"Drage Slovenke in Slovenci, spoštovane državljanke in državljani, konec lanskega leta sem, vsem nam, na državni proslavi glede premagovanja sedanje velike svetovne gospodarske krize želel, da bi lahko čim prej citiral Winstona Churchilla, ki je sredi druge svetovne vojne po hudih porazih zavezniških sil, a prvih močnih žarkih upanja zmage dejal: 'To še ni konec, to še ni niti začetek konca, toda to je konec začetka.' Danes, leto dni kasneje, imam razloge, da ponosno sporočim, gospodarski krize še ni konec, to še ni niti začetek njenega konca, to je zagotovo konec njenega začetka. Slovenija je v letu 2009 preživela najhujši udarec recesije, v letu, ki mineva, pa je začela s počasnim, a gotovim gospodarskim in socialnim okrevanjem."
*** Borut Pahor že vidi tunel na koncu luči. ***
Hja, Pahorjevo najnovejšo puhlico, ki si jo je sposodil pri Churchillu, bi lahko prevedli tudi v stanje koalicije: to še ni konec, tudi še ni začetek konca, je pa konec začetka razgradnje koalicije. Kar torej skoraj zagotovo pomeni, da bo ta koalicija še naprej živela. No, bolj životarila kot živela. Najbrž bo tudi "na nogah" doživela svoj konec.
Pravzaprav je sedaj za levoliberalno opcijo in celotni levi strankarski spekter težje kot leta 2004, ko je po dolgi dominaciji izgubila volitve. No, da se ne bi lovili okoli poimenovanja in vsebine: ko govorim o politični levici in levoliberalni opciji, imam v mislih tri stranke (LDS, Zares in SD), ki ne glede na vsebine in distinkcije v parlamentarni geografiji predstavljajo levo krilo.
Leta 2004 liberalni demokraciji ni bilo nujno izgubiti volitev, je pa bilo hkrati malo verjetno, da bo po odhodu Drnovška še enkrat zmagala. Namreč, liberalni demokrati so dejansko bili v razvojni in konceptualni krizi že pred volitvami 2000, a je desnica, ki je z vragolijami parlamentarne aritmetike, torej brez volitev, za nekaj mesecev prevzela oblast, podarila liberalnodemokratski koaliciji še eno življenje. Pravzaprav še več. Močno utrujena in naveličana LDS, ki so ji celo v internih krogih stranke napovedovali, da je zrela za poraz, je takrat dosegla svojo zgodovinsko zmago (36,26 odstotka glasov!). Rop, ki je bil nesporno bolj kompetenten za vodenje kompleksne nacionalne gospodarske politike kot kasneje Janša in sedaj Pahor, je bil ponesrečena kombinacija ponesrečenega časa nastopa funkcije in pomanjkanja političnega talenta. Na volitvah 2004 je dotedanja opozicija preprosto morala zmagati, da ne bi po zaporednih porazih popolnoma presahnila, in prepričan sem, da bi tudi Drnovšek imel težave. A izbira Ropa je bila ponesrečena tudi zato, ker kot osebnost in politični strateg ni bil dorasel vlogi. Res pa je tudi, da se takrat v Drnovškovi senci ni izoblikovala kakšna druga osebnost, ki bi očarala v Drnovška zagledane volilce. Iz dobrega visokega uradnika in ministra je tako Rop postal slab, bojazljiv premier. Že kakšno leto pred volitvami smo napovedovali, da kdor ne upa tvegati in volitve izgubiti, jih tudi dobiti ne more. Načelno se je Rop s takšno tezo strinjal in jo celo prodajal naprej, a je nikoli ni zares sprejel. Bežal je od vsega, kar bi povzročilo slab odziv (denimo ureditev vprašanja izbrisanih) in končalo se je tako, da so na koncu volilci bežali od njega oziroma njegove stranke.
