Tako je bilo, tako je in tako bo. Potem se je zgodil pred dnevi Tucson v Arizoni, ko je mladenič streljal vsevprek in hudo ranil kongresnico Giffordsovo, sicer veliko zagovornico ideje "v vsak vrtec pet pištol", ki ji grozi, da bo živela kot bilka. Ubil pa je šest ljudi, med njimi sodnika in devetletno deklico, ter ranil 13 ljudi. Amerika je v šoku. Amerika se sprašuje, kdo je malce motenemu mladeniču prodal pištolo. Toda kar je za Ameriko najbolj grozno v tem tragičnem trenutku, je, da so nekateri izrodki začeli javno spraševati, ali ni morda 300 milijonov kosov strelnega orožja, ki jih v skladu z zakonom Američani lahko imajo za pasom, pod posteljo, v avtu, v kuhinji med žlicami, krivih, da na vsakih nekaj mesecev po šolah, pisarnah, parkih in trgovskih centrih ležijo kupi pobitih in ranjenih sinov in hčera ponosne ameriške nacije. Da bi se jim mirovniški jeziki posušili! Ni problem zakon še iz leta 1930, ki daje Američanom sveto pravico, da svoja telesa in lastnino branijo pred sovragi; nekoč so to bili Indijanci, potem britanski kolonizatorji, pa uporni temnopolti sužnji, pa poševnooki Japonci in Vietnamci, danes pa barabe vseh baž, mentalni bolniki in islamski teroristi. Problem je nedosledno uresničevanje zakona. Če bi se držali črke in duha enega temeljnih predpisov ZDA, da lahko vsi normalni imajo in nosijo orožje, potem se takšni pomori ne bi zgodili. Ne bi študentu na univerzi Virgina Tech uspelo leta 2007 postreliti 32 kolegov in ne bi v Tucsonu obležalo 19 ljudi, če bi študenti z univerze in udeleženci političnega shoda v Tucsonu lepo hodili naokrog z vsem arzenalom orožja, ki ga imajo. Še preden bi motena študent in Jared Loughner izstrelila prvo kroglo, bi ju navzoči prerešetali, da bi bila videti, kot da sta v Tumbstonu (Arizona) leta 1881 srečala rahlo nabrkljane brate Earp in Doca Hollidaya. Kaj za vraga jim pomaga 300 milijonov dolgih in kratkih cevi, če pa jih ne nosijo s seboj. Še dobro, da so se na tiste bedne mirovniške pomisleke o večji varnosti z manj orožja nemudoma oglasili tako ugledni socialni psihologi in zgodovinarji kot tudi politiki. Prvi razlagajo, da je posedovanje orožja genetsko in zgodovinsko pogojeno in da ne kaže preveč omejevati dostopa do sredstev za samoobrambo, ker bi to lahko pustilo hude posledice za nacionalno psiho ter občutek kolektivne varnosti. To pa bi vodilo do še pogostejših izbruhov nakopičenih travm v obliki množičnega pobijanja vsega, kar gre in leze. Politiki so ukrepali bolj konkretno. Dva zvezna kongresnika sta že napovedala, da bosta vedno in povsod hodila do zob oborožena, kar bi morala storiti tudi ustreljena Giffordova in okrajni sodnik ter vsi navzoči v Tucsonu. Pa tudi devetletni deklici se morda ne bi zgodilo najhujše, če bi imela pri roki vsaj magnum 475. Desni kongresniki bodo zahtevali, da po hitrem postopku sprejmejo zakon, po katerem bi predstavniki ljudstva obvezno nosili pištolo za pasom, bodisi ko govorijo za kongresnem odrom bodisi ko v gostilni kramljajo s svojo volilno bazo ali pa so na obisku v vrtcu v kraju, kjer so dobili najmanj glasov. Hkrati naj z javnih ustanov po vsej državi končno odstranijo nalepke, ki prepovedujejo vstop z orožjem. Nepridipravi namreč streljajo tudi v sodnih dvoranah, knjižnicah, gledališčih in javnih straniščih in ni prav, da se pošten Američan ne more (u)braniti med branjem knjige, poslušanjem philadelphijskih simfonikov ali opravljanjem male in velike potrebe. Šele takrat bodo Američani varni in Amerika rešena.

Kdo potrebuje knjižnice

Države, vse po vrsti, bo pobral hudič, če se ne lotijo reševanja obubožanega državnega proračuna. Varčuj, stiskaj, odpoveduj se, odmeva kot mantra po stari, od krize že izmučeni Evropi. Na tisoče dobro plačanih strokovnjakov in politikov 24 ur na dan intenzivno razmišlja, kje sploh se še da kaj stisniti. Pravzaprav se je težko izogniti občutku, da se možganski trusti s končanimi preštevilnimi fakultetami, ki se dičijo s kilometrskimi kraticami pred imenom (dipl., dr., mr.sci., ek., sci., MBA...), in dolgoletni izkušeni politiki ne ukvarjajo bolj z ožemanjem naših že tako osiromašenih denarnic in pridobitev kot pa z iskanjem možnosti, da bi vzeli tam, kjer denar zares je. Eden takšnih navdušujočih prijemov je britanski, ki bi ga veljalo patentirati in razširiti po vsej Evropski uniji. V Združenem kraljestvu bodo zaprli osemsto knjižnic! Ni denarja! Seveda, gre za tiste majhne, lokalne knjižnice, kamor množično zahajajo revni prebivalci Velike Britanije in njihova otročad. Kaj pa oni potrebujejo knjižnice? Mogoče, da se pogrejejo v zimskem času, tam poklepetajo s sosedi, preberejo otrokom pravljico ali odlomek iz Harryja Potterja. Toda iz njih nikoli ne bodo veliki umetniki, znanstveniki in politiki. Iz teh revežev že ne. Zato so te knjižnice s starimi prijaznimi knjižničarkami in nekaj tisoč knjigami odvečen relikt gnile in, hvala bogu, umirajoče socialne države. Tako bo Anglija privarčevala kar 40 milijonov evrov. Gre za izjemen znanstvenopolitični dosežek. Mimogrede, za premislek pred spanjem: petdeset vodilnih britanskih bančnikov, šefov bank, ki jih je lani iz finančne gnojnice, ki so jo same sproducirale s svojim pohlepom, rešila država z odkupom večinskega deleža, z davkoplačevalskim denarjem, kakopak, si bo za sila uspešno delo izplačalo okoli 40 milijonov evrov letnih nagrad! Nekateri bodo dobili dva milijona, drugi pol, vsekakor pa vsi toliko, da bodo nosili domov denar v vrečah. Kakšna koincidenca, da ravno 40 milijonov evrov manjka v državni blagajni, da bi podeželske knjižnice lahko preživele. Ampak bankirji v te knjižnice ne zahajajo. Pravzaprav ne zahajajo v nobene, zato bodo verjetno naslednje leto za njihove nagrade denar dobili tako, da bodo zaprli še British Library v Londonu. Kdo pa potrebuje njenih 14 milijonov knjig? Brez bankirjev pa nam živeti ni.