Skupina je postala breme družbe. Sociološko gledano pa je postala velika populacijska skupina, ki bo v prihodnosti predstavljala tretjino naše družbe. Nastale so nove kategorije starejših ljudi, ki niso več izjema, ampak nekaj običajnega. Tudi dementnost je nov način človekovega obstoja. Če naj bodo ti načini nekaj običajnega, potem so tudi upravičeni do običajnih življenjskih oblik in so enakopravno spoštovane njihove pravice v družbi. Ker to danes ne velja, saj smo z institucionalizacijo pravzaprav sprožili selekcijo, homogenizacijo in dosmrtno institucionalizacijo, se starejši nahajajo v socialnem kontekstu v "nikogaršnji deželi".

Zanimivo, da istočasno, ko smo se močno zavzemali za bivanje brez ovir, nismo razmišljali o tem, da je bivanje v klasičnem domu za starejše največja ovira za dosego življenja po lastnih merilih. Kot pravi nemški prof. dr. Klaus Dörner, socialni psihiater, so te nove pojavnosti starejše populacije z vidika zgodovine človeštva nekaj tako novega, da tudi največji strokovnjaki še ne morejo oceniti, kako naj bi se uresničilo njihovo enakopravno umeščanje v družbeno življenje in kje je potencial starejših na področju življenja ter delovanja.

Sociala oziroma solidarna pomoč ljudem v stiski ni bila v zgodovini (razen lokalnih izjem) nikoli v pristojnosti države ali trga, ampak vedno primarno zadeva občanov. Njihova pomoč je predstavljala edino in tudi samostojno socialnost. V resničnem življenju občani tega sicer niso izvajali idealno, pa vendar še vedno zadovoljivo, da je preživelo zadostno število ljudi. Ljudje niso nikoli prav z veseljem pomagali, pogosto so to počeli z odporom, kar pa je bilo v tej obliki dovoljeno, saj ni bilo nagrajeno. Pomoč je bila vedno omejena na ožje socialno okolje, ki so ga podpirale štiri institucije za stabiliziranje solidarnosti: družina, soseska, lokalna in župnijska skupnost.

Po uvedbi zavarovanj in drugih socialnih ukrepov so preusmerili solidarnost občanov v smislu "podarjanja časa" na dajatve v smislu "dajanja denarja" (davki, prispevki); zdelo se je, da je medosebna solidarna pomoč preživeta in pozabljena. Tako so se ljudje "odkupili" za neposredno osebno pomoč, istočasno pa pridobili na področju ekonomske produktivnosti, življenjskega standarda in z razbremenitvijo skrbi za pomoči potrebne. Njihov denar je omogočil profesionalizacijo in institucionalizacijo pomoči.

Vrnitev časa in solidarnosti

Sanje o modernizaciji so trajale zgolj sto let, pri čemer so bile vezane na visoko gospodarsko rast. Od približno leta 1980 dalje, ko take rasti ni več, se nahajamo v stroškovni in s tem tudi v strukturni krizi. Država to krizo še draži in poslabšuje s sprejemanjem zakonov, ki civilni družbi jemljejo možnost artikuliranja lastnih pobud in vzpostavitve novih oblik medčloveške solidarnosti. Če bomo iz sociale naredili samo storitveno blago na trgu, bomo sicer statistično kratkoročno pokrili pereče probleme oskrbe starejših, na dolgi rok pa na eni strani razvrednotili uporabnike socialne oskrbe, na drugi pa zaostrili stroškovno krizo, kajti trg vlaga samo v profesionalizacijo in institucionalizacijo pomoči. Takšno ravnanje družbe razgradi solidarnost in škodi celo posamezniku. Totalna institucionalna oskrba namreč povzroči, da postanejo ljudje tako na telesni kot psihosocialni ravni še bolj bolehni, ker smo jih naredili pasivne in jim dali vedeti, da niso nikomur več potrebni.

K sreči je v zadnjem času veliko civilnega napora usmerjenega v ponovno vzpostavitev solidarnosti na medosebni ravni. Svoje solidarnosti ljudje ne izražajo več samo z denarjem, ampak ponovno s časom. Številne pobude v različnih evropskih državah kažejo, da ljudje ponovno odkrivajo in oživljajo sosedski prostor, ki je umeščen med zasebnim in javnim. Institucionalne in s tem strogo profesionalne storitve na področju oskrbe starejših ter posebno ranljivih skupin so sicer spoštovane, vendar postajajo sekundarne.

Brez globoke politične in zakonske korekcije se bo klasični domski sistem širil vse do ravni popolne nezmožnosti financiranja institucionalne oskrbe.

Predvsem v srednji in severni Evropi, kjer se je ta institucionalizacija najbolj razvila, so v zadnjih dvajsetih letih opazna družbena gibanja, ki podpirajo alternativne programe in različne pobude za ponovno uravnovešenje osebnega, solidarnega na eni ter družbenega, dajatvenega pola na drugi strani. Obenem se spreminja naravnanost oziroma filozofija okolij, ki so vse bliže potrebam in dobrobiti uporabnikov storitev in manj interesom institucij oziroma izvajalcev programov. Bolj kot kdajkoli doslej se postavljajo vprašanja, kaj starejša oseba želi, kaj je v njenem interesu, kaj pričakuje, kako ocenjuje svoje možnosti, v kakšnem okolju želi živeti. Ta razmišljanja oziroma stanja zavesti tako uporabnikov kot izvajalcev storitev so spodbudila razvoj v dveh smereh, ki pa imata veliko skupnega.

Po eni strani gre razvoj v temeljito posodabljanje domske oblike oskrbe starejših ljudi, pri čemer prevladujejo manjše ustanove, ki pokrivajo potrebe zgolj neposrednega lokalnega okolja, locirane so v normalnih bivalnih okoljih, njihovo osnovno vodilo pa je normalizacija življenja. Dom je praviloma porazdeljen na delno samostojne oskrbovalno-negovalne enote, imenovane gospodinjske skupine (od 8 do največ 12 oseb), ki imajo družini podoben značaj in se večinoma avtonomno oskrbujejo. Poudarek je na udobnosti, zaupnosti, varnosti, zavetju in samoodločanju.

To je po eni strani udejanjeno na osnovi malih skupin, na drugi pa s stalno prisotnostjo odnosne osebe (gospodinje), ki skupaj s stanovalci oblikuje potek dneva. Z odpravo centralno organizirane oskrbe je omogočeno, da je več zaposlenih neposredno dejavnih in v življenjskem odnosu s stanovalci, tem pa je zaradi decentralizacije namenjeno več bivalnega prostora. Zdravstvena nega je zagotovljena v enakem obsegu kot v klasičnih domovih.

Druga smer razvoja različnih oblik bivanja za starejše osebe s potrebo po oskrbi in negi je vezana na dva ključna pojma: "ambulantno" in "vezano na lokalno okolje". "Ambulantno" pomeni, da uporabniki niso nameščeni v institucionalno obliko oskrbe, živeči v stanovanjih ostajajo lastniki oziroma najemniki in ohranijo popolne individualne pravice, za njihove potrebe pa se organizira (npr. za osebe z demenco) ali se skupaj zedinijo o ambulantni negovalni službi.

Vse se odvija na zasebnem življenjskem področju (za družino to pomeni razširitev bivanjskega prostora, analogno predmoderni praksi bivanja starejših - razširjena družina). "Vezano na lokalno okolje" pomeni: če se starostnik seli v gospodinjsko skupino v soseski, lahko zanj rečemo, da bo mogoče izgubil kontakt s svojim stanovanjem, ne pa z lokalnim okoljem. Empirično je dokazano, da je za občutek varnosti in domačnosti lokalno okolje skoraj enako pomembno kot lastno stanovanje.

Najpomembnejše načelo učinkovanja sosedskega okolja je namreč stroga omejitev na bližnji teritorij - po načelu "sicer se ne zanimam za osebe z demenco, ampak sedaj je drugače, saj to so naši dementni, zato sem se pripravljen zavzeti zanje". Kvantitativne raziskave so pokazale, da se v gospodinjskih skupinah v soseski zavoljo solidarne pomoči svojcev, prijateljev in sosedov zmanjša obseg potrebnih sredstev za 24-urno službeno osebje za približno 20 odstotkov.

Stanovanje in stanovanjsko okolje morata biti v teh oblikah tako zasnovani, da bodo starejši ljudje tudi v primeru omejitev in potreb po negi lahko čim dlje samostojno in samo-odločno živeli v svojem stanovanju; če to ni mogoče, pa vsaj v svojem lokalnem okolju. Zato je perspektiva za prihodnost opredeliti ponudbe za bivanje in oskrbo ter nego znotraj običajne stanovanjske gradnje v znanem lokalnem okolju in ne v nadaljnji izgradnji domskih (dislociranih) oblik.

