Več kot očitno je, da so bila osemdeseta že takrat prihodnost, zato nam izumi tistega časa - ne glede na njihovo banalnost - nikdar niso (bili) tuji. Na prihodnost se je začelo gledati skozi preteklost, skozi neko utopično družbo visokotehnoloških atributov ter pretiravanja v umetniškem in modnem miljeju. Glamurozni punkovski stil je prodrl v mainstream. Kmalu ni bilo več razlike med "pištolami iz Brixtona" in Adamom Antom, Boyem Georgeem ali Madonno… Vse te odtenke, celo "natopirana" ramena, danes znova srečujemo v izložbah, revijah, raznoraznih umetniških performansih, na cesti… Čas je postal zrel celo za nadaljevanje filma Wall Street. Osemdeseta so na preprost način na vsakem koraku aplicirala živopisno prihodnost, zato se k njim - ob razvrednotenih naslednjih desetletjih - radi zatekamo. Vračamo. 80's Rewind Tour je samo en člen v nizu nostalgije, ki je v zadnjih letih preplavila Otok, Nemčijo in dežele Beneluksa.
Nasploh je glasba tega desetletja opozorila na nekatere nove trende, do takrat rezervirane za protagoniste v undergroundu. Po vseh pretresih na sceni je namreč prišlo do prevrednotenja nekaterih miselnih vzorcev tudi v sredinskih glasbenih krogih. Lestvice so sooblikovale ideje o večni mladosti (Alphaville), ekološki ozaveščenosti (Talk Talk), detabuizaciji homoseksualnosti (Frankie Goes to Hollywood), težnji po nebrzdanih zabavah in rokenrolu (Kids Wanna Rock, Bryan Adams). Vrhunec predstavlja legendarni video zapis We're Not Gonna Take It (Twisted Sister) in jezni odgovor "I wanna rock" na očetovo vprašanje, kaj misli početi v življenju.
Na lestvicah so se znašli predrzni "newcomerji", ki so javno zahtevali pravico do zabave (Beastie Boys). Za prva mesta so se enakovredno borili The Smiths, Roxy Music, Michael Jackson, The Clash, Bruce Springsteen, Joan Jett, Tina Turner, Shakin' Stevens, Bucks Fizz… Na manchestrski sceni, kjer se je zgodila beatifikacija ritma (Hacienda), so glasbeni zanesenjaki enakovredno konzumirali vse, kar je imelo "pravi" ritem - lokalne skupine na bazi kitar ali techno popa (New Order), čezoceanski rap in celo italodisko, kar je marsikje v svetu predstavljalo čisto herezijo. Četudi je ta očarljivi Morrissey v "osovraženi" oddaji Top of the Pops s prezirom v očeh vihtel cvetje, se ji ni - ne takrat ne pozneje - odpovedal. Takrat smo "vsi bili svet". Live Aid nas je poenotil, globaliziral mnogo prej kot verige s hitro prehrano ali kokakola. Bogovi so padli na glavo celo tam, kjer ulice nimajo imen! Seveda ne smemo pozabiti na ekspanzijo MTV in koncept "gledanja" glasbe.
Marsikatere skupine (Sigue Sigue Sputnik, Dead or Alive, A Flock of Seagulls) smo si zapomnili po spotih in imidžu, nikakor ne po njihovi glasbi. Do kakovostnega razslojevanja je namreč prišlo šele konec osemdesetih, ko je mainstream res postal že težko prebavljiv (Bros, Kylie Minogue, Samantha Fox). Prav zato ne preseneča, da danes na razne tematske zabave osemdesetih ljudje pridejo z majicami P.I.L., Depeche Mode, Madonne, The Cure, Billyja Idola, Elvisa Costella, Georgea Michaela, Blondie, Duran Duran, da o šekastih (spranih) kavbojkah in fluorescenčnih dodatkih niti ne izgubljamo besed. Še vedno pa zmaga "dress code" tipa Like a Virgin, ki mu čas očitno ne more do živega.
Ves ta "zvok in vizijo" retrofuturizma lahko že nekaj časa spremljamo na tako imenovanih 80's Rewind festivalih. Dobri dve desetletji kasneje so mnogi spoznali, da so v vmesnem času (pre)živeli ob legendah preteklosti, da devetdeseta in novo tisočletje niso prinesli ničesar novega, samo pogrevanje preteklosti. Sem sodijo tudi številne novorockerske skupine (White Lies, National, Editors), nasedle na usedlinah temnega novega vala. Ko sta Eurythmics pred dobrim desetletjem z interpolacijo sladkih sanj spomnila na (svoje) zlate čase, nihče ni slutil, da jih je še vedno mogoče sanjati. Filmski flashbacki (Romy's and Michele's High School Reunion, The Wedding Singer) kljub raznovrstnemu soundtracku niso imeli takšnega radija - le kdo bi lahko nadomestil Molly Ringwald ali Michaela J. Foxa, mar ne? - kot izbrani glasbeni večeri, na katerih so didžeji ponekod vrteli glasbo celo z vinilnih albumov.
