Po prvih ocenah je bila avkcija uspešnejša od pričakovanj. Država se je namreč zadolžila nekoliko ceneje kot v zadnji lanskoletni avkciji in ni prestopila sedemodstotne obrestne mere, ki velja za mejo, pri kateri ji ne bi preostalo drugega kot nasloniti se na zunanjo pomoč pri stabilizaciji javnih financ. Vendar to velja le za dolgoročni dolg, za kratkoročnega pa je država morala investitorjem obljubiti precej višje donose kot doslej. Poleg tega je omenjena izdaja le prva v okviru načrtovanega večmilijardnega novega zadolževanja države letos. Da se je država pravzaprav zadolžila drago, pove podatek, da povprečna obrestna mera na obstoječi dolg znaša 3,5 odstotka. Razlogov za pretirano veselje v Lizboni tako nimajo. Še posebej zato ne, ker bodo po podatkih evropske komisije najhitreje rastoča odhodkovna postavka proračuna v prihodnjih nekaj letih prav stroški odplačila dolga, kar ob napovedani recesiji pomeni izjemen pritisk na proračun.

Novi bolnik Evrope

Portugalski premier Jose Socrates je doslej odločno zavračal potrebo po kakršnemkoli aranžmaju z evropskim skladom za zagotavljanje stabilnosti, pri katerem si je doslej denar kot edina sposodila Irska. Komentiral je, da so investitorje prepričale ugodne proračunske številke v lanskem letu. A zadolžitve pri skladu ni mogoče izključiti. Gospodarske napovedi za državo v letošnjem letu so slabe; poleg Grčije je Portugalska edina država Unije, ki se ji letos obeta recesija. Evropska komisija je lani jeseni napovedala enoodstotni padec bruto domačega proizvoda (BDP), portugalska centralna banka pa ta teden še za 0,3 odstotne točke slabše "poslovanje". Proračunski primanjkljaj naj bi lani po prvih podatkih sicer znižala na ciljnih 7,3 odstotka BDP, za letos napoveduje še dodatno znižanje na 4,6 odstotka. Državni dolg naj bi se do leta 2012 že močno približal v letu dni ustvarjenemu BDP. Brezposelnost je lani dosegla rekordnih 11 odstotkov in njenemu naraščanju ni videti konca. Poleg tega državo čaka še boleče prilagajanje bilanc podjetij, ki so bila pred krizo ena najbolj zadolženih v Uniji (kar, mimogrede, velja tudi za slovenska podjetja).

Portugalska tako ostaja zvesta svoji pestri ekonomski zgodovini s hitro menjavajočimi se vzponi in padci, ki sta jo zaznamovali tudi dve intervenciji Mednarodnega denarnega sklada (IMF). V poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in še enkrat sredi osemdesetih let je tik pred bankrotom in z največjo brezposelnostjo, največjim primanjkljajem v plačilni bilanci in inflacijo v Evropi najela posojila pri tej organizaciji. Prav zaradi grenkih spominov na vstop sklada v državo se portugalski politični vrh z vsemi štirimi upira kakršnemukoli vnovičnemu posegu v fiskalno samostojnost države.

Zaradi padca gospodarske rasti v prvih letih tega tisočletja, ko je država začela izgubljati tekmo z doseganjem povprečne razvitosti Evropske unije - prehitele so jo celo nove vzhodnoevropske članice unije -, si je država prislužila naziv "novi bolnik Evrope". Prevzem evra leta 1999 je Portugalski odprl vrata do "poceni" denarja, kar je močno povečalo zadolževanje, a za financiranje ne najbolj produktivnih dejavnosti (eksplodirala je predvsem aktivnost v gradbeništvu, kjer lahko vlečemo vzporednice tudi s Slovenijo). Hkrati je ob gospodarskem razcvetu naraščajoča inflacija spodbudila zahteve po zvišanju plač, država pa konjunkture ni izkoristila za izboljšanje javnofinančnega položaja. Posledica sta bila hiter padec konkurenčnosti v primerjavi z drugimi državami in hitra rast brezposelnosti - tako imenovani "portugalski scenarij". O slednjem se je po uvedbi evra veliko govorilo tudi v zvezi s Slovenijo, saj je ta po mnenju nekaterih strokovnjakov prav tako v določeni meri nasedla na limanice "poceni" denarja.

