Meta Černoga

Zakaj ne bi imeli še v Kočevju porodnišnice? Do Novega mesta imamo dobro uro, pot do ljubljanske porodnišnice traja še dlje. Če je merilo le oddaljenost, potem smo do porodnišnice upravičeni tudi mi v Kočevju, vprašanje pa je, zakaj ne bi bila še ena v Beli krajini in še kje," se je ob zadnjih laičnih, strokovnih in političnih debatah nekoliko sarkastično oglasila bralka Sabina S. iz Kočevja. Sama ni rodila v Ljubljani, ampak v Postojni. Zakaj tako daleč? "Ker sem zaupala, da bo tam vse potekalo dobro, in se je nazadnje tako tudi izteklo. Rodil se je krepak deček. Temelj dobre porodnišnice je po mojem mnenju res strokovno osebje in tudi prijaznost, ne pa da matere rojevamo ob zmerjanju sester in trepetanju, kdaj se bo zgodilo kaj narobe…"

Koliko porodnišnic potrebujemo

V Sloveniji deluje 14 ginekološko-porodniških oddelkov. Temeljno vprašanje, ki si ga že leta zastavlja stroka je, ali slovensko zdravstvo potrebuje 14 ginekološko-porodniških oddelkov in ali sta njihov obstoj ter delovanje strokovno in ekonomsko sprejemljiva in upravičena. Glede na merila, ki jih je postavila stroka, naj bi porodnišnica imela najmanj tri porode na dan, optimalno število pa naj bi bilo štiri do pet.

Manj kot dva poroda dnevno imajo v povprečju porodnišnice v Brežicah, Trbovljah, na Jesenicah in v Kopru. Ljubljana ima na dan 15,8 poroda.

Po podatkih, zapisanih v strategiji, stroški minimalne kadrovske zasedbe za delovanje porodne sobe (izračun bruto osebnega dohodka) znašajo za eno leto 821.688,92 evra. Minimalni stroški za opremo ene porodne sobe so 152.300,00 evra.

Po mnenju strokovnjakov, ki so pisali strategijo, so prednosti majhnih porodnišnic predvsem v tem, da omogočajo domačnost in se osebje zaradi manjših delovnih obveznosti lažje in bolj posveča porodnicam. Slabosti pa se pokažejo pri večjih zapletih v nosečnostih ali med porodom, ki so lahko nepravilno ocenjeni zaradi redkosti pojavljanja in s tem manjših izkušenj osebja.

V državnem zboru in drugje se krešejo kopja okoli reorganizacije porodnišnic, civilna družba je zbrala več kot 20 tisoč podpisov nezadovoljnih, svoj lonček so pristavili še lokalni politiki…

Kako je uspelo Postojni

Mi pa se spomnimo nekaterih primerov. Med prvimi porodnišnicami, ki jim je grozil "odstrel", je bila že leta 1994 postojnska, potem pa jim je s številnimi ukrepi uspelo, da so postali četrti po številu porodov v Sloveniji. Leta 1997 so imeli le borih 819 porodov, številka se je iz leta v leto dvigovala. Lani že na kar 1737 porodov! Ta porast ni le posledica kakšnih demografskih sprememb v okoliških krajih, pač pa predvsem dejstva, da veliko žensk želi roditi ravno v postojnski porodnišnici, kljub temu da ni najbližja. Tja prihajajo ženske iz vse Slovenije, nekaj tudi iz drugih držav.

