S Klemnom Bauerjem (deveti po prvi predaji), Janezom Maričem (peti) in Vasjo Rupnikom (deseti) se je veselil aplavza na cvetlični podelitvi, 1025 evrov nagrade in nove potrditve, da so z njim v zasedbi postali pravi volkovi. S skupnimi petimi kazenskimi krogi in 16 dodatnimi naboji, kar je bilo celo nadpovprečno, so vseeno za dober kazenski krog časa zaostali za zmagovalnimi stopničkami. V novi zasedbi so bili še bližje kot v Hochfilznu (8.). Fak je imel v zadnji predaji kot volk iz Gorskega kotarja v vidu in ogradi že skoraj vse ovčke, tudi Čeha Slesingerja, Oleja Einarja Bjoerndalna in Ukrajinca Sedneva pred njim, z izjemo fanatičnih Nemcev.

Jakov »Jaka« je na zadnjem postanku zadel z osmimi naboji le tri tarče, neobičajno za odličnega strelca. »Zadel sem šele z rezervnimi. Šele takrat se je toliko umirilo. Prav takrat je prišel Bjoerndalen na strelišče, a je meni že zmanjkalo nabojev,« je Fak dodal detajl med biatlonskimi velikani. V ciljni ravnini pa je tokrat šolal srebrnega z Vancouvra Francoza Fourcada. »Pričakoval sem, da me bo prehitel z druge strani. Tako je pač veter nosil sneg. Čakal je do konca, a sem ga vseeno dovolj zgodaj opazil. Teči za rože ali za deseto mesto je velika razlika,« je pripomnil Fak.

V najbolj kaotičnih razmerah je svoj strelski nastop daleč nadpovprečno uspel Janezu Mariču, tisti, ki bi na Pokljuki v vetru populil vse zastavice, da ne bi motile zbranosti. »Zbral sem se. To je vsa skrivnost,« je bil Marič profesor po tekmi. »Trener Tomaš Kos je po tekmi priznal, da ga je zares skrbelo, kako bom streljal. Da bom vsaj štiri zgrešil. In še nikoli ni bil tako vesel, ko sem zadel. Pred tekmo mi je dal nasvet, naj se v sunkovitem vetru prepustim sunkom, naj imam pripravljen le prst za sprožitev. Upošteval sem nasvete. Vsi smo dobro naredili. Razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo, je nesmiselno,« je utemeljil Marič, ki je še v smučini Norvežanu Bergerju dal vetra. Češki strokovnjak, ekspert za streljanje, že od leta 2000/2001 v slovenski reprezentanci, namreč tudi druge trenerje hitro poduči, da strelski dosežki ne smejo vplivati na psihično stanje trenerja. Prevelika skrb, živčnost in potem slaba volja bi iz človeka hitro naredili razvalino. Marič je očitno vreden tudi tovrstnega trenerskega stresa. In to v vetrovnem Oberhofu.