Jože Škrbec je vid izgubil postopoma. V mladosti je videl brezhibno, potem pa so se začele težave z ožiljem oči, vid je z leti usihal, dokler ga ni leta 2000 popolnoma izgubil. "Takrat je bilo konec z mojo veliko ljubeznijo - smučanjem," je pripovedoval pred dnevi v prostorih Zveze društev slepih in slabovidnih v Ljubljani. Smučal je že od malih nog, s smučanjem slepih pa se je prvič srečal leta 1993 v okviru centra za slepe in slabovidne v Škofji Loki. Takrat je imel še 30 odstotkov vida in je še lahko smučal, Tereza, s katero sta se tam spoznala, pa je bila že slepa in jo je Jože vodil po smučišču.

Ob nadaljnji izgubi vida je potem nehal smučati - dokler ni po radiu slišal oglasa, da je na smučišču Golte možno tudi smučanje slepih. Odpravil se je na smučišče; oblekli so ga v opazno barvo in ob pomoči spremljevalca je poskusil smučati. Iz prejšnjih izkušenj je že vedel, kako smučajo slepi.

"Ko sem spet začutil smuči na nogah in sneg pod smučmi, sem bil presrečen. Spoznal sem, da bo šlo in da bom še smučal," je povedal. Naslednjič sta na smučišče prišla skupaj z ženo, naučili so ju pravilne tehnike in od takrat spet z veseljem smučata, čeprav sta oba slepa.

Kako smučajo slepi?

Slepi ali hudo slabovidni smučajo s spremljevalcem. Da opozorijo nase, nosijo oranžen telovnik z napisom "slep". Jože Škrbec je pojasnil, da spremljevalec slepega smučarja na začetku pelje na sredino smučišča in mu na kratko opiše značilnosti proge (dolžino, širino, naklon...), kar si poskuša on zapomniti, potem se spusti po smučišču. Spremljevalec smuča za njim in ga usmerja, na primer levo, desno, stop, in opazuje, kako se smučar odziva na navodila. "To je zelo pomembno, saj mora spremljevalec v kočljivih trenutkih vedeti, kako se bo smučar odzval." Po nekaj spustih sta s spremljevalcem že uigrana, je dejal Škrbec. "Gre za veliko medsebojno zaupanje, saj je lahko hitro kaj narobe." Zadnje čase si pri usmerjanju pomagajo z radijsko zvezo, s pomočjo katere je komunikacija med spremljevalcem in slepim smučarjem lažja. Spremljevalec smučarja tudi posadi na stol ali vlečnico, zelo nerodne pa so vlečnice s krogci, saj v tem primeru s spremljevalcem izgubita stik. Seveda se je treba izogibati gneči na smučišču.

Pionirji smučanja slepih

Smuča tudi predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber, ki pa ima nasprotno od Jožeta Škrbca to "prednost", da mu je na boljšem očesu ostalo še 1,5 odstotka vida. Tudi on se je naučil smučati že v mladosti in ga na smučišču spremlja žena, ki je bila smučarska učiteljica. V primerjavi s Škrbcem on smuča za ženo in ona je tista, ki nosi oranžen brezrokavnik, saj je to barva, ki jo Wraber še najbolj razloči. Žena vozi pred njim in ga usmerja ("Pazi, količek!" ipd.), če jo izgubi, pa zažvižga. Je pa tovrstno smučanje precej tvegano početje, saj je že končal s potrganimi kolenskimi vezmi, polomljenimi nogami... "Tako kot je za slepega branje svoboda, je tudi smučanje svoboda, vijuganje po strmini, ko žvižga veter okoli ušes in škripa sneg pod smučmi," je navdušen Wraber.

Razložil je, da smo bili v Sloveniji najverjetneje pionirji smučanja slepih. Tako je leta 1950 Tine Košir, vzgojitelj v zavodu za slepo in slabovidno mladino, na smučanje vodil skupino gimnazijcev, med njimi pa je bil tudi slep fant. Postavil ga je na smuči in sta smučala. Nato so leta 1953 organizirali prvi tečaj smučanja za mlade slepe in slabovidne, leta 1956 pa tudi prvi tečaj za odrasle slepe. "To je bila velika novost, ki so se ji čudili tudi Norvežani, sicer smučarski narod," se je spomnil na zgodovino Wraber. Takrat so slepe učili smučati brez spremljevalca.

Smučanje je v naslednjih desetletjih med slepimi precej zamrlo in Wraber ocenjuje, da danes smuča kakih 20 do 25 slepih in slabovidnih. V svojih spretnostih se lahko pomerijo na smučarskih tekmovanjih, ki jih prirejajo društva slepih in slabovidnih. "Želeli bi si, da bi se to znanje obnovilo," je dejal Wraber.

Slepi smučarji se lahko pomerijo tudi na mednarodnih tekmovanjih, je razložil Škrbec. Na teh so natančno določena pravila, kako se sme smučati - ali spremljevalec pelje pred ali za smučarjem. Progo morata oba presmučati pravilno. Veliko slepih smučarjev smuča tudi tako, da so s spremljevalcem v neposrednem stiku - držijo se za palico ali komolec, vendar takšno smučanje na tekmovanjih ni dovoljeno.

Ugodnosti na smučiščih

Slepim je torej smučanje v velik užitek, vendar je ta dejavnost povezana z visokimi stroški. Tako mora slepi smučar plačati spremljevalca, običajno je to učitelj smučanja, pa tudi smučarsko vozovnico za oba. Z letošnjo smučarsko sezono je ta šport za slepe sicer finančno nekoliko dostopnejši, saj so na pobudo Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije ter Zveze učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije v osmih smučarskih središčih ponudili popust slepim smučarjem in njihovim spremljevalcem ali celo brezplačno vozovnico za oba. Smučarskim učiteljem že predstavljajo novost, kot je smučanje slepih, saj za spremljevalce slepih potrebujejo dodatno znanje. Prav tako se morajo tudi drugi udeleženci na smučišču zavedati, da so med njimi ljudje, ki potrebujejo posebno pozornost, je povedal doc. dr. Blaž Lešnik, predavatelj za alpsko smučanje na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in predsednik Zveze učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije. "Ob tem vsi spoznavamo nove dimenzije življenja, s katerimi se ne srečujemo vsak dan. Za oboje (tako slepe kot smučarske učitelje, op.p.) je to velik korak. Pri tem so jim pripravljeni pomagati," je še povedal Lešnik.