V zadnjih letih je šla zgodba še dlje - izza mešalne mize se je vonj po osemdesetih preselil na odre, ki so jih zasedle (kolikor je pač to mogoče) originalne postave skupin, ki smo jih nekoč občudovali ter iz revije BRAVO po kosih sestavljali v celoto. Nostalgija ne smrdi, je hvaležna tržna niša, zato so organizatorji po uspešni poletni turneji (Level 42, Jimmy Somerville, Heaven 17, Johnny Hates Jazz, Midge Ure…) pripravili še njeno božično verzijo. "Preko 50 top 20 hitov" se je zapisalo na plakat, ki je vabil v vsa večja britanska mesta. Mi smo se z nostalgijo srečali v Manchestru, kjer so se s koncem Joy Division začela osemdeseta in se s prvencem The Stone Roses simbolično tudi končala.
Da je stvar še toliko bolj prepričljiva, ves koncept spominja na Tommy's Pop Show, s katerim smo v osemdesetih preživljali čas okoli novega leta. Vsakega nastopajočega napove histerični napovedovalec, ki na hitro našteje nekaj največjih označevalcev, ki, seveda, tvorijo jedro mini programa. Vsakemu izvajalcu v povprečju pripada okoli dvajset minut, s pripisom, da čas ni enakomerno porazdeljen. Največji del, dolg dobro šolsko uro, je pripadel gostom iz New Jerseyja Kool&The Gang. Četudi njihova kariera traja že od leta 1964 dalje, je bil program (Joanna, Cherish, Fresh) skrčen na dekado, ki ji je turneja posvečena. Dodaten čar nastopu so dale sestre Sledge, že tako najbolj prepričljive v rednem delu (Frankie, He's the Greatest Dancer, We Are Family). Skupna Celebration ob slovesu je res slavila desetletje, "v katerem nismo imeli veliko, a nam je bilo tako lepo", kot je zapisal neki beograjski novinar.
Tudi zato ni jasno, kako so lahko Go West ob svojem največjem hitu We Close Our Eyes presenetili s priredbo Sex on Fire (Kings of Leon), kar je sprožilo kar nekaj negodovanja med publiko. Posebne najave je bil deležen Howard Jones, ki je po nastopu še najbolj spominjal na relikt iz osemdesetih, le nekoč peroksidna frizura je danes naravno obarvana svetleje. V drugi niansi, seveda. Tik pred reizdajami njegovih prvih dveh albumov je na sintesajzer v obliki kitare spomnil na What is Love, Hide and Seek in Like to Get to Know You Well. V odlični pevski formi je Carol Decker (T'Pau). China in Your Hand je še vedno težišče njihovega nastopa, saj druge pesmi (Heart and Soul) niso imele takšnega odmeva.
Na začetek osemdesetih so nas spomnili novovalovski ABC (Tears Are Not Enough, All of My Heart, Look of Love), na njihov zaključek pa prerojeni The Christians, skupina, v kateri je prišlo do enkratne sinteze soula, akustičnega popa in nians undergrounda. Zato ne preseneča, da so konec osemdesetih kraljevali na vrhu otoških lestvic. Kontinentalno Evropo so "zadeli" s krajinskim videom Words, še danes enim najlepših prikazov Cornwalla.
Za razliko od klubskih osemdesetih, kamor osebe srednjih let zaidejo poredkeje, koncertna inačica predstavlja družinsko zabavo za mlade in malo manj mlade. Vmes zaide celo kakšen punker, ki danes ne taji več, da je nekoč pod posteljo skrival tudi kakšen album Kim Wilde in Pet Shop Boys. Poslušalci prihajajo zaradi svojih favoritov ali brezskrbnega vzdušja, ki vlada na takšnih džuboks festivalih. Tudi med premori se vrti glasba osemdesetih. Iz dvorane nas je po koncu koncerta pospremila skladba (I've Had) The Time of My Life (Bill Medley & Jennifer Warnes) iz filma Dirty Dancing. Muzikal s tem naslovom je - poleg Flashdancea - eden večjih jesenskih hitov v Londonu. Osemdeseta so (še) vedno "in".
