Raziskovalci so sedem mesecev starim dojenčkom vzporedno predvajali posnetka dveh živali. Na enem posnetku so predvajali posnetek kače, na drugem pa posnetek živali, ki je ne dojemamo kot grozečo. Med predvajanjem posnetkov, so otrokom predvajali še izmenjujoče se posnetke veselega ali prestrašenega človeškega glasu.
Raziskava je pokazala, da so dojenčki posnetek s kačo opazovali več časa, ko so slišali prestrašen glas, a niso kazali znakov strahu.
V drugem preizkusu so triletnim otrokom kazali zaslone z devetimi fotografijami in jih prosili, naj jim pokažejo sliko, na kateri je žival ali reč, ki so jo poimensko izbrali raziskovalci. Otroci so hitro našli slike kač, slike rož pa so iskali malce dlje. Kače so hitreje odkrili tudi v primerjavi z ostalimi živalmi, ki so podobne kačam, a se nam ne zdijo ogrožajoče. Pomembno pa je tudi, da so otroci, ki se kač ne bojijo, odkrivali kače enako hitro kot tisti, ki se jih.
"Kar predlagamo je, da imamo pristranske sposobnosti za hitro odkrivanje živali, kot so kače in pajki, in jih povezujemo z rečmi, ki so grde in slabe, kot je prestrašen glas,“ je povedala avtorica raziskave dr. Vanessa LoBue.
Raziskava tako trdi, da sicer imamo prirojene sposobnosti zaznavanja živali, ki jih dojemamo kot ogrožajoče, a so odzivi na te živali priučeni s strani okolice.
