Bistveni dosežek plebiscita je bilo kratko in jasno plebiscitno vprašanje. Pred tem si Slovenci takšnih vprašanj niso postavljali, ali pa so si jih postavljali bolj po tihem. Rajši - vendar ne brez utemeljenih razlogov - so se zanašali na različne bolj ali manj zapletene mednarodne in nadnarodne kombinacije, kot so bili ilirizem, trializem, jugoslovanstvo itn.

Slovenski plebiscit je bil glede na obstoječi jugoslovanski državni okvir subverzivno, glede na slovenski nacionalni interes pa državotvorno dejanje, v obeh primerih pa dejanje neposredne demokracije, ki je sprožil mednarodni alarm, ki se imenuje samoodločba – "self-determination of nations" ali "Selbstbestimmungsrecht der Völker". V slovenskem primeru se je ta ljudsko-narodna odločitev, ki je bila 25. junija 1991 opremljena s sklepi in zakoni državnega zbora in ki je prestala ognjeni preskus v vojni za Slovenijo, zelo hitro, v enem samem letu razvila v mednarodno, zunanjepolitično potrditev.

Ti podatki pričajo, da je bil za izoblikovanje slovenske države izbran primeren, naravnost idealen zgodovinski trenutek, ki so ga pripravile listine OZN (1960) in KVSE (1975), omogočila pa padec berlinskega zidu (1989) in razpad Sovjetske zveze (1991). V tem dobro izbranem trenutku se je nekaj premaknilo tudi v slovenski duševnosti oziroma miselnosti, ki jo je nekoč kot hlapčevsko označeval Ivan Cankar, v času ustanavljanja Osvobodilne fronte pa kritiziral Edvard Kocbek. Kocbek je bil takrat idealistično prepričan, da bo mogoče spremeniti "slovenski narodni značaj". Naj bo tako ali drugače: pred dvajsetimi leti je tako rekoč čez noč uspel velikanski podvig, danes pa se zdi, kot da se je njegov vpliv v tem času nekako porazgubil. Kako je mogoče, da se Slovenija po dvajsetih letih vrača k nekoč opuščeni miselnosti? Od kod današnja nemoč, brezbrižnost in celo poniževanje lastne države?

Zedinjena Slovenija 5. aprila 1848 je Matija Majar v Ljubljani objavil spomenico Kaj Slovenci terjamo? Ta spomenica poleg jasne zahteve – naj se Slovenci združijo v en narod s skupnim "slovenskim zborom" – vsebuje tudi nekaj nejasnosti. Ko komentira cesarjevo odločitev o ustavi in o "deželskih zborih", poleg slovenskih mest (Ljubljana, Celovec, Gradec) imenuje tudi Zagreb. V nadaljevanju ugotavlja, da so enakih misli v vseh deželah, npr. "naši slavenski brati v združenih kraljevinah Dalmacije, Horvatije in Slavonije«, nakar izmenično uporablja besedi slavenski in slovenski, pri čemer ni jasno, ali gre za isti narod in za isti jezik. Med revolucionarnimi zahtevami navaja na primer, "da se slavenski jezik upelje v vse pisarnice in v vse nižji in višji učilnice" in "da se v Zagrebu vseučilišče Universität (to se vé da slovensko) utemelji..." Prva stvar, za katero »se vsi Slovenci z vso močjo možko in serčno oglasiti moremo, je: Slavenska narodnost (Nationalität) in slavenski jezik!« Nekaj vrstic pozneje spet piše: "mora nam biti svobodno (frei) upeljati slavenščino v vse pisarnice in šole višje in nižje v Slovenii..."

Majniška deklaracija Majniška deklaracija (30. maj 1917) se je sklicevala na narodno načelo in hrvaško državno pravo. Pogosto beremo, da so Slovenci – v nasprotju z drugimi narodi, ki so se sklicevali na "zgodovinsko pravo" – vztrajali "na naravnem pravu". Slovenski politiki, tudi Korošec, so pogosto govorili o Slovencih, Hrvatih in Srbih kot etnično enotnem narodu. Slovenske zahteve se opirajo na "pravico samoodločbe naroda v mednarodno že priznanem smislu, da lahko le narod sam odloča o svojem življenju in sklene, ali bo utemeljil samostojno državo ali ustvarjal državno celoto v skupnosti z drugimi narodi. To pravico do samoodločbe zahtevamo tudi za narod Slovencev, Hrvatov in Srbov..."

Negotovost slovenske samostojnosti Nejasnosti, previdnosti in negotovosti pri uporabi pojmov kot Slovenija, slovenski narod in slovenski jezik v sredini 19. stoletja dokazujejo, da so bili ti pojmi takrat še v nastajanju, urejanju ali vsaj preurejanju. To dogajanje so spremljale pobude drugih narodov in gibanj, kot je bilo ilirsko pa tudi vseslovansko gibanje, pri čemer so slovenske voditelje in izobražence bremenili različni strahovi in kompleksi, ki so bili pogosto upravičeni. Medtem ko je šlo v 19. stoletju za temeljne konceptualne negotovosti, je v slovenski politiki ob koncu Avstro-Ogrske prevladoval relativno jasen koncept povezovanja s Hrvaško oziroma z avstro-ogrskimi Slovani. Ta koncept se je pod pritiskom poraza v prvi svetovni vojni hitro razvil v jugoslovanski koncept, ki se je v takšni ali drugačni obliki uveljavljal vse do leta 1990.

