piflarije. Lahko zgolj pomislimo na to, na kateri rep je bilo treba tem navdušenim študentom stopiti, da so ti zacvilili, da se je do parlamenta treslo. V državi, ki se je nekoč odločila, da bo mlade namesto s svetlo prihodnostjo kupovala s študentskim statusom, je ta z leti logično prerasel v privilegij, enak statusu veterana vojne za Slovenijo ali položaju nadzornika v državnem podjetju.

Mladi zato študentski status doživljajo kot odlikovanje za zasluge oziroma kot poplačilo dolga države zaradi ukinitve brezskrbnega poštudentskega življenja. Študij v Sloveniji se je tako z leti postopoma spremenil v šest, sedem, osem in več let trajajoč absolventski izlet, kjer pijana mladina s seksom, drogami in alkoholom proslavlja odhod v svet negotovosti. Kar je bilo za naše starše nekoč služenje vojaškega roka, so danes diplome, magisteriji in doktorati, ki za mlade pomenijo nepreklicni konec mladosti. Mladost se pač danes konča, ko ostaneš brez statusa študenta oziroma ko ne moreš več delati preko napotnice študentskega servisa.

Malo delo zato študentje berejo kot najresnejši poskus države, da skrajša njihova brezskrbna mladostniška leta v zameno za še več negotovosti, ki jih mlademu človeku prinaša življenje v odraslem svetu, za katerega dobro vemo, da je urejen po meri ljudi, ki se svoje mladosti spominjajo le še na tej ali oni obletnici. Zato tudi ne preseneča gromozanski odpor, s katerim poskušajo ohraniti obstoječo pat pozicijo, venček bolj ali manj zasluženih privilegijev in svoje malo ŠOU korito, da se lahko k njemu pririnejo vedno novi srečneži. In če vemo, kako malo zaupanja imajo mladi v našo politiko, je povsem logično, da verjamejo, da je ta vlada sposobna na pogorišču neposrečenega sistema zgraditi novega, ki bo še bolj neposrečen in mladim še bolj nenaklonjen. In ne dr. Ivan Svetlik ne Borut Pahor ne kdorkoli drug jim dejansko ne more ponuditi oprijemljivega dokaza, da lahko naša politika karkoli spremeni na bolje.

Politika je v očeh mladih pač še najbolj podobna šalabajzerskemu avtomehaniku, ki ti počen auspuh zamenja tako, da je treba po posegu zamenjati še glavo motorja, česar pa on seveda ne zna. Zato te preusmeri na uradni servis, kjer ti razkrijejo, da vrednost popravila presega vrednost avtomobila, te napotijo v avtosalon in ti prijazno omogočijo, da se fino zadolžiš za nadaljnjih deset let in se domov odpelješ v novem avtu. Ki je resda nov, a tudi za razred ali dva slabši in precej manjši od tvoje stare limuzine.

Žalostno je torej predvsem to, da bodo zaradi vsekakor upravičene nezaupljivosti do politike žrtve, kot kaže, neizogibne ohranitve trenutnega stanja še naprej zgolj in samo mladi. Lahko bi celo rekli, da so se znašli v začaranem krogu, ko svojemu edinemu možnemu rešitelju ne zaupajo dovolj, da bi se mu pustili reševati. In to med vrsticami razkriva tudi raziskava Mladina 2010.