Navdušenje nad rojevanjem v postojnski porodnišnici se je začelo pred več kot desetimi leti in je sovpadlo s časom, ko so nosečnice postajale zahtevnejše, niso več zgolj izpolnjevale navodil svojih lečečih zdravnikov in so si želele takšen porod, ki jim bo najbolj ustrezal. Prvi so se na take spremembe odzvali ravno v Postojni. Ker jim je grozilo zaprtje, so morali sami nekaj narediti. Začeli so uvajati novosti: možnost poroda v vodi, možnost poroda brez bolečin (epiduralna analgezija), različne alternativne možnosti porodov, nadstandardne sobe, v katerih je mogoče bivati tudi s partnerjem, prisotnost druge osebe ob porodu, pa oploditve z biomedicinsko pomočjo in tako dalje. Tako o začetkih "vzpona" pripoveduje direktor Bolnišnice Postojna dr. Aleksander Merlo, ki je že vrsto let poznan kot eden najboljših slovenskih ginekologov.

Ni lahko ostati nad vodo

Strinja se, da časi dandanes niso ugodni in da so se morali (in se še morajo) sami zelo boriti, da - simbolično rečeno - ostanejo nad vodo. "To zahteva veliko zavzetost celotne ekipe, ki mora s porodnišnico dobesedno živeti in ji podrediti tudi marsikatero prosto urico, da lahko ostaneš v kondiciji. Četudi so trenutno četrti po številu porodov v slovenskih porodnišnicah, je bitka za preživetje, kot pravi Merlo, izredno težka. Na vprašanje, kako "preživijo" s sredstvi, ki jih dobijo od zavarovalnice za delovanje porodnišnice, odgovarja: "Težko, po kapljicah. Res ni preprosto in sprašujem se, kako preživijo drugi še manjši ginekološko-porodni oddelki. Zelo verjetno, da na račun drugih oddelkov, najpogosteje internistike. V časih blaginje o tem seveda ne razmišlja nihče, ko pa se pojavijo ekonomske težave, je treba biti pripravljen. Navsezadnje se o postavljanju mrež porodnišnic pogovarjamo že trideset let, pa se še vedno ni nič spremenilo," pravi Merlo. Dodaja, da je populizem v našem življenju seveda dejstvo in vsak, ki vpeljuje spremembe, se boji, kako bo "zaustavil ulico". Vsi ga imajo raje, če ne dela sprememb, kot če pogleda v realnost.

Tako sta do sedaj popustila že najmanj dva ministra. Leta 2003 je reorganizacijo porodništva prvič predlagal tedanji minister Dušan Keber. Uprle so se lokalne skupnosti. Prav tako kasneje, ko je s podobnim predlogom prišel na dan Borut Miklavčič. Bo tretjemu ministru, ki je "zagrizel" v očitno nedotakljivo mrežo porodnišnic, uspelo?

"Takšni ukrepi res niso priljubljeni, vendar je treba poslušati tudi argumente in slej ko prej se bo treba resno vprašati, do kdaj bodo porodnišnice s tako malo porodi lahko ekonomsko preživele in kdaj jih bo treba subvencionirati. Ne gre le za finančno plat, pač pa tudi za izkušnje pri porodih. Dejstvo je, da če malo delaš v porodni sobi, nisi tako rutiniran, težje prepoznaš stanje. S porodništvom je treba živeti dnevno, osebno se bojim tistih, ki delajo malo, ki nimajo izkušenj. Res pa je tudi, da smo vsi krvavi pod kožo in da se vsakomur lahko zgodi kaj nepredvidljivega," končuje Merlo.

Brežiške težave

Po drugi strani pa se ob zadnjih razpravah vse pogosteje omenja brežiško bolnišnico in njihovo porodnišnico. Brežiška bolnišnica ima namreč najmanj porodov v povprečju dnevno, a ukrepi za večje število porodnic, ki nam jih je navedel direktor Splošne bolnišnice Brežice Dražen Levojević, očitno niso preveč prepričljivi. Resda je bilo število porodov lani nekoliko višje od načrtovanih (načrtovanih 413, izvedenih 499). Med dejavnostmi, s katerimi želijo povečati število porodov, direktor navaja izvedbo postopka za pridobitev certifikata novorojenčku prijazna porodnišnica (večina porodnišnic je ta certifikat dobila že pred več kot desetimi leti), pridobitev certifikata TEMOS (podeljuje se bolnišnicam v turistično zanimivih krajih) ter osnovnega certifikata družini prijazno podjetje (certifikat je namenjen predvsem zaposlenim), izvajanje šole za starše v bolnišnici, nakup sodobnega 3D/4D-digitalnega ultrazvočnega aparata, nakup sodobnega CTG-aparata, nakup sodobnih postelj in druge opreme… Vendar se - vsaj glede na pritok porodnic - zdi, da taki ukrepi niso bili dovolj učinkoviti ali prepričljivi, da bi si ženske iz drugih krajev dejansko želele roditi prav v brežiški porodnišnici, četudi se nekatere še spomnijo boljših časov, ko je bilo mnogo več porodnic tudi iz sosednje Hrvaške.

Sicer pa v Splošni bolnišnici Brežice deluje ginekološko-porodni oddelek, kar pomeni, da se dejavnosti ginekologije in porodništva dopolnjujeta, za delovanje ginekološko-porodnega oddelka pa so, kot nam je pojasnil direktor, od zavoda za zdravstveno zavarovanje dobili ovrednoten program v višini 1,385.051,00 evra (v letu 2010). "V strokovnih elaboratih se sicer nikjer ne navaja, da je preteklo ali tekoče poslovanje zavodov podlaga za racionalizacijo mreže porodnišnic. Če pa je to argument, je ta v prid Splošni bolnišnici Brežice, ki nima preteklih in tekočih izgub," zagotavlja direktor.

Kdaj je porodnišnica varna

Sicer pa strategija razvoja in celostne ureditve ginekološko-porodniške službe v Sloveniji, ki je zdaj v razpravi, ni osnova za ekonomske raziskave, je dejal minister Dorjan Marušič. A ko jo je predstavil, je hkrati tudi povedal, da zdravstveni sistem pri sedanji organizaciji in omejenih sredstvih ne bo vzdržal. Zato pravi, da se strategiji ne namerava odpovedati.

Želje porodnic in želje stroke

Poslanci so strategijo obravnavali v petek na nujni seji odbora za zdravstvo, a je niso podprli niti opozicijski niti vsi koalicijski. Sklenili so, da jo je treba dopolniti, da bo upoštevala tudi potrebe in zadovoljstvo pacientk.

Podpisnice civilne iniciative kot glavni argument poudarjajo, da mora biti porodnišnica čim bližje domu porodnic, zlasti zaradi varnosti oziroma čim krajše poti v primeru nepričakovanega poroda.

Starosta ljubljanske ginekologije prof. dr. Vasilij Cerar, ki ima za seboj že več kot štirideset let izkušenj v porodništvu, je dejal, da čas prevoza v Sloveniji ni odločilen dejavnik za uspešnost poroda. Ali drugače: če bi želeli, da bi imele vse ženske v Sloveniji enak dostop do porodnišnice, bi morali imeli 20 ali celo 25 porodnišnic, so razglabljali razpravljavci, nekateri pa tudi predlagali, da bi še kje odprli kakšno porodnišnico.

A podatki kažejo, da se ženske v sodobnem času vendarle ne odločajo za porodnišnico le glede na bližino, kar pokažeta že zgoraj navedeni postojnski primer in pa tudi ljubljanska porodnišnica.

Razlogi za podpise so različni. Mamice, ki so rodile v Trbovljah, pravijo, da jim je všeč, ker porodi ne potekajo kot po tekočem traku, da si tam vzamejo več časa za porodnico, da so sestre zelo prijazne.

"V porodnišnici običajno ostanejo štiri dni, v Ljubljani je praksa tri dni (če ni zapletov). V trboveljski porodnišnici je epiduralna anestezija brezplačna (vsaj leta 2006 je bila)," nam je dejala Trboveljčanka, ki je podpisala peticijo in je sicer rodila v ljubljanski porodnišnici. "Tam so bile sestre - domnevam, da zaradi preobremenjenosti - dokaj neprijazne, s svetlimi izjemami. Tam si le številka. Komaj sem čakala, da grem lahko domov," pravi. Dodaja, da v trboveljski porodnišnici ne rojevajo samo Trboveljčanke, Zagorjanke in Hrastničanke, ampak tudi mamice od drugod. "Če se kaj zaplete, je do ljubljanske porodnišnice dobro uro vožnje, v primeru prometne konice pa je ta čas še bistveno daljši. Poleg tega, kolikor mi je znano, porodnišnica ne deluje z izgubo, da bi bil to razlog za zapiranje. Zanimivo je, da država kar naprej rešuje izgubarske firme, če pa neka ustanova ni v rdečih številkah, bi jo pa ‚strokovnjaki’ kar zaprli," se še priduša.

Ko nisi le številka

Podobne so zgodbe tistih, ki so rodile v brežiški porodnišnici. Vse, s katerimi smo se pogovarjali, poudarjajo, da v porodnišnici nisi le številka, saj si vzamejo čas zate. Razlogi za podpis peticije pa so tudi drugačni. Krajanka iz okolice Brežic pravi: "Sama sem rodila v Postojni, kjer so naredili vse, da sem rodila po naravni poti. Kljub temu pa združevanja porodnišnic ne podpiram, predvsem zaradi vsega, kar se v Posavju dogaja v zadnjem obdobju, ko nam grozijo z zaprtjem vsega, kar je vitalnega pomena za življenje kraja. Najprej energetika, potem napovedana ukinitev policije, sedaj še porodnišnice, nato bodo ukinili še vse, kar sodi zraven, od tožilstva, sodstva… Moti me tudi, da v celotni razpravi ne prevladajo le argumenti stroke, ampak se je v celotno zgodbo vključila politika in ta zgodba postaja pol za medsebojno obračunavanje." Vsaka porodnica ima svojo zgodbo, vsaka svojo izkušnjo. Nekatere so lepše, druge manj, redke so tiste, ki želijo odkrito, z imenom in priimkom, o svoji izkušnji spregovoriti. Sploh če ta ni bila najbolj prijetna ali pa so jo spremljale še druge okoliščine. O takšni je v oddaji Preverjeno na Pop TV spregovorila Natalija Šeler. Pred dvema letoma so jo namreč v brežiški porodnišnici ob porodu tretjega otroka še sterilizirali, a ji za to, kot je dejala v prispevku, niso niti povedali niti ni izrazila takšne želje, podpisala naj bi le neizpolnjene formularje. Tedaj je bila stara 30 let, po slovenski zakonodaji pa sterilizacija ni dovoljena pred 35. letom oziroma le izjemoma, če za to obstajajo zdravstveni razlogi. Primera v brežiški porodnišnici ne želijo komentirati, dokler ne bo končan upravni nadzor, ki ga opravlja ministrstvo za zdravje. Ta pa bo, kot pravijo na ministrstvu, najverjetneje končan še v tem tednu.

Pri delu porodnišnic ne gre le za finančno plat, pač pa tudi za izkušnje pri porodih. Ne gre le za kilometre, gre za prijaznost, strokovnost in navsezadnje tudi racionalnost, ki prinaša dvig kakovosti in strokovnosti storitev. Seveda pa je treba veliko narediti tudi za prijaznost osebja ter najti nove pristope za dvig števila porodov in drugih podobnih storitev. Nenazadnje tudi zato, ker bo leta 2014 pretok bolnikov v Evropski uniji, razen za nekatera področja, prost. Bolnišnice bodo konkurenčne, če si bodo pridobile akreditacijo za kakovost, po kateri pa bo za vsako bolnišnico jasno, kako dobra je. Kot takšna bo prepoznana v svojem ožjem in širšem okolju.