Raznoliki motivi fotografij, ki jih bo postavil na ogled, prihajajo z Irske, Walesa, Škotske, pa s prizorišča snemanja filma Lom valov, na njih so športniki, nogometni navijači, Milan Kučan, Jakov Brdar, Magnifico s Slavkom Avsenikom, Romi v Franciji in Sloveniji ter seveda ljubljanski motivi. Razstava bo na ogled do 23. februarja, priložnost pa smo izkoristili za kratek pogovor z avtorjem.

Nam pojasnite, kako ste se na Škotskem znašli na prizorišču iz von Trierjevega filma Lom valov?

Zašel sem na pokopališču. Fotografiral sem nekega moškega pri delu ob žičnati ograji pokopališča in se približal enemu od kamnitih nagrobnikov ter ugotovil, da sploh ni kamnit. Pač pa iz stiroporja. Potem sem našel obvestilo, da gre za pokopališče, ustvarjeno za scenografijo filma, pustili pa so ga kot nekakšen spomenik.

Nastajajo fotografije s presežno vrednostjo med delom ali tedaj, ko niso v lovu za konkretnim motivom ali zgodbo?

Pravzaprav na oba načina, in take, ki nastanejo pri delu, so pogosto kakovostne. Zelo se je mogoče posvetiti motivu in ustvariti dobro zgodbo, kadar delamo na samostojni fotoreportaži, kakršne smo imeli pred leti v sobotni Dnevnikovi prilogi; takrat je nastala ena od razstavljenih fotografij na temo ljubljanskih oken. Na tokratni razstavi pa je tudi vrsta takih, ki sem jih posnel na potovanjih in v prostem času.

Ena od vaših fotografij s protestov ob selitvi družine Strojan vam je prinesla tudi pozornost policije in sodstva.

Ne le ena fotografija, pač pa cela serija fotografij, ki so nastale tisto noč v Dečji vasi. Kajti v časopisu smo objavili celotno serijo, ki kaže, kako je prišlo do tega, da je stekla kri. Sodni proces še vedno ni končan, moje fotografije pa so dokazni material, saj policisti trdijo, da so bili napadeni, medtem ko moje fotografije kažejo, da so štirje posamezniki, ki naj bi bili agresivni, v bistvu mirili množico.

Ali torej obstaja posnetek, ki kaže, da so te štiri osebe napadle policiste?

Ne. Prav nasprotno.

Fotoreporterji se radi predstavljajo z zgodbami iz vojnih žarišč. Takih fotografij na vaši razstavi ni.

Trikrat sem bil v vojni, a sem se odločil, da teh fotografij ne bom razstavil, ker so včasih turobne in bi obiskovalce raje spravil v dobro voljo. Zdi se mi tudi, da so teh motivov ljudje naveličani - takih razstav je veliko, pred dnevi se je zaprla razstava World Press Photo. Fotografij nasilja ali posledic nasilja imam mnogo, bil sem v Bosni, Makedoniji in na Hrvaškem v času vojn in nemirov, a res ne vem, koga naj bi fasciniral z reportažo o otrocih z amputiranimi okončinami.

Pa vendar, ali ni fotoreporterjem vsaj do neke mere poklicni izziv, da obiskujejo krizna okolja in se gibljejo v središču najbolj vročih novic? Enako kot novinarjem.

Starejši kot sem, manj imam interesa po vojni fotoreportaži. Ta trenutek bi šel v Tunizijo. Afganistan in Irak sta postali komercialni novinarski temi, nekakšni karierni obvezi oziroma pepsikola fotoreporterjev.

Bi rekli, da se raje lotevate kompleksnih intimnih zgodb iz vsakdanjosti?

V Sloveniji se zelo intenzivno dogaja, da vsak, ki gre v tujino, prinese s sabo fotografije, ki obveljajo za dobre. Iz tega delajo razstave in objavljajo monografije. Pogosto so take razstave polne klasičnih portretov, na katerih pa so eksotični motivi, ki nas pritegnejo. Če bi na enak način namesto afriških otrok fotografirali otroka iz soseske, bi se fotografije kdaj izkazale tudi za povsem povprečne. Moja filozofija je, da je treba kvalitetne fotografije prinašati predvsem iz domačega okolja.