Zapotocki je v svojem zdaj že zgodovinskem govoru decembra 1952 razočaranim malčkom sporočil, da jim bo v prihodnje darila prinašal brkati in bradati dedek Mraz. Da bi opogumil presenečene in prestrašene dečke in deklice, je v nadaljevanju k zgornji, kot so poudarili, pomembni državni informaciji dodal: "Dedek Mraz prihaja k nam z vzhoda, pot pa mu prav tako razsvetljujejo zvezde, in to ne samo ena, betlehemska, pač pa cela vrsta rdečih zvezd, ki sijejo na naših hišah, železarnah, tovarnah in drugih poslopjih."

Govor tovariša Zapotockega, ki je bil očitno napisan v Moskvi ali pa vsaj po telefonskem diktatu iz sovjetske centrale, so posredovali tudi dečkom in deklicam v sosednjih državah vzhodnega bloka in tudi oni so od takrat, od decembra 1952, skupaj z malimi Čehi in Slovaki po svojih domovih pod božičnimi drevesci in v službah svojih staršev za božično-novoletne praznike pričakovali bradatega, dobrodušnega dedka, ki je bil svojčas "goli, mali deček" z v novih časih prepovedano krščansko avreolo.

Dedek Mraz je od tega dne, od tega govora, nedotakljivo dominiral v državah vzhodnega bloka, vse dokler ni z zatonom "rdeče zvezdne poti" od Moskve do Prage, Varšave in Bratislave konec osemdesetih let prejšnjega stoletja vnovič vstal od mrtvih Jezušček, ki so ga starši nove generacije malčkov pričakali z obljubo, da ga nihče več ne bo s prevaro pregnal iz pegastih glavic njihovih, zdaj že kar malce zbeganih potomcev.

Ostali so dosledni, tudi kadar mu je kdo z druge strani sveta, tokrat bolj iz komercialnih kot ideoloških nagibov, poskušal spremeniti "uvozno ime". Povsem spontano, ne da bi bile potrebne grožnje s pomembnih položajev, so zavrnili ponujenega Božička in vztrajali pri obrambi povratnika Jezuščka. Kljub vsemu se je Božiček, ki mu nostalgiki še naprej pravijo dedek Mraz, obdržal v reklamah za kokakolo in izložbah velikih trgovskih centrov, ki jim je nekoliko nerodno, da bi na svojih pralnih praških, hladilnikih in vodkah razstavljali podobe krščanskega idola.

Otroci na Slovaškem in Češkem darila tako že dve desetletji spet dobivajo od Jezuščka. Njihovi severni sosedje Poljaki so po izgonu gostujočega dedka po stari poljski tradiciji kot prinašalca sreče ponovno vpeljali sv. Miklavža. Uradna politika postkomunističnih vlad se o novi spremembi ni opredelila, čeravno so v tamkajšnjih krogih potihem vedno pozdravljali distanciranje od nekdanjega diktata, kar je sprememba po govoru komunističnega češkoslovaškega predsednika nedvomno bila.

V tem delu slovanskega sveta se je ohranila tudi navada, da si poleg otrok v teh prazničnih dneh darila izmenjajo tudi odrasli člani družine, saj sta sveti večer in silvestrovo priložnost za ne tako pogosta družinska srečanja. Za to veselje je povprečna češka družina letos kljub krizi, ki ni zaobšla nikogar, v povprečju namenila 300 evrov. Vsi so si prizadevali predvsem, da bi, ne glede na trenutne skromne zmožnosti, otrokom izpolnili božične želje.

In prav za ta namen so na severu Češke, v mestecu s simbolnim imenom Božji dar, domiselneži že pred leti odprli "Pošto za Jezuščka". Preko te pošte, ki ima vse, kar mora imeti prava pošta, od poštnih znamk, ovojnic do razglednic z betlehemskimi motivi, otroci iz tega dela Evrope pišejo vstalemu malčku, kaj naj jim prinese, ko bo prišel na sveti večer. Pošta ima ogromno dela, saj morajo vsi pošiljatelji, če želijo izvedeti, kako je bil njihov seznam želja sprejet v Jezuščkovi pisarni, pismu priložiti ovojnico z znamko za odgovor. Letos je Jezuščkova korespondenca tehtala več kot pol tone!

Odgovori prihajajo hitro in redno, ovojnica z odgovorom pa ima dragoceni žig "Jezuščkova pošta", ki ga tudi odrasli filatelisti priznavajo kot zbirateljsko redkost.