Kaj je vaš glavni očitek ljudem, ki vodijo PZS v zadnjih letih?

Rušijo naš program, ki ima za cilj vrhunski rezultat in je bil s svojimi dosežki dokazan v svetovnem merilu. Našega programa finančno ne podpirajo, denar pa zdaj raje delijo pavšalno za neke abstraktno potencialne dobre rezultate, ki jih na tekmi potem ne vidiš.

Kje tiči srž tega problema?

V Sloveniji je premalo trenerjev, zato se vsa zgodba več čas vrti v istem krogu. Ko smo določeni trenerji s svojimi tekmovalci ugriznili v vrhunsko plavanje, ni bilo več možnosti, da bi skrbeli še za naraščaj. Za to bi morali poskrbeti drugi, a tega niso naredili dovolj dobro. A ko je prišel njihov čas, so želeli enake ugodnosti kot mi, ki smo za to zelo garali. Zato so zaradi lastnih interesov pritisnili na plavalno zvezo, da je znižala kriterije, ki jih s svojimi tekmovalci niso mogli doseči.

Vi ste svojo rešitev poiskali v tujini.

Potem ko so revolucionarji v Sloveniji porušili naš sistem, smo morali z delom nadaljevati, zato smo privolili v prošnjo turške plavalne zveze, da se njihovi plavalci pridružijo našemu sistemu. Kar zadeva vrhunsko delo plavalnega kluba Ilirija, smo tako preskrbljeni. Imamo celo boljše pogoje, kot smo jih imeli prej.

Kakšno korist imajo od tega Turki?

V naš načrt priprav smo vključili turške plavalce. Pri njih so selekcionirali člane in mladince, ki sledijo našemu delu in delno za njih skrbijo tudi naši strokovnjaki.

Zakaj ste se odločili ravno za Turčijo?

V preteklosti smo sodelovali s plavalci različnih držav. Če pogledate samo sezname plavalcev, ki hodijo z nami na priprave, ugotovite, da gre za plavalce iz Češke, Belorusije, Ukrajine, Izraela, Švice, dvakrat pa so prišli tudi turški plavalci, ki so bili na koncu najbolj konkretni.

Plavalni zvezi očitate nepravilno delitev sredstev. Lahko to bolj podrobno razložite?

V skladu z zakonom o športu v Sloveniji dobijo kategorizirani športniki sistemski denar, torej proračunski denar davkoplačevalcev. Po podatkih, ki sem jih zbral na fundaciji za šport na ministrstvu za šport, je svetovni razred ovrednoten med 50.000 in 60.000 evri. Mi tega denarja nismo dobili, saj smo leta 2009 dobili okoli 12.000 evrov, leto kasneje pa približno 20.000 evrov.

Kje je preostali denar?

Ostali denar zase zadrži plavalna zveza.

Ste v tem boju proti zvezi sami ali imajo podobne težave tudi v drugi klubi?

Interesi se menjajo. Če nimaš nič in ti nekdo ponudi 3.000 evrov, potem si zadovoljen in si na določeni strani. Če naslednjega leta tega denarja ne dobiš več, pa greš že na drugo stran. Tako je trenutno na plavalni zvezi, kjer so preveč vpleteni interesi staršev in posameznih trenerjev, česar ne bi smelo biti.

Prihodnji teden bo potekala volilna skupščina, na kateri se bo volil novi predsednik. Kakšnega mandatarja si želite?

Zvezo bi morali voditi ugledni gospodarstveniki, ki niso obremenjeni z lastnimi otroci in klubi. Tako je bilo pod vodstvom gospoda Jureta Prosena, ki je zvezo vodil profesionalno, njegova ekipa pa je zagotavljala rezultate. Vedno se lahko najdejo ljudje, ki so sposobni postaviti stvari na svoje mesto, saj ni treba imeti veliko pameti, da postaviš nazaj sistem, ki je že deloval v preteklosti. O imenih ne bi govoril, a že to, da volilna skupščina sploh bo, je določen uspeh. Na plavalni zvezi morajo poiskati tako uspešnega poslovneža, kot je denimo Tomaž Lovše na Smučarski zvezi Slovenije. Proračun plavalne zveze je milijon evrov, kar je veliko denarja in s tem moraš znati ravnati.

Veliko omenjate vaš sistem dela, ki ga zveza ne podpira. Za kakšen sistem dela natančno gre?

To je sistem, po katerem delujejo preostale plavalne države po svetu. Shema, v kateri sta bila samo plavalec in trener, je preživeta. Zdaj plavalec potrebuje celovito oskrbo: kondicijskega trenerja, psihologa, zdravnike, maserje, menedžerja, pomočnike trenerja... Velika ekipa, ki skrbi za vsako malenkost, da plavalec ni obremenjen. Smeha trener-plavalec zagotavlja neke povprečne rezultate, resnično vrhunskega dosežka pa s tem ne moreš doseči.

Koliko denarja potrebujete, da bi brez težav speljali željen program?

Mi v najtežjih letih porabimo približno od 45.000 evrov do 55.000 evrov, kar je manj, kot naj nam bi namenila država. Ne zahtevamo nič več, kar nam pripada po zakonu, ki sem ga že omenil.

Selektor plavalne reprezentance Roni Pikec pravi, da mora pri razdelitvi sredstev upoštevati tudi druge plavalce ter podmladek, ne pa samo Petra Mankoča.

Pikec se izgovarja in išče različne možnosti, kako bi se rešil iz te neugodne situacije, v kateri se je znašel. Novih plavalcev ni na obzorju... Za kakšno perspektivo in mladino pa sploh skrbi? Leta 2009 se je v Rim na svetovno prvenstvo peljalo več kot 30 plavalcev, a danes jih je večina že nehala plavati. Do tega pride, če preveč razpršiš sredstva, saj gre le za poceni pridobivanja priljubljenosti.

Pikec še trdi, da zdaj, ko ste v turški reprezentanci, ne bi smeli več ocenjevati slovenskega plavanja - z izjemno Petra Mankoča.

Poglejte naslednja dejstva: Predavam na fakulteti za šport. Vsako leto izobražujem šest slovenskih trenerjev na plavalni šoli trenerjev v Mariboru. Z mano hodijo na priprave plavalci štirih slovenskih klubov. Imamo mladinski pogon v Iliriji, ki je prav tako pridružen našemu delu. In ta človek mi oporeka, da ne poznam slovenskega plavanja, sam pa sem tako rekoč mentor tretjine slovenskih plavalcev.

Za preboj na olimpijske igre so se kriteriji zelo zaostrili, kar naj bi potrdilo vašo tezo, da se je treba osredotočiti na kvaliteto in ne kvantiteto.

Od letošnjega leta je za olimpijske igre v veljavi kvalifikacijski čas za posamezno disciplino in v tem trenutku ga izpolnjujeta le dva plavalca - Peter Mankoč in Anja Klinar. Ta čas morajo še vedno potrditi čisto vsi, torej tudi Peter in Anja, v času med 1. marcem 2011 in 1. junijem 2012. Iz tega podatka lahko vidimo, kdo je konkurenčen po mednarodnih standardih. Pikec je govoril, da bo na olimpijske igre peljal 24 plavalcev in je zato zmanjševal kriterije. Sliši se zelo dobro, ampak realna slika je, da bi imela v tem trenutku samo dva plavalca izpolnjeno formo. Upamo, da jih bo več, in verjamemo, da jih bo več, a tako veliko zagotovo ne.