Užaloščeno sem ugotovil, da so se uresničile napovedi o prenehanju delovanja spletnih strani z nastopom novega leta. Absurdno se zdi, da evropske institucije varčujejo tako, da ukinjajo urade, katerih delovanje (in bodimo iskreni, to delovanje je bilo izjemno plodovito) vodita vsega skupaj dva človeka.

Ekonomska kriza je resda globoko prizadela evropsko gospodarstvo in prav je, da varčevalne ukrepe sprejemajo tudi mednarodne organizacije. A težko sprejmem upravičenost tako drastičnega ukrepa ob zavedanju, da je urad vrsto let deloval s kar se da minimalnimi stroški, za ozaveščenost o poslanstvu in delovanju Sveta Evrope v Sloveniji pa je prispeval neprimerno več. Toliko bolj se zdi ta ukinitev nerazumna, ko pa smo lahko nedavno prebrali, da je Sodišče EU kot nelegalno označilo odločitev držav o nekoliko manjšem zvečanju (!) plač evropskih uradnikov (glej Sodišče EU za večje zvišanje plač evropskih uradnikov, Dnevnik, 24. november 2010, spletni vir).

Tudi sam sem bil, tako kot mnogi drugi, ki se navdušujejo nad delovanjem Sveta Evrope in evropskim pravom človekovih pravic, kar nekajkrat deležen kvalitetnih informacij, storitev in dobrodušnosti urada ter njegovih zaposlenih. V letih, odkar spremljam njegove aktivnosti, sem bil prek elektronskih novic redno obveščen o vseh najnovejših dogodkih in akcijah Sveta Evrope, o dogajanju okoli ratifikacije 14. protokola k EKČP pa tudi o aktivnostih našega urada.

Spomnim se na primer zanimive okrogle mize o sovražnem govoru, ki so jo zanimivo popestrili mladi debaterji, s čimer so se lahko ne le poučili o pomembnem družbenem pojavu, temveč tudi pridobili pomembne izkušnje v javnem nastopanju. V uradu se je zvrstilo tudi ne malo okroglih miz, konferenc in predstavitev knjig, na katerih so sodelovali ustavni in evropski sodniki (na primer nazadnje profesorja Ribičič in Boštjan M. Zupančič).

Z veseljem poprimem za knjigo Svoboda izražanja (Andraž Teršek, 2007), ki je izšla v založništvu IDC SE in predstavlja odlično literaturo za razumevanje slovenske in strasbourške prakse v zvezi s to temeljno pravico sodobne demokratične družbe. Monografijo s pridom izkoriščajo študentje pravnih, medijskih in najbrž tudi drugih študij. Urad je tudi dobrodušno pripomogel k večji kvaliteti tekmovanja Rubikon, ki v okviru predmetov Pravo Sveta Evrope in Pravo človekovih pravic že pet let poteka na Pravni fakulteti v Ljubljani. Z zanimivimi knjižnimi in drugimi darili so gotovo pripomogli k večjemu interesu študentov, da bi tudi sami pred strokovno žirijo predstavili eno od najbolj zanimivih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Zanimivo se zdi, da prav Rubikon simbolizira tisto mejo, ki je države članica SE ne smejo prestopiti, če ne želijo biti obsojene pred ESČP v Strasbourgu. Gre torej za to, da so države članice zavezane k spoštovanju minimalnih standardov varovanja človekovih pravic, ki jih določa sodišče v Strasbourgu. Menim, da je delovanje urada z nekaj kvadratnimi metri prostorov in zgolj dvema zaposlenima tisti minimalni standard delovanja Sveta Evrope, ki bi moral biti navzoč v vseh državah članicah. Tudi tistih, ki so hkrati članice Evropske unije. Četudi Strasbourg meni, da je takšen strošek pretiran, bi morali sami biti toliko odločeni, da propada tega urada ne bi dovolili.

Najmanj, kar lahko storimo, je, da od odgovornih zahtevamo, da čim prej poskrbijo za vnovično vzpostavitev spletne strani, pa četudi z drugačnim spletnim naslovom. Vsebine (novice, prevodi aktov in sodb) se morajo ohraniti! In nadgraditi. Pričakujem hitro in učinkovito akcijo odgovornih (ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za zunanje zadeve, urad varuhinje za človekove pravice) za ohranitev standarda, ki ga je vzpostavil Informacijski urad Sveta Evrope. Sicer se lahko utemeljeno vprašamo, ali niso vsi skupaj zakorakali globoko v Rubikon.

Matija Žgur, univ. dipl. prav., Ljubljana