Varčevalni paket

Mnogi se bojijo, da bo Portugalska sledila Irski, ki je pred krizo v nasprotju z ibersko državo celo veljala za gospodarski vzgled: v Sloveniji smo se ob prevzemanju evra vsi bali "portugalskega" in si želeli "irski" scenarij, čeprav se tudi ta v krizi ni izkazal za najboljšo pot. Kot je znano, je tudi Irska odločno vztrajala, da je sposobna sama reševati kolapsirani bančni sistem, a je bila nazadnje primorana poseči po 85-milijardnem posojilu evropskega sklada za stabilizacijo evra. Svojih dolgov po več kot osemodstotni obrestni meri ni bila več sposobna refinancirati. Prav zaradi te izkušnje in zaradi poročil o sugestijah, če ne kar pritiskih največjih evrskih držav, naj Portugalska vendarle zaprosi za pomoč sklada, zagotovila portugalskih oblasti ne zadoščajo za pomiritev trgov.

Na drugi strani so razumljive tudi izjave portugalskega finančnega ministra Fernanda Teixeira dos Santosa, ki pravi, da Portugalska opravlja svoje naloge, da pa Evropa ni storila dovolj za stabilizacijo evra. Dejstvo je, da je konec lanskega leta portugalski vladi uspelo spraviti skozi parlament varčevalni proračun, ki vključuje zvišanje davka na dodano vrednost še za dve odstotni točki (na 23 odstotkov), znižanje plač javnih uslužbencev za 5 odstotkov in odpuščanja, znižanje socialnih transferjev (na primer nadomestil za brezposelnost) ter vsesplošno varčevanje pri javnih investicijah.

Na ponedeljkovem rednem zasedanju evropskih finančnih ministrov naj po besedah ministra za finance Franca Križaniča ne bi bilo razprave o morebitni pomoči Portugalski. Glede na rezultate avkcije obveznic država, pravi minister, ne potrebuje pomoči. "Trgi zaporedoma izpostavljajo šibke člene območja evra in povečujejo nezaupanje zasebnih investitorjev, zato je potreben skupen in usklajen nastop," meni minister Križanič, ki je naklonjen francosko-nemškemu predlogu uvedbe stalnega stabilizacijskega mehanizma, saj bi okrepil zaupanje v evro. Dodaja pa, da bi bilo smiselno, "da so prispevki po posameznih državah območja evra za njegovo financiranje bolj sorazmerni njihovi zadolženosti oziroma izpostavljenosti njihovih finančnih institucij, saj po dosedanjih izkušnjah ta izpostavljenost v največji meri prispeva k tveganjem".

Francosko-nemški predlog o uvedbi stalnega stabilizacijskega mehanizma, ki naj bi nadomestil obstoječi začasni sklad, predvideva tudi možnost prevalitve dela izgub iz obveznic ob morebitni nesolventnosti katere od držav članic na vlagatelje. Glede tega predloga je slišati precej skeptičnih pripomb, tudi med ekonomskimi svetovalci predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa, češ da bo to na stabilnost evrskega območja učinkovalo ravno nasprotno od želenega - investitorji bodo možnost izgub všteli v ceno obveznic.

Portugalsko-slovenska naveza

Na delovnem pultu političnega vrha Unije je trenutno odločitev o okrepitvi začasnega sklada za finančno stabilnost evra, ki ga je EU vzpostavila ob izbruhu dolžniške krize v Grčiji lani spomladi. Minister Križanič meni, da bi krepitev razpoložljivih sredstev obstoječega sklada prispevala k umirjanju položaja na trgih. Krepitev sklada, tako kvalitativno, torej z razširitvijo pristojnosti, kot kvantitativno, ki pomeni povečanje financiranja oziroma garancij, je znova podprl tudi predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet. Nemška kanclerka Angela Merkel naj bi se po informacijah Financial Timesa menda nekoliko omehčala in dopustila finančno okrepitev sklada, ki skupaj s sredstvi IMF in evropskega proračuna trenutno obsega 750 milijard evrov, vendar naj bi Nemčija na to pristala le ob razširitvi pristojnosti sklada. Odločitev naj bi bila del celovitega paketa reševanja evrske dolžniške krize, konkretni ukrepi pa sprejeti najkasneje marca.

Pa Slovenija? Čeprav so pribitki na slovenske državne obveznice v primerjavi z referenčnimi nemškimi precej nižji, kot jih trenutno beleži Portugalska, so bonitetne hiše že izdale opozorila o morebitnem znižanju bonitetne ocene. Slovenija je namreč za reševanje domačega bančnega sistema močno povečala zadolženost, zaradi česar se stroški odplačevanja dolga povečujejo, v zraku pa je tudi pokojninska reforma. Če Sloveniji ne bo uspelo konsolidirati javnih financ, bi Slovenijo in Portugalsko poleg lanskoletnih krepitev njunih mornaric utegnilo povezovati še kaj več. Če pa smo nekoliko hudomušni, je slovenska gospodarska perspektiva vendarle nekoliko bolj rožnata; Portugalska je za dve novi podmornici plačala milijardo evrov, medtem ko je Slovenija novo bojno ladjo Triglav kupila s 35 milijoni dolarjev ruskega klirinškega dolga.