"Nekoč sva imela s kitaristom Joejem Passom skupen intervju in na vprašanje, kateri klub mu je najljubši, je dejal, da je to B.P. v Zagrebu. Pozneje sem se mu zahvalil za lepo gesto in pristavil, da mu vseeno ne verjamem, pa mi je odvrnil, da je igral v več klubih od mene in je zato bolj pristojen soditi o tem," je rad pripovedoval Boško Petrović. In med vsemi je v B.P.Clubu prvi nastopil prav Joe Pass.

Ker pianist Mihajlo Puba Schwartz ni prenesel zvoka harmonike, rad pa je igral z Boškom Petrovićem - sredi petdesetih sta skupaj igrala v kvartetu Radana Bosnarja -, je iz kota studia Radia Zagreb privlekel star vibrafon in ga porinil pred Petrovića. Spomnili so se fotografij, da se nanj igra z dvema palicama, in tako se je vse skupaj začelo. Naslednjega si je kupil sam v Londonu in tej anekdoti so se potem še večkrat smejali; domači cariniki mu niso verjeli, da je inštrument, ki je bil sicer razstavljen na dele, res glasbilo, in so ga carinili kot kuhinjski aparat. Ni se pritoževal, kajti carina za uvožene kuhinjske aparate je bila polovico nižja kot za inštrumente.

Preboj se je zgodil leta 1959, ko si je zamislil zagrebški jazz kvartet in se spoznal s svojim idolom in poznejšim mentorjem, legendarnim pianistom Johnom Lewisom iz zasedbe Modern Jazz Quartet, ki ga je opogumil, da se je odmaknil od preigravanja jazzovskih in soul standardov ter začel iskati svojo skladateljsko in aranžersko pot - v jazz idiom je začel transformirati ljudsko glasbo. Kljub temu se je Zagrebški Jazz Quartet (pozneje kvintet, ko se jim je pridružil še Art Framer) dolgo otepal oznake, da so le bleda kopija Modern Jazz Quarteta, šele s časovno distanco in po mednarodnih uspehih so jim le priznali avtentičnost in jih imenovali za tvorce nove zvrsti, balkan jazza.

Desetletje pozneje si je zamislil zasedbo B.P.Convention, skozi katero se je profilirala cela plejada glasbenikov - Ratko Divjak, Salih Sadiković, Mario Mavrin, Damir Dičić pa pianist Neven Frangeš, s katerim sta veliko igrala v duetu -, igrali pa so nekonvencionalni jazz s pridihom rocka. Ves ta čas je bil Petrović član plesnega ansambla RT Zagreb. Sam ali s svojimi zasedbami je medtem obiskoval številne klube in festivale po svetu (Montreux, Monterey, Detroit, Berlin), nastopil z velikimi imeni jazza ter igral tudi na "resnejših" odrih, recimo z zagrebško filharmonijo in simfoničnim orkestrom.

Vse življenje je bil tesno povezan s Slovenijo in njenimi glasbeniki. Poleg Divjaka se je družil s Primožem Grašičem in drugimi člani Big Banda RTV Slovenija, s katerimi je tudi zadnjič stal na odru, v hotelu Mons v Ljubljani decembra lani. Z njimi je kot solist pred leti izdal zgoščenko Round Midnight. Rojen v Bjelovarju je živel v Karlovcu, medtem ko je mladost preživel pri nas v Škofji Loki, kjer je kot petnajstletnik ustanovil svoj prvi bend, in Ljubljani, kjer je obiskoval poljansko gimnazijo. Študij ga je leta 1954 vodil v Zagreb, ki je ostal njegov prvi dom in kjer je do konca držal krmilo tamkajšnje jazzovske scene.

"Petrović je jugoslovanski odgovor na Milta Jacksona in je edini belopolti vibrafonist, ki lahko igra na njegov način," zapiše Feather leta 1979 v Los Angeles Timesu. Časopis Jazz Forum ga že kot mladega glasbenika razglasi za tretjega vibrafonista Evrope, še bolj ugledna jazzovska revija Down Beat pa za petega med najboljšimi vibrafonisti na svetu. Kot skladatelj se je podpisal pod nepozabne komade Pink Panter sreča kapitana Truloga okrog polnoči, Sanje zelenega jastoga, Sigurd's Garden, My beautiful Balkan Lady, Mali deček z velikim srcem, With Pain I Was Born..., pisal tudi filmsko glasbo ter posnel številne plošče. In si med drugim prislužil kar osem porinov (ugledna hrvaška nagrada), nazadnje za življenjsko delo, inštitucija za evropske jazzovske nagrade pa ga je uvrstila v razred evropskih jazzovskih mojstrov.

Boško Petrović je bil odličen organizator in animator, vse, česar se je lotil, je izpeljal z uspehom. Tudi založniško delo, ko si je po več kot šestdesetih izdanih ploščah z lastno udeležbo omislil svojo založbo Jazzette Records, ki je kmalu dobila svojo losangeleško izpostavo na Sunset Boulevardu ter v komaj šestih mesecih delovanja izdala kar 18 zgoščenk. Če so mu nekateri oporekali, da meša glasbo in trženje, pa je bilo njegovo početje zgolj vizionarsko, kajti brez trženja žal tudi umetnost ne uspeva več.

Vseskozi je ostajal zvest iskrenemu odnosu do glasbe. Nekoč je dejal: "Jazz v Evropi se pogosto identificira z modo, vsako sezono se išče nekaj novega, staro pa odriva na smetišče, kar je v bistvu smešno... Kot bi v slikarstvu odrinili Van Gogha ali v glasbi Bacha."

Če ne bi bilo vibrafona in jazza, bi morda igral violino, s katero je začel, ali pa harmoniko, bobne ali saksofon. Lahko bi postal uspešen nogometaš, saj je že pri sedemnajstih igral v prvi ligi. Ali inženir elektronike, saj ga je zanimalo radioamaterstvo, a je po treh letih fakulteto zapustil in se ves posvetil jazzu. Do tega ponedeljka, ko je bil še v polnem delovnem zamahu. V njegovem B.P.Clubu ravno te dni poteka še ena izdaja festivala Century of Blues. Zdaj predvsem njemu v spomin. In ker bi tudi on tako hotel.