Še pred desetimi leti si ni nihče mislil, da bo tako imenovani finančni kapitalizem postavil pod vprašaj sam kapitalizem. Da se bo neoliberalizem prisiljen odreči liberalnosti, na katero je do včeraj prisegal in je bila njegov zaščitni znak. Da bodo bančni sistemi brzdali delovanje samih bank. Da bo dobršen del ne samo vzhodne Evrope, ki je imela upanje, preplavil evroskepticizem.

Današnji Evropi in dovčerajšnji drugi Evropi se ne uspe dovolj zbližati. Kapitalizem se kot svoja karikatura vrača v države, ki so jih še do včeraj imeli za protikapitalistične. Zamisel o socializmu s človeškim obrazom, kakršno so zagovarjali najnaprednejši disidenti, se je izgubila pod vdorom divjega kapitalizma, ki se mu odreka tudi sam kapitalizem, vsaj njegov bolj civilizirani del.

Širi se strah, da bi bila prihodnost lahko podobna preteklosti - tisti hujši, na katero imamo slabe spomine. Potrošniško mrzlico zaustavlja protistrup, ki izvira iz strahu samih potrošnikov. Tako imenovani trajnostni razvoj je do skrajnosti relativiziral svojo "trajnost", torej verodostojnost. Kriza spodbuja najrevnejše, da po svojih močeh podpirajo sumljive izvore bogastva - da bi se ohranila delovna mesta in se zagotovilo delo, da bi se ohranil ali dosegel boljši in dostojnejši način življenja ali vsaj njegov privid. Brecht je nekoč napisal, da je večji zločin ustanoviti banko kakor jo oropati. Danes pa se marsikdo med nami boji, kaj se bo zgodilo, če bodo banke opešale in bo denarju v njih padla vrednost. To, v kar so mnogi še do včeraj verjeli in za kar so se nesebično žrtvovali, se je pokazalo za delno jalovo, če že ne za iluzorno. Zavest o tem pomeni morda eno redkih pridobitev v skromni bilanci naših izkušenj. To spoznanje se zdi mnogim cinično, nekaterim porazno.

Politika že dolgo nima kulturnih referenc, na katere bi se sklicevala in se po njih ravnala. Tudi ne išče jih, nemara si tega niti ne želi. Na vse kriplje se izogiba spodbujanju nastanka nove, pozitivne politične kulture. Razumništvo je malodušno ne glede na to, na katero stran se postavlja. Težko je reči, koliko še zlasti evropsko razumništvo pomeni stvarno in natanko določeno družbeno kategorijo. Največkrat je razpršeno ali pa zaprto v kroge posameznih usmeritev in opredelitev. Posamezniki, ki mu pripadajo, se celo v svojem lastnem okolju ne zbližajo in delujejo skupaj na kaki humanistični platformi. Glas intelektualcev se pri sprejemanju odločitev, pomembnih za družbo in skupnost, bolj redko sliši. Premalo se upošteva tudi takrat, ko je včasih kje le navzoč.

Določene tehnologije, digitalne in druge, in njihova uporaba ustvarjajo vtis, bolje rečeno privid, da so sposobne nadomestiti tradicionalno kulturo - da so same po sebi kultura, ne pa predvsem njen poganjek ali učinek. Tako vzroki in posledice zamenjajo mesta in ni mogoče določiti odnosa med njimi. Občasnim kritičnim podvigom to ni v pomoč, da bi se pokazali na prizorišču. Na samem prizorišču je vse polno zastorov, med katerimi pa najbolj izpostavljeni niso tudi najboljši.

Svetovna kriza je pogosto alibi, izgovor za kritičen položaj - in to ne le v državah vzhodne Evrope in nekdanje Jugoslavije -, ki je nastal zaradi slabega vodenja gospodarske politike in politike nasploh, škandalozne korupcije, ropanja družbenega in nacionalnega premoženja, kriminalne privatizacije… (Rusi so skovali izraz "prihvatizacija", kar lahko prevedemo "kdor je vzel, je vzel"). Ali bodo tisti, ki so vodili kólo in nas privedli v tak položaj, po krizi še naprej kolovodje?

V takem kontekstu ni lahko sodobneje in prepričljiveje določiti narave in ritma samih dogodkov, vsaj tistih, ki jih imamo za temeljne ali, kakor pravijo, usodne. Videli smo, kako se je tako imenovana globalizacija počasi plazila, se soočala s celo vrsto težav in s spletom nepričakovanih odporov. Kriza pa se je širila neprimerljivo hitreje in bolj neposredno - v neverjetno kratkem času je zajela skoraj ves planet. Ali bomo končno le bolj samozavestno in z večjo gotovostjo nadzirali sam ritem dogodkov, ga usmerjali po potrebah in pričakovanjih tistih, ki ustvarjajo dobrine in usmerjajo zgodovino!? O tem si je dobro postaviti vprašanja, ki jih pogosto prestavljamo v prihodnost ali se jim izogibamo: kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli iz krize? Od kod bomo šli takrat na pot in v kakšno smer? Kakšen bo naš prvi korak? Kako in kam se bomo nazadnje podali?

V obdobju, v katerem smo, je veliko več vprašanj kakor odgovorov. Odgovori, ki jih slišimo, so le redko spodbudni. Po vsem, kar je pretrpela in preživela naša civilizacija, smo postali manj naivni in bolj nezaupljivi. Bolje kakor prej znamo razlikovati svobodo izražanja, ki nam jo ponujajo, od izražanja svobode, ki nam ga pravzaprav odrekajo.

Prevedel Vasja Bratina