To je svojevrsten paradoks. Policaj svetuje, naj voditelj vozi počasi, voditelj pa potem skozi oddajo leti tristo na uro. Več in hitrejša ko bodo vprašanja, bolj bo oddaja pridobila na tempu. In bolj bo gost zmeden. To slednje mi že desetletja ne gre v glavo. Ali je res treba goste zmesti? Ali so oni res tam zato, da se branijo in zanikajo vse, kar voditeljem pade na pamet? Ali je res treba vsakomur dokazati, da je nekompetenten, nerazgledan in nespreten v nastopanju? Ali je res nujno iz vsakega gosta narediti potencialnega krivca za vse živo?

Slavko je voditelj, ki ga imamo radi. Anketa na ulicah je to misel samo še podkrepila. Potem je sledil trenutek za skromnost, kar pomeni, da je Slavko Bernardi namignil, kako so negativne besede o njem pač izpustili. Tako napol v smehu in za simpatičnost pogovora. Ampak ravno v tej nedolžni pripombi tiči ves štos. Štos manipulacije. Voditelj namreč ve, da tisto, kar se vidi, ni odsev realnosti. To pač ni ogledalo, ki ga oni nastavljajo in sogovorniki ne marajo videti svoje podobe, temveč ogledalo, ki je že popačilo sliko. Sam izbor izjav in posnetkov je izkrivljenost površine ogledala. Če nam paše, bomo določene dele in misli izpustili. Če bi radi samo gnojnico, jo bomo že dobili. Radikalizacija te izvorne manipulacije pa je v izbiri taktik. Slavko nam je razkril, da obstajata dve taktiki: prva je frontalni napad, druga pa neke vrste partizansko bojevanje iz zasede ali napad z levega ali desnega boka. Uporaba vojaške terminologije tu ne moti. Moti samoumevnost teh besed. Popolna nedolžnost tega početja. Če smo močnejši, napademo frontalno, če smo šibkejši, gremo v zasedo. Sliši se logično, do trenutka, ko ste sami v vlogi tega gosta. Gosta, ki pride tja v veri, da bo nekaj povedal, razložil, pričakajo pa ga topovi in frače, pred katerimi beži.

Jasno, saj Slavko sam priznava, da to počnejo zato, da dobijo tisto, kar hočejo. Radikalno to pomeni, da je voditelju že pred pogovorom jasno, katero misel ali besedo hoče izvleči iz sogovornika. Skratka, v takšnih oddajah je gost tam samo zato, da ustreže željam voditeljev. Ti bodo vrtali vanj tako dolgo, dokler ne bo vsaj približno dahnil tistega, kar iščejo. Ko to počneta na primer Lidija Hren ali Uroš Slak, je to stvar formata oddaje, ko to počnejo Slavo, Rosvita Pesek ali Petra Kerčmar, pa je to stvar samoumevnosti. Ta preprostost temelji na podmeni, da vsak v sebi nekaj skriva, nekaj, česar noče izdati, in da je naloga voditeljev, da prikrito in zakrito potegnejo na dan. So kot nekakšni izganjalci hudičev, ki globoko iz črevesja vlečejo nesnago. Samoumevno je torej, da mora ves ta žolč prilesti na svetlo. Bolj ko je smrdljiv in nagnusen, bolj kvalitetno delo je za vsemi temi eksorcisti.

Samoumevno je tudi to, da nacionalka vsako leto prenaša proslavo s podelitve Prešernovih nagrad. Vsako leto zijamo v ta popolnoma netelevizični Cankarjev dom, kjer vsak prazen sedež s svojo belino tolče v oči. Vsako leto tudi zijamo v začetek, ki še najbolj spominja na pogrebne slovesnosti. Čakanje predsednika, nezainteresirani prisotni, pa vstajanje, pa ploskanje, pa neka nagrobna tišina, ki očitno daje dogodku potrebno veličino. Sorry, ampak ti dogodki niso za televizijo. Naj bodo za slavljence, naj bodo za vse zaslužne in prislužne, nas pa naj pustijo pri miru. Če se mora neka kulturnopolitična srenja redno srečevati, da potrjuje svoj status, je to povsem legitimno. Nimajo pa tam kaj početi kamere z neposrednim prenosom. Ja, lahko televizije iz praznikov delajo dogodke, ne pa neposredne prenose. Nič nimam proti, da bi osmega februarja nacionalka cel dan posvetila kulturi. Z reportažami, pogovori, dokumentarci, kregi in diskusijami, ampak naj že enkrat preneha s temi sterilnimi prenosi. S prenosi, kjer se avtorji na odru vsako leto ukvarjajo z večnimi vprašanji o smislu umetnosti kot take, o njenem razmerju do realnosti in uporabnikov ter neskončnem trpljenju in odrekanju resnično pravih avtorjev. Tistih, ki potem kasirajo nagrade, ali pa ostanejo večno pozabljeni.

Z dekretom bi morale iz programa nacionalke leteti vse takšne nebuloze. Če se zareže po tej več kot simbolni samoumevnosti, bodo kot domine padale vse ostale. Nikomur več tako ne bo padlo na pamet, da bi prenašal razne bobe, športnike, avtomobile, Slovenke in Slovence leta. Nacionalka se bo oddahnila. Obenem pa zabredla v nove težave. Mnogo bo tistih, ki ji bodo srali na glavo, če se bo res odločila za takšen korak. Mi gledalci zagotovo ne...