Gledano v tej luči seveda ni težko razumeti nasprotovanja razgrnitvi ogrskega zemljevida v uradnih prostorih evropske integracije, ki temelji na drugačnem duhu od tistega, kot ga sugerira avtor spornega zemljevida, še zlasti med tistimi poslanci evropskega parlamenta, ki prihajajo iz posameznih "delov" nekdanje Ogrske.

Slovaška jeza

Nasprotovanja predvsem zato, ker so trojanskega konja v obliki preproge v Bruselj prinesli predstavniki aktualne vladajoče garniture iz Budimpešte s premierjem Viktorjem Orbánom na čelu, šefom izrazito nacionalistično obarvane stranke Fidesz, katere politični program je v tem pogledu povsem nedvoumen.

Vse odkar je na politični sceni, se je Orbán, bodisi kot član opozicije bodisi vlade, zavzemal za "enotnost vseh Madžarov v karpatski kotlini", prostoru torej, v katerem bi takšna enotnost lahko prinesla želene rezultate pri uresničevanju velikomadžarskih ambicij.

Madžarski premier je takoj, ko je prevzel oblast iz rok v tem pogledu anemične levice, začel uresničevati model omenjene "kotlinske enotnosti", tako da je ponudil madžarsko državljanstvo "vsem Madžarom, kjerkoli živijo", živijo pa bolj ali manj na ozemlju, ki se sklada z ogrskim zemljevidom, razstavljenim v bruseljski evropski palači. Odzivi na potrditev zakonskega predloga v madžarskem parlamentu, ki ga Orbánova stranka povsem obvladuje, so bili predvsem v madžarski soseščini pričakovano burni. Najostreje je tej potezi nasprotovala Slovaška, kjer živi okoli pol milijona etničnih Madžarov, ki so ob slovaškem državljanstvu dobili še pravico do državljanstva ljube jim matice.

Na vrhuncu madžarske "kampanje izdajanja potnih listov" je vlada Roberta Fica v slovaškem parlamentu dobila podporo za stališče, po katerem bi slovaški Madžari s pridobitvijo madžarskega državljanstva izgubili državljanstvo države, v kateri živijo, kar med drugim pomeni tudi izgubo pravice do zaposlitve predvsem v državnih službah, kjer za "tujce" ni prostora.

Nasprotovanje dvojnemu državljanstvu in zahtevam po avtonomiji slovaški politiki - največkrat povsem odkrito - utemeljujejo s strahom pred kosovizacijo južnega dela Slovaške, kar potrjuje tudi dejstvo, da je Slovaška, po vsem sodeč zaradi istih razlogov, v Evropski uniji najbolj trdovratna nasprotnica priznanja neodvisnosti Kosova.

Srbsko presenečenje

Tudi zato so Slovaki pričakovali, da bodo pri svojem nasprotovanju legalizaciji projekta madžarskega državljanstva za diasporo deležni največje podpore v Srbiji. Mnoge je presenetilo, ko so se ta njihova logična pričakovanja izjalovila.

Srbske oblasti so se verjetno v želji, da izpolnijo enega od osnovnih pogojev za vstop v EU, dobrososedske odnose, in v prepričanju, da se jim Kosovo ne more ponoviti še na severu države, odločile, da Orbánov projekt podprejo. Vsem državljanom madžarske narodnosti so priznale možnost, da brez kakršnihkoli posledic za svoj status v Srbiji prevzamejo državljanstvo matice, če to želijo. S tem pa je Srbija delu svojih državljanov dejansko omogočila tudi to, da postanejo državljani EU veliko prej, kot bodo evropsko državljanstvo dobili ostali njihovi srbski sodržavljani.

Če je Orbán nepričakovano naletel na razumevanje pri Srbih, katerih pot v EU je že označil za prioriteto madžarskega predsedovanja, jo je toliko slabše odnesel pri drugih, ki nasprotujejo njegovemu konceptu, ker jim nekako diši po vračanju Madžarske k "stari ogrski slavi"; to je neusmiljeno uničil trianonski mir iz leta 1920, ko so zmagovalke najbolj krvave vojne v zgodovini človeštva v trianonski palači v Versaillesu razkosale Ogrsko oziroma veliko Madžarsko in jo zvedle na tretjino tedanjega državnega ozemlja. Preostali dve tretjini so si razdelile Slovaška, Avstrija, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Poljska ter Romunija, prebivalci teh predelov nekdanje Ogrske pa so se čez noč znašli v novi državi, ne glede na svojo nacionalno pripadnost.

Nacionalna bolečina Trianon

To zgodovinsko dejstvo, ki ga na Madžarskem še danes (in to ne le v vladajoči stranki) pojmujejo kot "krivico vseh krivic" in zato še devetdeset let po podpisu sporazuma zahtevajo njegovo revizijo, je morda najbolj drastično izrazil poslanec srbskega parlamenta, predstavnik madžarske manjšine, ob razpravi o položaju Srbov na Kosovu po razglasitvi kosovske neodvisnosti. Dejal je: "Ne bi rad, da bi me narobe razumeli, pa vendar morda sam še najbolje razumem, kako se počutijo ljudje, ko se nenadoma znajdejo v takšnem položaju. Takšno bolečino in krivico je, o tem ste lahko prepričani, občutilo skoraj pet milijonov mojih sonarodnjakov, ki so neke noči leta 1920 zaspali v svoji Madžarski in se naslednje jutro prebudili v popolnoma drugi državi."

Teh občutkov ne deli evroposlanka avstrijskih Zelenih Ulrike Lunacek, ki je ob razgrnitvi spornega zemljevida v preddverju EU izjavila: "Madžari so nacionalisti, pa naj imajo desničarsko ali levičarsko vlado. Do sosednjih narodov in nacionalnih manjšin imajo problematičen odnos. Trianonski sporazum imajo za največjo krivico in v tem duhu pišejo zgodovinske učbenike."

Njeni kolegi v parlamentu so se vprašali, zakaj prinašajo Madžari v Bruselj takšne spomine na monarhijo, ki je bila za številne Evropejce "ječa narodov". Eden od njih, Slovak, je šel še korak dlje in vprašal, kako bi se vsi skupaj počutili, če bi nemški evroposlanci v evropskem parlamentu razgrnili zemljevid tretjega rajha. Odgovora ni prejel.

Z začetkom novega leta se je pred madžarskim konzulatom v Subotici začela nabirati gneča, saj bi se vojvodinski Madžari radi čim prej dokopali do evropskega potnega lista matice. Gneče pa zaradi bojazni, da bo vlada uresničila svoje grožnje, ni na Slovaškem. Ob tem se nevtralnemu opazovalcu zastavlja vprašanje, ali imajo prav Srbi ali Slovaki. Ali je srbska dobrohotnost modra demokratična odločitev, ki bo prispevala k izboljšanju sicer omajanega evropskega imidža Srbije, ali pa imajo prav Slovaki, ki so v strahu pred "kosovizacijo" južnega dela svoje države, kjer živi močna madžarska etnična skupnost, storili in delajo vse, da bi preprečili premišljeno Orbánovo potezo?