A vseeno. Liberalni demokrati so takrat izgubili, pa kljub temu dobili 22,8 odstotka glasov. Danes je to domet, ki ga obe aktualni frakciji stare LDS skupaj niti sanjati ne moreta. LDS je bila stranka, ki ni bila narejena za življenje v opoziciji, zato po volitvah 2004 v opoziciji ni znala živeti in delovati. Nikoli ni naredila analize poraza. Dolgo so zato živeli v iluziji, da je bil poraz 2004 zgolj pomota, kratek stik med volilci in stranko. Pa ni bilo tako. Res je, da se je Janša z zavezniki že po prvem mandatu moral preseliti nazaj na naslov starega bivališča. A volilci se niso več vrnili v LDS. Izbrali so najbližji nadomestek - SD. In potem je stranka, za katero smo včasih pisali, da je obsojena na zmago in oblast, zapadla v krizo in razpadla. Mnogi akterji so namreč verjeli, da je dve več kot ena. A se je že na volitvah 2008 pokazalo, da je v resnici manj. Obe stranki (nova LDS in Zares) skupaj sta dosegli skoraj pol manj kot pred tem Ropova stara LDS. Empirična spremljanja volilnega valovanja so pokazala, da je Pahor s SD takrat pridobil skoraj izključno resignirane volilce stare LDS. Napačno je sklepal, da je prišlo do zgodovinskega obrata; da je ponudil novo paradigmo in oblikoval novo volilno telo. In danes je njegova stranka spet tam, kjer je bila, ko ni mogla rasti v senci LDS. A to ni povzročilo še enega obrata. Stranki LDS in Zares ta čas dosegata pol nižji izkupiček kot na volitvah 2008. Zgodilo se je torej dvoje. Obe stranki skupaj nista uspeli povrniti starega volilnega telesa, ki je po kratkem spogledovanju spet zapustila SD in hkrati se nista redili druga na račun druge. Realni domet Zaresa je precej nižji kot na zadnjih volitvah. A to ni mogla, znala ali uspela izkoristiti LDS. Danes tako realno dosegajo SD, LDS in Zares skupaj manj kot stara Ropova LDS ob porazu leta 2008!
Vse tri stranke koalicije so tako v popolnem razsulu. Edino veselje imajo, ko se primerjajo med seboj in opažajo nesrečo drugih partneric.
In kaj zdaj? Potem ko je (že zdavnaj) razpadlo zavezništvo z mediji in nedavno tudi s sindikati, praktično več ni avtoritete, ki bi ji javnost prisluhnila. Pahor, ki je svoj čas sebe proglasil za "kriznega menedžerja", z redukcijo svojega delovanja na streljanje puhlic in prižiganje lučk na semaforju, vse bolj postaja menedžer v krizi. Danes niti v okrnjeni skupini generičnih volilcev ne verjamejo, da je kos nalogi, ki si jo je zadal. Ne verjamejo, a anemično čakajo na čudežno rešitev. Ko SD, stranka ateistov, računa na čudeže, je resnično hudo.
Kriza vodstva in vodenja pa je še bolj prisotna v obeh liberalnih strankah. V Zares in LDS. Golobič in Kresalova zaradi različnih razlogov nista sposobna potegniti voza iz blata. Zanimivo je, da iz neuradnih kramljanj v širšem krogu obeh strank narašča spoznanje, da z njima pač ne bo šlo. Golobič, ki se je na volitvah 2008 uspešno vrnil v politiko in je takrat veljal za enega najbolj talentiranih politikov, je zaradi afer, v katere se je zapletal ali so ga zapletli, danes brez avtoritete, ki bi lahko stranko spravila vsaj na izhodiščno pozicijo (9,37 odstotka glasov). Kresalova je brez temeljne politične socializacije in izobrazbe sicer učljiva na praktičnem nivoju, a nosi hipoteko zaledja, ki jo oddaljuje od generičnih volilcev. Preprosto rečeno: Golobič več ne more uspešno nagovarjati generičnega levoliberalnega volilnega telesa, Kresalova ga nikoli ni mogla.
Zato so v širših krogih obeh strank nekako prišli do spoznanja, da bi bilo najbolje, če bi se oba predsednika umaknila in naredila prostor za novo osebnost in ponovno združitev v eno stranko, ki bi lahko v nekoliko manj kot dvoletnem parlamentarnem maršu spet prišla na dvomestno številko. In ki bi (še pred temi velikimi manevri in premiki) začela z enotnim nastopanjem mandatarja postavljati pred zid: ali urediti temeljne strategije in metode delovanja ali razpad koalicije.
Enostavno? Niti ne. Menim sicer, da največja ovira nista Golobič in Kresalova, ampak širši vodstvi obeh strank. Prvič zato, ker vsaka rekonstrukcija pomeni tveganje izgube drobnih privilegijev. Drugič zato, ker je naslajanje nad tegobami konkurentov vedno prijetnejše kot ukvarjanje s svojimi. In tretjič, ker niti slučajno na obzorju ni osebnosti, ki bi zmogla avtoriteto, s katero bi nagovarjala tako interno kot širšo javnost.
