Preden pa opozorim na izbrana tekoča in bližnja dogajanja ter na vzporedno primerjavo z drugimi neslovenskimi, bližnjimi prostori, naj odstrem pogled na umetnostni trg. Ali ta čas veljajo tudi tu "razprodajna" pravila? Recimo da, kajti tudi tu je recesija korenito zaorala - seveda pri potencialnih kupcih, ne pri ustvarjalcih. Kajti stanje duha ostaja kot vedno (tudi sicer v zgodovini likovne umetnosti) nad površjem in se ne ugreza. Naše prodajne galerije pa samevajo. Nobena od njih tokrat ne sodeluje na tradicionalnem prvem letošnjem mednarodnem sejmu v Bologni; tam očitno tudi ne bodo razstavili nobenega dela živega sodobnega slovenskega ustvarjalca, kajti tudi krog galeristov prihaja bolj iz Italiji bližnjih dežel.

Zanimiva pa je vendarle tale primerjava iz naših logov: konec decembra 2010 so na javni avkciji nekdaj zgledno opremljene stavbe podjetja Smelt izbrana likovna dela slovenskih modernistov dobila nove lastnike. Se pravi, da se najdejo kupci, če gre za primerne tržne cene in seveda za preverjene avtorje. Da je temu tako, nas lahko prepriča tole dejstvo: kvalitetni slovenski slikar, ki pripada šele srednji generaciji in ki je pripravil konec decembra preko novega leta sredi Ljubljane izvrstno razstavo, je prodal po zelo umirjeni (in krepko znižani) ceni komaj eno razstavljeno delo.

In drug primer: na prvi javni dražbi novogoriškega MIP-a v stečaju so se našli trije potencialni kupci za največjo skulpturo kiparja Janeza Boljke Bika, seveda za močno pretirano ceno 300.000 evrov, medtem ko so ti trije ponudili le šestino. Šestina bi bila po moji presoji realna, za omenjenih 300.000 evrov pa bi se dalo dobiti tudi že kakega velikega umrlega tujega umetnika, tudi Picassa ali podobno slavnega.

Tako pretirano vsoto naj bi določila baje sodno zaprisežena cenilka - očitno daleč od profesionalnega poznavanja. In če zaključim ta pogled: bogsigavedi, ali je kratka tridnevna odprodaja orientalskih preprog konec preteklega tedna, ki so bile zastavljene za pridobitev bančnega in do danes ne poplačanega kredita, našla v Ljubljani ustrezne kupce - imena le-teh so ostala poslovna tajna ponudnika, bavarske družbe.

In sedaj k stanju recesiji neuklonljivega duha. Kaj lahko postavimo v primerjavo z izjemno dunajsko muzejsko ponudbo večinoma nemških slikarjev iz dvajsetih let preteklega stoletja, združenih v skupino Plavi jezdec; ali s predstavitvijo razstavnega programa ob 200-letnici združene muzejske ustanove Joanneum iz Gradca (ki je bila 27. januarja v mariborski Umetnostni galeriji) in še z otvoritvijo dveh prenovljenih stavb v maju in novembru, ko bo dobila v eni od njih nove prostore tudi Nova galerija sodobne umetnosti. Pa primerjavo s povsem novim muzejem Santa Giulia v italijanski Brescii, ki pripravlja februarsko otvoritev zelo zanimivega soočenja del francoskega slikarja Matissa z Michelangelovo interpretacijo Venere (kot da je Michelangelo neuničljiv vir za novodobne umetnostne vzgibe: tudi lanska primerjalna razstava v firenških Ufficih njegovih risb s fotografijami našega sodobnika Roberta Mappelthorpa je bila izredno instruktivna).

Začnimo s primerjavo v obeh naših nacionalkah. Od zanimive predstavitve avantgardnega filma v prostoru in času nekdanje skupne države v Moderni galeriji do prav tako predstavitve dediščine v Narodni galeriji, še zlasti pomembne zaradi njene preteklosti (leta predsedovanja /1929-1946/ dr. Frana Windischerja nekdanjemu društvu Narodna galerija) in za širšo domačo zgodovino (pregledna posmrtna razstava oblikovalca Milenka Licula, Poznobaročno slikarstvo na Slovenskem). Vse to v februarsko-marčnem času, ko nas bodo v Mestnem muzeju obiskali še Antični Grki na Hrvaškem, medtem ko se naša bolj skromna, toda inventivna Emona - mit in resničnost seli v Celje (in morda tudi v Zagreb). Vseh teh nekaj razstavnih prireditev je rezultat dlje časa trajajočega in poglobljenega študija, ki nas zavezuje k spoštljivemu odnosu do lastne preteklosti!

Kaj pa prinaša sodobni umetnostni čas? V obeh Bežigrajskih galerijah sta se zvrstili domači najmlajši avtorici Ana Žolnir in Vesna Blagotinšek; zanimive Popotne tovariše srečujemo na razstavi, ki v Mestni galeriji govori skozi dela mednarodnih umetnikov o dejavnosti rimske galerije Peroni v preteklih štirih desetletjih. Potem je tu še In memoriam arhitektu Vojtehu Ravnikarju v Jakopiču, pa bienale slovenske ilustracije v Cankarjevem domu. In da ne pozabimo na dejavnost obeh fotogalerij - Galerije Fotografija z mednarodnima gostoma Marcom Ribaudom in Andrewom Testo ter galerije Photon z razstavo Polone Demšar in prenosom mednarodnega fotografskega izbora Tensionfield (iz časa jesenskega meseca fotografije v Sloveniji) v Gradec.

Izbrani "obračun" lanskoletnih domačih slikarskih razstav je dvojec Arne in Tomaž Brejc predstavil v Equrni, medtem ko je ŠKUC s Prekinjenimi delitvami posegel iz prakse v teorijo in obratno ob novodobnih pojavnostih kipa. Tu sta še MGLC z zanimivim izborom knjig umetnikov, na Obali pa razstava o simbolni človeški figuri v slovenskem slikarstvu.

Morda je to za nekoga preveč naštevanja, vendar so bile, so in bodo vse prireditve vredne našega podrobnega ogleda - tokrat brez pretiranega požiranja sline za blockbusterskimi prireditvami onkraj bližnjih meja. Zdi se, kot da so naše muzejske in galerijske ustanove našle pravo mero do dediščine in sodobnosti. Tako so se vsaj delno začeli uresničevati sklepi in priporočila z zadnjega januarskega sestanka nacionalnega sveta za kulturo.