Miran Hladnik je človek, ki v vsakem trenutku stoji trdno na tleh in ga romantični pogledi na dogajanja v literaturi ne zapeljejo. Med prvimi slovenisti je, ki so v stroko vpeljali moderne tehnologije in v to prepričali še druge.

Ko govori o področju, ki ga preučuje, slovenski trivialni literaturi, uporabi takole primerjavo: "Doma so me učili, da je treba pojesti vse na krožniku, ne pa samo poslastico."

Pred kratkim so v Gradišču pri Prvačini odkrili spomenik primorskemu pisatelju, satiriku, piscu znanstvene fantastike, Drago Bajt ga imenuje "slovenski Jules Verne", skratka človeku, ki za primorsko kulturo ni nepomemben. Od dnevnikov je novičko o tem objavil le eden. Danes pač vsaj devetdeset odstotkov Slovencev ne ve, kdo je bil ta mož.

Damir Feigel je samo ena od figur, ki so ušle iz zgodovinskega spomina, in to ni nič čudnega. Včasih imam občutek, da vsa naša stroka živi samo od tega, da koga od teh pozabljenih potegne na plan, ga malo okrtači in potem spet lepo prepusti pozabljenju. Literarna zgodovina se bolj kot kdaj prej osredotoča na sodobno literaturo. S tem, kar je starega, se ukvarja le nekaj posameznikov, objekte njihovega raziskovanja pa imamo samo za reprezentanco. In za šolo.

Ker so šolska znanja kataloška - za omejeno količino vsebin lahko porabiš omejeno količino ur -, je selekcija pač nujna. O pravičnosti izbora nima smisla spraševati. V šolskih programih manjka večina pišočih in zelo redki se zasidrajo v antologijah in učbenikih. V posameznih primerih - tak je tudi Feigel - jih ohranjajo v spominu lokalne skupnosti oziroma kulturno ozaveščene pokrajine, Feigla pač Primorska. Ampak tega ne bi razumel kot oddolžitev nekomu, ki je bil po krivici pozabljen. Če govorimo o pravici in krivici, se "krivica" godi vsem literatom, razen izbranim petim ali desetim, ki so v vseh antologijah, v vseh učbenikih in na vseh proslavah.

Torej je šola edina, ki lahko poskrbi vsaj za kanonizirane literate iz preteklosti?

Bojim se, da je šola sploh edini prostor, kjer slovenska literatura živi še kolikor toliko pomembno življenje. Skoznjo se utrjujejo nacionalne kulturne vrednote. Za kulturno reprezentanco pač potrebujemo nekaj imen. Ali bodo to Prešeren, Cankar, Bartol, zdaj še Boris Pahor, je stvar družbenega dogovora. Radi bi, da bi bile te figure večne in kot skala nepremakljive. Pa niso. Poglejmo samo Prešernov Krst pri Savici, ki je v očeh marsikoga ponesrečeno besedilo.

Šola je torej skrbnica ohranjanja kanonizirane literature. Položaj sodobne literature pa najbrž ustvarjamo mediji.

Šolski sistem ne more tekmovati z mediji. V njih se promovira sodobni segment literature. Današnji literati so lahko srečni, če dosežejo zanimanje ljudi, vsaj malo primerljivo tistemu na drugih področjih, recimo v športu ali estradi. Ogledal sem si številke o izposoji v knjižnicah, po tem smo Slovenci v evropskih razmerah precej visoko; nizko smo pri kupovanju knjig, toda pomembno je, da beremo.

In kaj beremo? Najprej to, kar je obvezno v šoli, potem pa trivialno klasiko, to je prevedene tuje avtorje. Med tistimi, po katerih knjigah bralci posegajo iz lastnega interesa, ne pa zato, ker bi tako ukazala učiteljica, se je v zadnjih dveh, treh letih uspelo zavihteti visoko, med prvih sto, edinole Goranu Vojnoviću s Čefurji raus. V letu 2010 si je njegovo knjigo v slovenskih knjižnicah izposodilo 6000 ljudi, kar je za slovenske knjižne razmere fantastična številka, fantastična tudi v primerjavi z drugimi avtorji, za katere je bilo v medijih ob nominaciji za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman veliko reklame. V najboljšem primeru se ti lahko pohvalijo s 1500 izposojenimi izvodi, sicer pa se številke izposoj tudi pri medijsko izpostavljenih besedilih gibljejo od 300 do 1000.

