Zdi se, da bomo v tem desetletju gledali ruševine cerkva. Abstraktne diskusije po 11. septembru o tem, katera civilizacija je bliže božji ideji o ureditvi finančnega poslovanja, modnih trendov in gostilniških jedilnikov, so se iztekle v konfesionalne vojne. To je lep trenutek za premislek ravnotežja groze. Lahko se vprašujemo, ali je strašnejše to, da kristjani pobijajo muslimane, muslimani muslimane ali muslimani kristjane. Nekje v tem labirintu pa mora tičati tudi vprašanje, kam je pobegnila globalna laična politika.

Problem se je z bombnimi napadi na katedralo v Bagdadu in koptsko cerkev v Aleksandriji poenostavil, hkrati pa postaja vedno težje razumljiv. Živimo v pragmatičnem političnem svetu. Določajo ga politične platforme velikih naprednih ali konservativnih strankarskih tokov, ki vsi po vrsti govorijo v poenostavljeni ekonomistični govorici gospodarske rasti, krčenja javne porabe in proračunskega ravnotežja. Glavni problem je, kako nesorazmerno razporeditev bogastva utrditi s kleščenjem skladov zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Okrog tega zmagujejo in izgubljajo oblast stranke v Severni Ameriki, Južni Afriki in srednji Evropi. Z resnimi vprašanji razmerja med ekonomijo in državo se ukvarjajo na Madžarskem, v Iranu, Združenih državah, na Kitajskem in v Veliki Britaniji. Porušeno razmerje med finančnim kapitalom, državnimi dolgovi in realno ekonomijo obvladuje ves svet. O velikih spopadih pa se govori v srednjeveški terminologiji verskih vojn. Kristjani proti muslimanom, šiiti proti sunitom, judi proti muslimanom, vahabiji proti sufijem, šiiti proti maronitom, salafiji proti koptom. Kot da bi te nalepke imele kakšno resno zvezo z resničnim življenjem.

Ne gre več za to, da se velika biblijska civilizacija spopada s koranskim velikanom, v oboroženem boju so ločine, ki jih srečamo samo še v učbenikih, primerjalne religije. Kako naj se v tem znajdemo ljudje, ki nimamo nobenega talenta za vero v boga in ne pripadamo nobeni organizirani religiji? "Po izvoru pripadam zahodni krščanski civilizaciji, po svetovnem nazoru sem nemilitantni ateist, ki simpatizira z egalitarnimi družbami," ne zveni varno. Vsi bodo skočili na nas. Najresnejše vprašanje pa je, s kom naj v verskih vojnah solidariziramo in kdo je naš nasprotnik.

Hani Šukrala je v kairskem časopisu Al Ahram v tekstu Obtožujem zastavil en možen odgovor. "Hipokrizija in dobri nameni ne bodo ustavili naslednjega masakra," je zapisal v svojem sijajnem slogu v kristalno čistem jeziku. "Samo trd pogled na nas same in odločenost, da se soočimo z umazanijo med nami samimi, lahko to storita."

Šukrala piše kot državljan Egipta, ki je država dveh religij. Egiptovski kopti so najstarejši kristjani na svetu. Prvo cerkev so zgradili v Aleksandriji. Šukrala, ki je tudi sam koptskega porekla in liberalnih nazorov, se izogne skušnjavi, da bi obtožil Al Kaido, fundamentaliste v celoti, vahabizem posebej in pripadnike salafijske struje še prav posebej. Na kateri ravni doktrinarne interpretacije svojih verskih tekstov je katera od oboroženih verskih milic ugotovila, da so kopti njen sovražnik, ga ne zanima. To so takoj ugotovili policija in kopica državnih funkcionarjev, ki so krivca v hipu našli v eni od znanih terorističnih organizacij. Njih obtožiti zares ni noben problem. Šukrala v konciznem besedilu obtoži državljane svoje države, ki imajo iz leta v leto več predsodkov, in državo, ki jim s svojimi zakoni omogoča, da jih uresničujejo kot vsakdanjo politiko diskriminacije. In potem z obtožbami podrobneje nadaljuje.

Najprej obtoži vlado, ki misli, da bo prišla fundamentalistom za hrbet, če bo državljane podkupovala bolj kot oni. "Parlamentarce in državne funkcionarje, ki ne morejo drugače, kot da pripeljejo svoje predsodke v parlament in državne in lokalne institucije, od koder izvajajo brutalno in neučinkovito oblast." Iste institucije, ki izigravajo ene ekstremiste proti drugim, da bi se izognili resnejšim vprašanjem vladanja. "Obtožujem tiste med nami, ki besno vzrojijo ob prepovedi gradnje muslimanskega centra blizu pogorišča Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, hkrati pa ploskajo egiptovski policiji, ki ustavi gradnjo novega stopnišča na koptski cerkvi v okrožju Omranja v Kairu."

Šukrala govori o moderni politiki našega skupnega sveta. Piše o Egiptu, ki je vojaška in politična diktatura. V njem edino realno opozicijo režimu predstavljajo radikalne verske stranke, ki jim režim onemogoča politično delovanje. Ko njihova oborožena krila izvedejo napad, je odgovor nov val represije. Skupaj s skrajneži pometejo še z liberalno opozicijo, ki je v tem kontekstu neprepričljiva. Država je v ustavi definirana kot muslimanska država, kar vsak politični spopad v dveh korakih prikaže kot polemiko o pravilnem razumevanju svetih tekstov. Spopad za oblast je verska vojna o propadu družinskih vrednot, zatonu morale, nesprejemljivi ženski modi in katastrofalnih ideologijah odraščajočih ljudi.

Gnev pa velja za vsako družbo, v kateri v parlamentih mahajo z biblijami in korani kot pravno dokumentacijo, ki je enakovredna zapisanim ustavam. Državljani se v tej politični govorici na prvem mestu ne ločijo po političnem prepričanju, ampak po pripadnosti veri. Vseeno je, ali se govori o manjšinah na Nizozemskem, o evropski ustavi, gradnji džamije v Ljubljani, o splošni morali, zemljiških transakcijah med postkomunističnimi tranzicijami ali o vstopu Turčije v EU. Nekje v tretjem stavku se pojavi ideja, da smo vsi kristjani, oni muslimani, vmes pa se najde še kaj bolj eksotičnega. V zgodovinski konflikt med njimi morajo potem vstopiti tudi ljudje, ki jim je politični konec srednjega veka s francosko revolucijo bliže kot stare in nove zaveze, korani in haditi skupaj. Egipt je najboljši argument za ohranitev laične države, v kateri noben kler nima političnega vpliva.