Odšel je in ne bo ga več nazaj. Njegov konec je napovedala neprepričljiva odločitev, sprejeta na evropski ravni, po kateri naj bi bile izpostave Sveta Evrope nepotrebne v članicah Evropske unije. Zakaj je ta odločitev problematična? Zato, ker so kršitve človekovih pravic in nespoštovanje demokratičnih načel precej pogosti tudi v državah članicah EU. Med desetimi državami, ki imajo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice največ odprtih primerov, so štiri članice EU. Na tej neslavni lestvici je kljub svoji majhnosti še vedno tudi Slovenija. Zato je ukinitev Informacijskega urada Sveta Evrope za Slovenijo še posebej boleča in nerazumljiva.

Podpiral sem prizadevanja direktorice mag. Kristine Plavšak Krajnc in Lenke Vojnovič, ki sta zadnji dve leti poskušali lajšati trpljenje umirajočemu s promoviranjem aktivnosti, ki so potekale v Svetu Evrope pod naslovi Ustavimo nasilje nad ženskami, Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo. Dvigni svojo roko proti telesnemu kaznovanju!, Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome, Spregovori proti diskriminaciji. Za preživetje Informacijskega urada Sveta Evrope v takšni ali drugačni obliki sta si prizadevala tudi varuhinja dr. Čebašek Travnik in minister Zalar. Na žalost neuspešno.

Nič ni pomagalo niti zatrjevanje, da bi lahko rešili dve muhi na en mah: realizirali idejo o ustanovitvi institucije za varstvo in promocijo človekovih pravic (izvorno je to že pred sedmimi leti predlagal varuh človekovih pravic Hanžek takratnemu predsedniku vlade Ropu) ter ohranili prostore, izročilo, knjižni fond in znanje, ki se je dolga leta kopičilo v Informacijsko dokumentacijskem centru in pozneje Informacijskem uradu Sveta Evrope.

Nihče ni resno prisluhnil opozorilu, da nas utegnejo prihranki, ki si jih obetajo od likvidacije urada, drago stati: čim manj namreč storimo za varstvo pravic sami v svoji državi, tem več je obsodb Slovenije pred ESČP v Strasbourgu, zabeljenih s plačevanjem visokih odškodnin (t.i. pravično zadoščenje). Doslej je ESČP v 232 meritornih odločbah ugotavljalo kršitve konvencijskih pravic v Sloveniji (glede posameznih primerov policijskega nasilja, preiskave smrti v bolnišnici, skrbništva in stikov z otroki ter bolj množičnih kršitev glede sojenja v razumnem roku in izbrisanih).

Pred dnevi smo lahko prebrali na spletnih straneh umirajočega: »Danes prebirate zadnje e-novice Informacijskega urada Sveta Evrope v RS, saj se le-ta v letošnjem decembru dokončno zapira. Naša spletna stran www.coe.si bo z začetkom novega leta ukinjena. Informacije o delovanju Sveta Evrope bodo še naprej dosegljive na mednarodni spletni strani organizacije www.coe.int.«

Dosegljive bodo seveda samo v angleščini in francoščini in tako, da ne bodo upoštevale razmer v Sloveniji. Nekdo, ki bi rad na primer dobil informacijo o delovanju Sveta Evrope, poiskal kakšno od skoraj dvesto konvencij in drugih aktov, ki jih je sprejel SE, našel kakšno sodbo ESČP zoper Slovenijo, tega ne bo več mogel prebrati v slovenščini. Razen, če bosta že omenjeni minister ali varuhinja prevzela spletno domeno www.coe.si, za katere uporabo je treba plačevati nekaj več kot deset evrov letno.

Domena je primeren okvir za spremljanje aktivnosti Sveta Evrope in objavljanje prevodov najpomembnejših aktov ter zlasti sodb ESČP, zlasti tistih, ki se nanašajo na Slovenijo. Seveda so spletne strani urada potrebne prenove, vsebinske in oblikovne. Vendar prenova ne bo več mogoča, če bo spletni naslov www.coe.si v teh dneh ugasnil. Ko tole berete, lahko poskusite, ali se obljube o njegovem ohranjanju uresničujejo.

Če bi danes izšle elektronske novice Sveta Evrope (samo v letu 2010 jih je izšlo 240!), bi lahko poročale o aktivnostih v zvezi z nemiri v Belorusiji po predsedniških volitvah, preiskavi glede trgovanja s človeškimi organi na Kosovu, prizadevanjih evropskega ombudsmana Hammerberga zoper diskriminacijo Romov in za omilitev težav, s katerimi se srečujejo otroci v ekonomski krizi, boju proti pranju denarja na Madžarskem in novi sodbi ESČP, ki je ponovno ugotovilo nesorazmerno poseganje nacionalnih sodišč v svobodo izražanja (tokrat v Rusiji), kjer je bila Nova gazeta obsojena na plačilo odškodnine zaradi žalitve lokalnih veljakov, katerih finančne transakcije je kritično obravnavala.

Zadnja vest, na katero so opozorile elektronske novice Urada SE, je bila pod naslovom Človekove pravice je treba povsod odločno uveljavljati. