Tretji, preoblečen v izraelskega novinarja, je zaposloval pozornost kustosa spominske hiše, medtem ko je druga ekipa čakala v nedaleč stran parkiranem belem kombiju izraelske smučarske reprezentance.

Točno opoldne je "novinar" kustosa poprosil, naj mu pokaže podstrešje muzeja. Medtem ko se je kustos vzpenjal po stopnicah, je novinar izginil, "tuja turista" pa sta obstopila žrtev.

- Tovariš Tito? je vprašal močnejši. Lahko eno fotografijo, prijatelj bo slikal?

- Lahko, seveda, se je nasmehnil tovariš Tito, pogledal v kamero in objel velikega turista, ko ga je ta z levo roko nenadoma zgrabil za glavo.

- Glavo dol, glavo dol! je kričal z bereto v desnici. Roke na hrbet, takoj!

V naslednjem trenutku se je ob njih pojavil tisti kombi, iz njega je skočil visok moški in z "novinarjevo" pomočjo tovariša Tita potisnil skozi zadnja vrata kombija.

- Vse se je zgodilo v hipu, skozi podstrešno okno sem videl, kako se je tovariš Tito fotografiral z nekimi Izraelci s tistimi judovskimi čepicami na glavi, potem pa so mu čez hrbet vrgli nekakšen plašč, suknjič, nekaj takega, in ga z rokami na hrbtu potisnili v kombi, še vedno vidno vznemirjena pripoveduje priča dogodka, muzejski kustos, medtem ko policija na dvorišču zbira forenzične dokaze. Vedeli smo, da se bo to zgodilo, že dvajset let se sprehaja po dvorišču brez vsakršnega varovanja!

Tako so na dvorišču rojstne hiše v Kumrovcu ugrabili Josipa Broza Tita. Obdan z rdeče-modrim policijskim trakom je v lepo urejenem parku ostal samo črn granitni podstavek z njegovim imenom.

Akcija je bila nedvomno Mossadovo delo: poleg tega, da so jo izvedli po klasičnem obrazcu izraelskih komandosov, je hrvaški policiji v belem kombiju, ki so ga pozneje našli nekaj kilometrov iz vasi, poleg nekaj cedejk flower-power scene iz San Francisca šestdesetih let padlo v oči pet ali šest judovskih čepic in izvod Talmuda s sledovi marihuane na zadnjem sedežu, v predalu vizitka Tamira Parda, šefa Mossada, na kontaktnih ključih pa obesek z Mossadovim znakom.

Hrvaška javnost je bila osupla: znano je, da tovariš Tito ni bil v najboljših odnosih z Izraelom, toda že trideset let je v pokoju, zadnjih deset let se ukvarja s turizmom in že davno ni več aktiven v politiki. Po drugi strani pa je znano tudi, da je roka izraelske pravice lahko zelo počasna, vendar vedno zanesljiva. Lanskega januarja, natanko pred letom dni, je tako v Dubaju Mossad likvidiral Hamasovega kupca orožja Mahmuda Al Mabuha zaradi umora nekega izraelskega vojaka pred - dvajsetimi leti. Zaradi svojih zvez z neuvrščenimi Arabci in podpore Palestincem je bil Tito gotovo visoko na lestvici sovražnikov izraelske države in nič nenavadnega ne bi bilo, če bi se Mossad odločil za maščevanje trideset let pozneje.

Tako se je ugibalo po hrvaških kuloarjih in gostilnah ves teden, vse do prejšnje nedelje, ko je na mejnem prehodu Bregana hrvaški policist med rutinsko kontrolo ustavil kombi s slovenskimi registrskimi tablicami. Kombi je bil last podjetja Terme Olimia iz Olimja, poleg nekaj članov uprave pa je bil na zadnjem sedežu tudi jugoslovanski državljan, inženir Slavko Babić, starec, ogrnjen v plašč in zagledan v škornje. Skoraj bi se zdelo, da nenavadni starec spi, če ne bi odsotno kadil kubanske cigare in si popeval "...the summer of love was something special... we were so young and so free...". Policistu se je vonj njegove cigare zazdel sumljiv in zahteval je, da stopi iz kombija.

- Peace, man, mu je rekel inženir Babić, s cigaro v ustih zlezel iz kombija in v eni roki mahal s potnim listom Kraljevine Jugoslavije, prste druge roke pa dvignil v črko V.

V tistem je vmes posegel sovoznik, se predstavil kot Vojko Volk, veleposlanik Republike Slovenije na Hrvaškem, in pojasnil, da je "kolega inženir malo popil", ter se začel sklicevati na diplomatsko imuniteto. Prisebni policist je opozoril slovenskega veleposlanika, da njegova diplomatska imuniteta gospoda Babića kot jugoslovanskega državljana ne ščiti, in tako so starca zadržali na obmejni policijski postaji, kjer so v rutinskem pregledu kmalu zatem ugotovili, da je Jugoslavija pred dvajsetimi leti razpadla!

Izkazalo se je, da je potni list inženirja Slavka Babića ponarejen in da je to pravzaprav Josip Broz, ki so ga ugrabitelji sedem dni drogirali z marihuano v nameri, da ga prepeljejo v Slovenijo.

Koščki mozaika so se kmalu začeli sestavljati: ugotovili so, da je bil slovenski veleposlanik Vojko Volk tistega dne na pogovoru pri Domagoju Ivanu Miloševiću, podpredsedniku hrvaške vlade, pristojnem za naložbe. Gospod Volk je Domagoja Miloševića prosil za pomoč pri izvedbi prevzema kumrovške spominske hiše in hotela Zagorje, kakor tudi nekoč znamenite tamkajšnje politične šole, ki si jih že dalj časa želijo prevzeti bližnje Terme Tuhelj. Toda zakaj bi si slovenski veleposlanik prizadeval za sklenitev nakupa nekaj zapuščenih kumrovških nepremičnin za hrvaško podjetje? Stvar je postala bolj jasna, ko se je z vpogledom v poslovne knjige izkazalo, da je lastnik Term Tuhelj - slovensko podjetje Terme Olimia.

V nekaj dneh je hrvaška policija seštela dva plus dva: slovenske podjetnike je v Kumrovcu zanimal samo Josip Broz Tito - velika, neizkoriščena turistična blagovna znamka, ki so se jo odločili ukrasti Hrvatom in z njo zaslužiti velike denarje. Slovenci bi tako Hrvatom skoraj ugrabili Tita, skrbno načrtovana akcija zloglasne slovenske tajne službe Sova je skoraj uspela, prav vse so predvideli prekaljeni slovenski obveščevalci, razen, no, ene podrobnosti: Jugoslavija je medtem razpadla.