V zadnjih dvajsetih letih je nastala široka ponudba bivalnih oblik za starejše in ljudi, ki potrebujejo nego ter oskrbo. Nadrejen pojem večine sodobnih oblik bivanja starejših s potrebo po pomoči je "integrirano bivanje". Starejša oseba živi v običajnem bivalnem okolju, stanovanjski hiši, bloku, soseski, kjer ji je zagotovljena individualnost in kontinuiteta lastnega načina življenja. Živi ob/med drugimi generacijami. Zagotovljeni sta ji potrebna oskrba in nega, ki se izvajata ambulantno. Za takšno bivanje je pomemben tudi obstoj omrežja struktur, kjer so vključeni osebni zdravnik, lekarna, trgovina in upravljalci stanovanj, kar ustvarja spodbujajoče življenjske pogoje za ljudi, potrebne pomoči.

Ena od oblik integriranega bivanja so oskrbovana stanovanja, ki so bila dolgo časa zanimiva reformna perspektiva, predvsem kot nadomestilo za klasične domove starejših. Problem pa je, da so se oskrbovana stanovanja pojmovala kot institucija, kot gradbeno telo: bila so bodisi del doma za starejše ali pa samostojni objekt izključno oskrbovanih stanovanj. Tako ni bila presežena "institucionaliziranost", ki jim je jemala sproščenost v bivanju in življenju.

Današnje gledanje to presega. Vodilo je, da lahko vse to, kar je tipično za koncept oskrbovanega bivanja, prenesemo tudi v lastno stanovanje, če se stanovalec želi pridružiti načelu "oskrbovanega", ki obsega: koordinacijo, posredovanje pomoči in storitev, svetovanje, osebni odnos, skupne aktivnosti, klici v sili ipd.

Bielefeldski model

Delno stacionarne ponudbe za dnevno bivanje v bližini bivališča, kamor štejemo dnevno nego, dnevno oskrbo, organizirane oblike dnevnih aktivnosti, ponudbe t.i. dnevnih centrov, so naslednja oblika, ki se je v določenih predelih Evrope zelo razširila. Starejši, potrebni varstva, oskrbe, nege, prihajajo oziroma jih pripeljejo za določen čas dneva in v določenih dneh tedna v posebne prostore, ki so locirani v relativni bližini njihovega bivanja. Mlajša generacija je tako za določen del dneva razbremenjena skrbi in odgovornosti do starejših, le-ti pa v "varovanem" okolju, kjer je poskrbljeno ne le za nekajurno bivanje, temveč tudi hrano, aktivnosti in predvsem potrebno oskrbo in nego.

Problem oblik dnevnega bivanja je, da so investicijski stroški razmeroma visoki, izkoriščenost pa nizka. Zato je na pohodu sodobnejša varianta: družine odprejo svoja vrata dva ali tri dni na teden za ljudi iz soseske ter jih spremljajo in oskrbujejo. Supervizijo pa opravljajo profesionalci.

Pri alternativnih oblikah oskrbe oseb z demenco ni na voljo toliko možnosti kot pri ostali populaciji starejših ljudi. Možnosti so v dnevnih oblikah po vzoru gospodinjskih skupin za osebe z demenco v bližini bivanja ali gospodinjske skupine za celodnevno bivanje in oskrbo, ki v celoti nadomeščajo bivanje v domačem okolju. Pogoj pa je, da so te skupine locirane v okolju, ki je povezano z njihovo biografijo.

Skupine so majhne, štejejo praviloma od sedem do največ dvanajst oseb. Locirane so v pritličju stanovanjskih blokov ali bivalni hiši z vsaj minimalnim vrtnim oziroma parkovnim prostorom. Ker bivajo na primer v isti ali sosednji ulici svojega prejšnjega bivanja, je življenje teh oseb še vedno povezano s svojci in osebami iz sosedstva. Tako je za osebe z demenco ohranjenih mnogo struktur, od okolja do pomembnih oseb.

Zaradi sodobnih odtujitvenih procesov je v evropskem kulturnem prostoru ponovno oživelo prizadevanje za ohranjanje stikov med generacijami - tudi na področju bivanja in vsakdanjega življenja. Taki projekti v smislu sobivanja več generacij so ena od naslednjih možnih alternativnih oblik za starejše v okviru sobivanja v običajnih življenjskih okoljih, pod pogojem, da k sobivanju dodamo tudi vsebino in programe, ki generacije zbližujejo oziroma povezujejo.

