Nekateri taksisti pa z oderuškimi cenami turistom zaračunavajo tudi sedem evrov na kilometer, kar meče slabo luč na Ljubljano. Po nekaterih ocenah bi jih bilo v Ljubljani dovolj tristo. Nič manj pereče pa ni delo na črno, ki ga ni malo. Zgledni taksisti se pritožujejo, da jih pristojne inšpekcije vse preveč preverjajo, pri lovljenju prekrškarjev pa so domnevno precej neučinkovite. "Legalnim" taksistom se menda promet v dneh, ko so inšpektorji na cestah, opazno poveča, razkriva časnik.

Vlasta Hojan, predsednica avtotaksi odbora pri sekciji za promet poslovno-obrtne zbornice Slovenije, je za Delo povedala, da so se od uveljavitve izvoda licence na svetlobni taksi tabli legalizirala pravzaprav vsa avtotaksi vozila. Delo na črno pomeni precej resnejšo kršitev zakona kot prej, zanj pa je odgovoren lastnik ali odgovorna oseba, torej nosilec licence.

Priznanje vstopnega davka na dodano vrednost za take prevoznike leta 2007 in uveljavitev potrošniku vidnega izvoda licence za posamezno vozilo leta 2008 sta dokaz, da se zakonodajno področje avtotaksi dejavnosti izboljšuje. Po njenih besedah si odbor prizadeva, da bi izenačili kakovosti prevozov in tudi pogoje delovanja. Kot piše Delo, je plačilo mestne takse v višini 300 evrov, s katero posameznik pridobi dovoljenje za upravljanje avtotaksi prevozov v MOL, zdaj namreč bolj ali manj prepuščeno dobri volji posameznega podjetnika, ki spoštuje zakonodajo (ali pa tudi ne).

Tudi v Mariboru težave z delom na črno

Točnih podatkov o številu taksi služb v Mariboru niti na tukajšnji obrtni zbornici niti na občini nimajo. Tisti, ki razmere dobro poznajo, trdijo, da bi jih bilo dovolj sto. Predsednik sekcije avtotaksistov na mariborski območni obrtni zbornici Miran Špeh je povedal, da se tudi v mestu ob Dravi srečujejo s problemi dela na črno. Pri tem pa je najbolj zaskrbljujoče, da nekateri taksisti niti nimajo tehnično brezhibnih avtomobilov. Prizadevajo si za spremembo odloka Mestne občine Maribor o avtotaksi prevozih, po katerem bi morali imeti taksisti v avtomobilih na vidnem mestu svoje izkaznice. Ker se cene določajo prosto na trgu in so odvisne od povpraševanja in ponudbe, ima vsak izvajalec svoje tarife.

Podobne težave tudi v Celju

Nič drugače ni v Celju, kjer se za svoj prostor po soncem bori precej več taksistov, kot bi se jih uradno lahko – nekateri ocenjujejo, da bi jih bilo dovolj 40. S trebuhom za kruhom prihajajo tudi taksisti iz Rogaške Slatine, Maribora, Ptuja, Krškega in drugod. Tudi v mestu ob Savinji je delo na črno vsakdanji pojav, taksiste brez dovoljenj pa takoj, ko izvedo za inšpekcijo, vzame megla.

Iztok Apat, direktor družbe Simby, največjega taksi podjetja v mestu, je za Delo pojasnil, da natančnega števila vozil s taksi tablicami na strehi ni mogoče ugotoviti. Njihovo število vsak dan niha, po njegovih ocenah jih je vsaj 80, po nekaterih drugih neuradnih ocenah pa krepko čez sto.

V Kopru 60 taksistov, dovolj bi jih bilo že pol manj

Po podatkih koprske obrtne in podjetniške zbornici v največjem mestu na Obali deluje 19 samostojnih podjetnikov z licenco za opravljanje taksi službe. V mestu je 60 taksistov, saj jih lahko samostojni podjetnik zaposli neomejeno število, po nekaterih ocenah pa bi jih bilo dovolj 30. Štartnina znaša od enega do pet evrov, cena za prevoženi kilometer pa od 0,90 do dva evra. Za ta pavšal se je mogoče peljati samo en kilometer, na najdaljši progi pa tudi pet kilometrov.

Kot piše Delo, je najdražja vožnja v Luko Koper. Za vožnje na območje pristanišča taksisti potrebujejo posebno dovolilnico, za nameček pa je tudi režim vožnje zahtevnejši. Zato znaša štartnina za v tovorno pristanišče pet evrov in vsak kilometer po dva evra; tako stane vožnja z območja tovornega pristanišča približno 15 evrov. Delo razkriva, da so koprski taksisti tudi do 40 odstotkov cenejši kot tržaški. V Trstu je njihovo število omejeno. V ožjem delu mesta jih deluje 250, ki ohranijo licenco do upokojitve, potem pa jo lahko prodajo ali podarijo svojim naslednikom.