Ko pa gre za starejše pisatelje, ki niso del šolskega berila, za Feigla na primer, so izposoje globoko pod temi številkami. S temi razmerji se moramo sprijazniti, sicer bomo ves čas nesrečni.

Še en segment domače literature kotira zelo visoko, to je mladinska literatura. Od avtorjev, ki ne pišejo samo mladinske literature, se je zelo visoko vzpel Ivan Sivec, ki s 45.000 izposojenimi izvodi letno sledi Desi Muck.

Ampak za vse njegove knjige, ne le za eno. Kolikor vem, njegov opus obsega okoli sto knjig…

Točno, podatek ne temelji na enem samem delu. Ivan Sivec je poseben fenomen - vsak drugi dan je na kakšni šoli in predstavlja svoje delo, ves čas je na sceni. Posamezne njegove knjige ne doživljajo kake fantastične izposoje, vse skupaj pa. Avtorjeva sposobnost promocije lastne pisateljske blagovne znamke je zelo pomembna za uspeh.

Potem pridejo počitnice, vsi planemo po lahkem branju in nam klasike ni prav mar.

Tuji avtorji trivialne klasike so na vrhu izposojanih že med letom, na primer Kathleen E. Woodiwiss. Tako uspešno, da celo nekateri slovenski pisci istega žanra uporabljajo angleške psevdonime, da bi jim bili čim bolj podobni. Tak primer je zelo popularna Stella Norris s pravim imenom Darja Hočevar, ki je med rekorderkami pri izposoji v knjižnicah.

Teh avtorjev ne zanima vključevanje v antologije, učbenike in literarne zgodovine. Ne njih ne založb, ki jih izdajajo, ne zanima umestitev v slovenski literarni panteon, ampak zgolj uspeh med bralci. Dejstva, da ljudje po tej literaturi posegajo sami, ne moremo spregledati. Ali sploh imamo pravico, da knjigo, ki mnogim pripravi veliko lepih ur, sesujemo, obsojamo, vihamo nos nad njo, jo ignoriramo ali višje obdavčimo?

Torej nas ni treba biti sram, ko beremo lahko literaturo?

Nikakor ne. Z lahko literaturo imamo problem samo literarni zgodovinarji, bralci ga nimajo. V naši stroki sta dve struji. Prva meni, da bi morala literarna zgodovina pripravljati kanon, izbor, kaj je vredno brati in kaj ne: to knjigo v pekel, ono v nebesa. Da naj bo literarni zgodovinar arbiter, ki odloča, kaj bo prišlo v antologije, na proslave, kdo bo prišel med znamenite Slovence. Druga, moja smer, pa se sprašuje, kdo se bo pa potem ukvarjal s tem neantologijskim pisanjem, če ne mi. Kajti vse to, ljubezenske zgodbice in kriminalke in fantazijske pripovedi ipd., ne spada drugam kot v literaturo. Ne v ekonomijo, ne v sociologijo, ne v psihologijo…

Posredno tudi malo v ekonomijo…

Seveda, denar jih zanima, ampak tudi véliki avtorji nikakor niso imuni za honorarje in nagrade, nasprotno.

Vsekakor to pisanje tehnično sodi v literaturo, ni druge discipline, ki bi se z njim ukvarjala. Saj ne gre za ocenjevanje, kaj je dobro in kaj slabo, ampak za ugotavljanje, zakaj je do tega pojava sploh prišlo in kateri so razlogi za njegov uspeh.

Prva smer v literarni zgodovini je interpretativna in pobira samó smetano, druga želi zajeti kompletno literarno produkcijo in posega po družboslovnih metodah, uporablja sociološka, psihološka in druga znanja, da bi razumela delovanje literarnega sistema v celoti.

Ali ima tako preučevanje trivialne literature na vas kot znanstvenika v Sloveniji kak povraten vpliv? Se drugi strokovnjaki nad vami zmrdujejo?

Upam, da ne. Z leti sem si tudi precej utrdil kožo. Morda je bilo na začetku nekaj dvomov, ali je ukvarjanje s trivialno literaturo primerno. Ampak po svetu je raziskovanje popularne kulture tako običajno, da bi bilo zares butasto trditi, da je literarni zgodovinar ugleden samo, če se ukvarja z ugledno temo.

V zadnjem času je nekaj prahu dvignila knjiga Vitana Mala Napačna odločitev. Ali gre morda samo za besedilo, ki ga čas še ni sposoben prebaviti, ali za kaj drugega?

Meje spodobnosti so v zgodovini najpogosteje postavljali kleriki, občutljivi za vsako sled erotičnosti v leposlovju. Vitomil Zupan ima na primer erotične teme z eksplicitnimi opisi spolnosti. Imeli smo ga celo med maturitetnimi berili, čeprav so se nestrpneži ob tem usajali. Napačna odločitev pa ni vojni ali ljubezenski ali kriminalni roman z elementi eksplicitne erotike, ampak je pedofilski pornografski roman, ne samo pornografija, ampak otroška pornografija, z opisi spolnih aktivnosti med otroki in odraslimi, na kar je civilizacija, ki ji pripadamo, v zadnjem času še zlasti občutljiva.

Problem torej ni v moralni sprejemljivosti ali nesprejemljivosti take literature niti v dilemi, ali je to umetnost ali pornografija, ampak v tem, ali krši zakon ali ne. Najbolj moteče je pri Malu po mojem dejstvo, da ne gre za kateregakoli pisatelja, ampak za poznanega in priljubljenega mladinskega pisatelja, zaradi česar je možnost, da po tej knjigi posežejo tudi otroci, večja. Na našem forumu sem se zavzel za to, da ga zakonsko ne bi preganjali, ker s tem samo dajemo poleta konformizmu in družbeni dvoličnosti.

Zakaj bi preganjali knjigo, ki izide v ekskluzivni zbirki z majhno naklado in ki ni namenjena otrokom? Medijski interes in interes javnosti, ki je bil izkazan, pa je začel delati reklamo avtorju, zato sem odklonil sodelovanje pri omizju na to temo in morda celo malo prispeval k temu, da je stvar potihnila. Mediji namreč z vsakokratnim vrtanjem spodbujajo pisanje te vrste in, kar je še veliko slabše, spodbujajo filistrsko moralistično zgražanje in hkratno sprenevedavo uživanje ob njem.

Sicer pa ste slovensko občutljivost do erotičnih besedil preskušali tudi sami, ko ste skupaj z Marjanom Dolganom izdali izbor Fuk je Kranjcem v kratek čas, zbirko slovenske pornografske poezije (1993), ki pa v primerjavi z Malovim besedilom živi na drugem miselnem planetu.

Oh, ta knjiga je v primerjavi z Malovo zelo nedolžna. Žal mi je, da nikakor ne pride do drugega ponatisa ali pa do čisto nove izdaje, saj sem od prvega izida leta 1993 zbral že dovolj novega gradiva. Nekoč bo že. Gre za starejša besedila, zbrana in dokumentirana s folklorističnim interesom. Tako rekoč uskladiščena so z namenom, da Slovence soočijo z zgodovino lastne spolnosti in da razbijejo stereotip, kako Slovenci kot nedolžen liričen narod ne znajo niti preklinjati, nimajo veselih pesmi in navsezadnje, da še pornografije nimajo svoje. Vse to obstaja in povsem vitalen narod smo.

Je bilo po izdaji te knjige kaj hudih odzivov?

Ne spomnim se, gotovo ni bilo nič večjega. V spominu mi ostajajo komične situacije, kako so posamezniki kupovali knjigo, pa niso upali povedati naslova. Prodajalki so, recimo, dejali: "Ali imate tisto knjigo od Dolgana in Hladnika?" "Katero?" je z nedolžnim izrazom na obrazu spraševala prodajalka in jih prisilila, da so izdavili: "No, tisto, Fuk je Kranjcem v kratek čas, ali kako že…"

Slovenistika se mora, nedvomno, vam zahvaliti za vstop v svet sodobne tehnologije, računalništva, spletnega povezovanja. Kako kot zanesenjak na tem področju gledate na elektronsko knjigo, ki je vse bolj dostopna na tabličnem računalniku? Je to konec knjig na papirju?

Ja, res sem navdušenec in navdušenci radi pretiravamo. Poglejte fotografijo: kdo še vzdihuje po sliki na papirju, potem ko se je razmahnila digitalna fotografija? Ali branje na zaslonu pomeni smrt klasične knjige ali papirja? To je približno tako, kot če bi sklepali, da bosta s pisalnim strojem umrla svinčnik in pero. Nista izumrla, seveda ne, samo uporabljamo ju manj kot nekdaj. Tudi knjiga bo preživela. Imeli jo bomo lepo spravljeno v muzeju; že danes imamo dragocene knjige vse za steklom in v trezorjih.

Uporabljali bomo pa tisto, kar bo najbolj udobno, to je tisto, kar se bo dalo priklicati na zaslon. Saj vse to že počnemo: prek zaslona poslušamo glasbo, gledamo filme, slike, komuniciramo. LCD-je, ki naj bi kvarili oči, zamenjuje elektronsko črnilo, kakršno uporabljajo bralniki. Bralniki so že lažji od vezanih knjig. Na primer Vojno in mir v elektronski obliki lažje držimo v roki kot knjižno izdajo. Razlogov, da knjig ne bi brali na zaslonu, zares ne vidim. V stroki pa sploh: knjige ne grem brat s papirja, če jo imam na zaslonu, ker tako lahko sproti pišem pripombe, v slovarju preverim kakšne besede in dejstva, vsega tega ob vezani knjigi ne morem početi tako hitro.

Sedanji bralniki so najbrž vmesna oblika, upam, da bodo knjige dostopne še v mnogih drugih oblikah - po možnosti tudi nekomercialnih. Pomembno je, da imamo knjige digitalizirane, potem jih lahko predstavimo v različnih oblikah, v računalniški igrici na primer, zakaj ne?

Je pa tablične računalnike treba tudi servisirati, jim ponuditi domačo literaturo. Ni težava - za denar - priti do knjig v angleščini, je pa problem priti do slovenskih knjig. Čeprav ste zastavili tudi tu.

Težko je založbe, avtorsko agencijo, društvo pisateljev in tudi avtorje same prepričati, kako pomembno je, da so njihova dela tudi v elektronski obliki. Avtorji nočejo podpisovati pogodb za elektronske izdaje, kaj šele, da bi tekste za splet odstopili zastonj. So svetle izjeme, ampak v večini založbe in avtorska zakonodaja igrajo vlogo civilizacijske cokle. Če avtorji ne bodo stopili na digitalni vlak, bodo pač ostali v kulturni provinci.

Saj se počasi premika in prodira spoznanje, da je treba biti navzoč v različnih medijih, tudi v elektronskem, če nam je kaj mar za uspeh med bralci. Če pa je cilj avtorjev le to, da dobijo subvencijo ministrstva ali pa da so zabeleženi v neki literarni zgodovini, ki jo morajo poznati za izpit samo študenti slovenščine - no, takim pa ni pomoči.

Velik del tega, kar sodi v klasiko, je že digitalizirano v različnih izdajah in zdaj počasi posegamo po sodobnejši literaturi. Največ digitaliziranega gradiva nam slovenistom v zadnjih letih priskrbi Digitalna knjižnica Slovenije. Študentje njihova strojno prebrana besedila pregledajo, popravijo napake, jih postavijo na Wikivir, kjer se med zadetki pri iskanju pojavijo na vrhu strani, in jih s tem osvežijo v kulturnem spominu. Zelo čudno je, da še zdaj nimamo zastonj digitalno dostopnih zbranih del Primoža Trubarja, čeprav je njegov opus že stoletja v javni lasti. Nepoučenemu bi se lahko še zazdelo, da se ga sramujemo in da je vse naše govorjenje o njegovem knjižnem prvenstvu in proslavljanje v resnici prazno.

Ob morda nepravičnem občutku, da ste slovenisti bolj tehnološki konservativci, je čudno poslušati takega digitalnega zasvojenca.

Rekel bi, da na slovenistiki kakšnega hudega odpora proti tehnologiji ni bilo, najbrž zaradi načina dela v jezikoslovju, v slovaropisju na primer brez računalnika tako rekoč ne gre. Več distance do informacijske in komunikacijske tehnologije si lahko privošči filozofični pristop k literaturi.

Ampak pri tem niste povsem nedolžni.

Ne, to pa res ne…

Spodbujali ste študente, da dopolnjujejo Wikipedijo…

To delamo že peto leto in vedno bolj intenzivno. Kdo pa bo pisal članke z našega področja za Wikipedijo, če jih ne bomo sami? Bili bi slepi, če ne bi opazili, da informacije iščemo najprej na spletu in da se tiste iz Wikipedije pojavijo med zadetki na vrhu. In bili bi zelo nespametni, če bi prepustili, da te informacije oblikujejo zavzeti posamezniki iz drugih strok oziroma laiki ali pa če bi se zadovoljili z informacijami v angleški ali nemški Wikipediji, ki jim za slovenistična dejstva seveda ni dosti mar.