V tem smislu je v evropskem prostoru precejšnje število t.i. "vasi" ali "naselij", ki zagotavljajo življenjski prostor za mlado in staro - ob ustrezni moderaciji. K temu sodijo tudi storitve oskrbe in podpore. Vse skupaj pa povezuje skupna filozofija medsebojne solidarnosti in povezovanja. Bivanje v takih "vaseh" oziroma "naseljih" pomeni obenem tudi odločitev za vrednote, ki gradijo sobivanje oziroma vzajemnost. Pri tem pa morajo biti načrtovalci tovrstnih konceptov pozorni na to, da ne preobremenijo načel medgeneracijskih pristopov. Vsaka generacija potrebuje tudi svoje psihične in fizične prostore, kajti v nasprotnem primeru hitro pride do "generacijskih prekoračenj".

Ena od alternativnih oblik bivanja starejših so samoorganizirajoče skupine. Za to obliko bivanja je značilna samoorganizacija brez formalnega statusa, saj delujejo izključno na osnovi civilne iniciative. Praviloma zaposlijo kot fizične osebe določeno število negovalk, ki jih oskrbujejo/negujejo po urah ali celodnevno (24 ur). Pomembno za to obliko je oblikovanje skupin po načelu predhodnega poznavanja ali celo prijateljstva. Šibka točka je praviloma potreba po delni prilagoditvi prostorov, kar je povezano s stroški.

Izredno zanimiv in pravi izziv za prihodnost je bielefeldski model, ki so ga razvili v Bielefeldu v Nemčiji, kjer vzajemno delujeta Bielefeldska stanovanjska družba (BGW), ki jo sofinancirata zvezna dežela in mesto Bielefeld, ter socialna služba pomoči na domu (Alt und Jung e.V.). Bielefeldski model je zanimiv predvsem zaradi sistemske povezave omenjenih ključnih subjektov, ki sta se oblikovala drug ob drugem in skupno omogočata varno bivanje ter zagotavljanje storitev socialne oskrbe in zdravstvene nege.

V tej navezi je BGW v Bielefeldu, mestu z 320.000 prebivalci, v zadnjih nekaj letih zgradil več kot 500 servisiranih stanovanj, grajenih brez ovir, v katerih živijo starejše osebe. Servisirana stanovanja so razpršena po blokih oziroma mestnih naseljih, v glavnem so to najemna dvosobna stanovanja v velikosti od 30 do 60 kvadratnih metrov.

Izvajanje storitev za starejše temelji na dveh načelih. Na načelu lokalnega povezovanja, kar pomeni, da se podpora izvaja znotraj manjših okrožij s premerom do 1000 metrov, kjer je v enem od stanovanjskih objektov stacionirana ambulantna služba, ki zagotavlja nego in oskrbo stanovalcem servisiranih stanovanj na tem teritoriju 24 ur na dan, vse dneve v tednu. Do vsakega stanovalca servisiranih stanovanj je od skupne točke le nekaj sto metrov ali nekaj nadstropij. V okviru ambulantne službe je urejena tudi sosedska/samopomočna kuhinja, kjer se ob pomoči prostovoljcev pripravljajo obroki, tu pa je še skupni "klubski" prostor, kjer se srečujejo osebe različnih generacij.

Drugo načelo pa je minimalizacija stroškov za pomoč in oskrbo starejših. Ne samo, da je najem servisiranega stanovanja subvencioniran in zato za uporabnike cenovno ugoden, tudi način izvajanja posameznih storitev je prilagojen "kupni" moči uporabnikov. Do 40 odstotkov vseh izvajalcev pomoči oziroma storitev je prostovoljnih sodelavcev, ki jim je bilo omogočeno osnovno izobraževanje s področja izvajanja socialne oskrbe in za svoje delo v primeru večjega obsega dela prejmejo tudi denarno nagrado.

Medgeneracijska pomoč

Če strnem razmišljanje, kako si dandanes v Evropi zamišljamo bivanje v starosti, bi lahko dejali, da so tendence ostati v lastnem stanovanju čim dlje, iskati bližino do otrok in svojcev, iskati lep domicil za starost, iskati bivalne in življenjske oblike, če se le da, znotraj svoje skupnosti ter zadovoljiti potrebo po posebnih bivalnih oblikah za ljudi zelo visoke starosti, potrebne nege in oskrbe, prav posebej tudi za ljudi, obolele za demenco.