Razpad Avstro-Ogrske in dveh Jugoslavij Po pripravljalnih dejanjih (spomenice in deklaracije) je sledil razpad Avstro-Ogrske. Začelo se je oblikovanje države SHS, za katero je bilo značilno, da ni bilo avtonomno in neodvisno, ampak se je opiralo na Hrvate in Srbe. Čeprav je razpad Avstro-Ogrske potrdila versajska konferenca, so bili končni izidi odvisni od enostranskih in dvostranskih dejanj. Po eni strani so si Slovenci iztrgali dele avstro-ogrskega ozemlja (Maister), po drugi strani so bili – v skladu z zakulisnimi dogovori – aktivni predvsem Italijani. V drugi svetovni vojni je razpadla prva, po njej se je (z istimi dejavniki) oblikovala nova Jugoslavija, ki je drugič razpadla leta 1991. Že spet je šlo za več vzporednih procesov. Hkrati ko je zaradi bizarne srbske politike razpadala Jugoslavija, sta – v sodelovanju z EU – nastajali dve novi državi: Slovenija in Hrvaška.

Slovenci se opirajo na druge narode Ena temeljnih značilnosti preddržavnega razvoja Slovenije je, da je bila pogosto negotova in neodločna oziroma da se je pri usodnih odločitvah – vse do leta 1990 – praviloma opirala na druge narode. Seveda so se slovenski državniki in politiki zavedali evropske zgodovinske in aktualne realnosti. Ideja o samoodločbi se je uveljavila relativno pozno, na primer v času versajske konference oziroma v nastopih ameriškega predsednika Wilsona. Pri tem Wilson ni bil navdušen nad dogajanjem v zvezi s samoodločbo, saj je prvotno načelo "nacionalnosti" dobivalo vedno bolj "etnografski značaj". Medtem ko so Angleži in Američani narod/nacijo (nation) razumeli kot skupnost organizacije, življenja in izročila, so Nemci narod (Volk) povezovali z izvorom in krvno sorodnostjo.

V Versaillesu se je postavljalo vprašanje, kdo je tisti, ki "sam" odloča. Kdo je ta "sam" (self)? Kronisti omenjajo "raso, ozemlje in skupnost". Allen Dulles je 29. avgusta 1919 pisal svojemu prijatelju Hughu Wilsonu: "Vse bolj opazna težnja konference po večkratnem odpiranju in spreminjanju odločitev je na koncu prepričala male narode, ki se hočejo nahraniti z Avstro-Ogrsko, da se konferenca ne more odločiti in da je najbolje, če vzamejo stvari v svoje roke..."

Plebiscit 1990 Pri odločanju o neodvisni slovenski državi smo se leta 1990 seveda sklicevali na naravno pravico narodov do samoodločbe, kot jo definirata resolucija OZN 1514 iz leta 1960 in helsinška sklepna listina iz leta 1975, pri čemer imata obe omenjeni listini tudi varovalko, saj ob podpori samoodločbi nasprotujeta "delnemu ali popolnemu razdoru nacionalne enotnosti in ozemeljske celovitosti neke države".

Vendar se je lahko Slovenija leta 1990 vsaj deloma sklicevala tudi na svojo državnost, saj je bila nekoč soustanoviteljica treh držav: SHS, ki je bila ustanovljena 29. oktobra 1918; kraljevine, ki je bila ustanovljena 1. decembra 1918, in FLRJ leta 1945. Kljub temu je bilo z neodvisnostjo Slovenije nekaj težav, ki jih je razrešila Badinterjeva komisija z ugotovitvijo, da je Jugoslavija razpadla, in z domnevo, da Slovenija izpolnjuje pogoje za mednarodno priznanje.

Državotvornost Za oblikovanje države so po Tillyju – bolj kot kralji (»genetska zaloga kraljevih hiš«) – pomembne vodilne politične osebnosti. Pri Slovencih je takšna generacija dozorela šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, izkazala pa se je v času jugoslovanske krize. Miselnost o državni neodvisnosti Slovenije, o opiranju na "lastno moč", o slovenski suverenosti brez zaščitnikov in brez sklicevanja na druge narode je dozorela šele v osemdesetih letih. Toda nacionalni obstoj je, če parafraziram Renana, odvisen od vsakodnevnega in trajnega potrjevanja, od "vsakodnevnega plebiscita".

Suverenost Po včlanitvi v EU in Nato se glede suverenosti odpirajo zanimiva vprašanja. Pogodba o ustavi za Evropo oziroma lizbonska pogodba vplivata na klasično razumevanje nacionalne oziroma zunanje suverenosti. Kljub vsemu se zdi, da delovanje Slovenije v tem okviru – torej kljub omejitvam na področju zunanje in varnostne politike, kljub stalnemu predsedniku Sveta in evropski zunanji službi – ne predstavlja posebne nevarnosti za suverenost. Problem je v tem, ker slovenska oblast ne vztraja pri pravicah, ki jih ima, oziroma ne zna pridobiti podpore EU, ko gre za odnose z državami nečlanicami.

V zadnjem času se slovenska oblast in velik del javnosti – v maniri nekdanjih povezav ali odvisnosti – prepuščata brezbrižnosti in fatalizmu. Pešanje slovenske suverenosti se kaže v pomanjševanju pomena pomorskega značaja Slovenije oziroma v polomu z arbitražnim sporazumom (hrvaško zavračanje suverene povezave slovenskega ozemlja z mednarodnimi vodami in najnovejši hrvaški zemljevidi, ki prejudicirajo mejo na morju in ki jih Slovencem v posmeh predstavlja sama predsednica vlade in Sanaderjeva desna roka Jadranka Kosor).