Študentje potrebno tehnologijo hitro obvladajo, saj so z njo v stiku od otroštva, največ časa porabimo za vsebinsko plat gesel in s tem prispevamo k njihovi večji verodostojnosti. Res je, vsa humanistika je v marsikaterem pogledu precej konservativna. Konservativno je zame na primer razširjeno stališče, da je z informacijo treba zaslužiti, ali razmišljanje, da vseh informacij ne smemo dati v javnost, ker potem nismo več njihovi ekskluzivni skrbniki in interpreti. Tudi arhitekti in pravniki ne dajejo na splet svojih načrtov ali vzorcev pogodb, ker se bojijo, da potem nihče več ne bo potrkal na njihova vrata. Taka stališča so v nasprotju s temeljno človekovo pravico do obveščenosti, so civilizacijsko zaviralna in proti njim se bojujem.

Spletna stran Slovlit je vaš otrok. Povezala je sloveniste in postala pomemben forum njihovih pogledov na aktualna vprašanja.

Slovlitu neskromno pripisujem kar velik pomen. Zdaj nas je okoli 1350, nikakor ne samo slavisti, jezikoslovci in literarni zgodovinarji, ampak tudi ljudje drugih humanističnih in družboslovnih poklicev ter celo posamezni naravoslovci. Zdaj moramo prispevke strožje omejevati na področja, ki jih pokrivamo - na literarno vedo in jezikoslovje, sicer bi izgubili svoj strokovni profil in pristali v nezavezujočem javnem kramljanju.

Forum Slovlit je v zadnjem času sprožil tudi razpravo o zamisli Borisa Pahorja, da bi bilo treba spremeniti slovensko himno.

Zame je to občutljiva tema, saj se z Borisom Pahorjem poznava že iz mojih gimnazijskih časov in ne bi rad tega obdobja zaključil s prepirom. Z njegovim predlogom se namreč ne strinjam. Boris Pahor je šel skozi vrsto žalostnih zgodovinskih izkušenj, zaradi česar goji bolj nezaupljiv odnos do slovenskega sosedstva. Sam trdim, da živimo v času, ko si lahko privoščimo, morda prvič v zgodovini, bolj odprto in zaupljivejše razmerje do tega, kar nas obdaja, k čemur sodi tudi posluh za drugo in drugačno. Zavest o lastni nacionalni identiteti se mi zdi samoumevna, tako samoumevna, da je ni treba izpostavljati v prvi kitici himne.

Sedma kitica Zdravljice je posrečeno izpostavila prav to, kar je civilizacijsko produktivno - Slovenci se v njej pokažemo kot razsvetljen, širok, vitalen in konstruktiven evropski narod, kot zgodovinski subjekt, ne pa kot narod, ki se ne more odlepiti od 19. stoletja, ki vstopa v evropske integracije s figo v žepu, ki ni pripravljen sprejeti zgodovinskega tveganja in se samo sumničavo ozira naokrog v skrbi, da ne bo kdo po nemarnem ogrozil njegovih interesov in pravic. Drugi argument je, da se državne insignije, kot so zastave, grbi, himne, ne spreminjajo vsakih deset, dvajset let. To bi sporočalo le, da imamo težave z lastno identiteto.

Ali je res, da obstaja še ena kitica Zdravljice?

Variant Prešernove Zdravljice je sedem in vse so dokumentirane, poglejte v Prešernovo Zbrano delo ali, še hitreje, na Wikivir. Prešeren je sam prečrtal kitice, s katerimi ni bil zadovoljen ali se mu je zdelo, da je bolje, če jih prečrta sam, kot če bi mu jih prečrtal cenzor. Besedilo Zdravljice je Prešeren od leta 1844, ko je datiran prvi zapis, spreminjal, ponatiskuje pa se po pravilu kritičnih izdaj tista varianta, ki jo je nazadnje dal iz rok.

Kaj neki je Prešeren prečrtal v Zdravljici?

Pa citirajmo, da ne bo kdo posumil, da se kaj skriva: "Ljubézni sládke spóne/ Naj vežejo vas na naš ród,/ V njim sklepajte zakóne,/ De níkdar več napréj od tód/ Hčer sinóv/ Zárod nóv/ Ne bó pajdaš sovrážnikov!"

Saj sem že na začetku rekel, da so redki pesniki, ki bi bili zadovoljni že s prvim zapisom pesmi, in jih radi popravljajo in pilijo. To se je dogajalo tudi z Zdravljico.