Kakšna je perspektiva razvoja alternativnih oblik bivanja starejših ljudi v Sloveniji? Če bi želeli radikalno pristopiti k uresničevanju alternativnih oblik bivanja starejših, odvisnih od pomoči, in jih enakomerno porazdelili v družbi, bi danes na vsakih 1600 prebivalcev imeli eno gospodinjsko skupino z 8 do 10 osebami in še nekaj mest v drugih alternativnih oblikah bivanja. Za kaj takega v Sloveniji nimamo ustrezne zakonske rešitve - še posebej glede sofinanciranja.

Problem je tudi naravnanost naše zakonodaje, ki opredeljuje bodisi "oskrbo na domu" ali "oskrbo z institucionalno namestitvijo". Čeprav se slednja pojmuje zelo široko, bi imeli v praksi kar veliko težav. Razvoj tovrstnega bivanja je v smeri "običajne ponudbe" oviran tudi zato, ker te oblike niso del ponudbe znotraj urbanističnega načrtovanja ali pri načrtovanju infrastrukture za nego in oskrbo. Problem so tudi konceptualne sheme večine nosilcev/ustanoviteljev domov. Le-ti so zainteresirani predvsem/zgolj za gradnjo velikih domov in niso pripravljeni razmišljati o novih organizacijskih oblikah, drugačni organizaciji dela ter kadrovski prilagoditvi skladno z načeli novih ponudb za bivanje in nego.

Posebno vprašanje je tudi financiranje oziroma vzdržnost sistema financiranja bivanja in oskrbe starejših oseb. Če želimo vzpostaviti vzdržen sistem financiranja, moramo preveriti regulacijo in usmeritev vsakega od pomembnih subjektov v trikotniku: uporabnik (starejša oseba), stanovanjska politika oziroma stanovanjsko gospodarstvo in dolgotrajna oskrba.

Z vidika uporabnika je pomembno, da se v družbi vzbudi interes in pripravljenost pri čim širšem delu aktivne populacije za uveljavitev dodatnih oblik zavarovanj za financiranje storitev v primeru potrebe po oskrbi in negi. Obvezne oblike zavarovanja tako kot doslej tudi v bodoče ne bodo mogle kriti vseh stroškov oskrbe in nege, pokojnina iz obveznega zavarovanja pa verjetno ne bo zadoščala za kritje te razlike. Rešitev je v pravočasnem vstopu v sistem dodatnih oblik zavarovanja, kar lahko zagotavlja kljub skromnemu vložku v aktivnih letih relativno zadovoljiv prejemek starejši osebi.

Na področju stanovanjske politike bodo morali stanovanjski skladi v partnerstvu z občinami in državo poskrbeti za financiranje večjega obsega gradenj najemnih neprofitnih stanovanj za starejše osebe (oskrbovana oziroma servisirana stanovanja), ob predpostavki, da so del organiziranega "oskrbovanega" sistema, ki je lokalno povezan in koordiniran. To seveda zahteva ustrezno urbanistično načrtovanje, kar pa je odgovornost lokalne politike.

Na novo bi morali regulirati tudi financiranje dolgotrajne oskrbe in nege. Nastajanje zakona o dolgotrajni oskrbi spremlja nešteto ovir, verjetno pa je osrednja finančna vzdržnost tovrstnega zavarovanja ob predpostavki, da je zavezanec za plačevanje zavarovanja le aktivna populacija. Za zagotavljanje trajnosti financiranja iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bi morale vse tri populacijske "tretjine" skleniti nov dogovor oziroma redefinirati medgeneracijsko solidarnost.

Aktivna tretjina v bodoče ne bo zmogla pokriti vseh stroškov tako za potrebe mladih kot starejših. Vzdržnost zavarovanja za dolgotrajno oskrbo (za vse, ki potrebujejo pomoč pri oskrbi in negi, ne glede na starost) bi morale zagotavljati vse tri "tretjine", partnersko, solidarno! En odstotek od prihodkov bi morali prispevati tako študenti na osnovi študentskega dela kot aktivna generacija ter njihovi delodajalci, enak odstotek pa bi morali solidarno prispevati tudi vsi starejši od svoje pokojnine.

Problem je, kdo bo nagovoril prvo in tretjo "tretjino" za sprejetje take pogodbe. Bo za njeno sprejetje potrebna še hujša kriza? Ali pa potrebujemo več medsebojnega zaupanja in jasnosti pri presoji realnosti?

Franci Imperl, univ. dipl. psih.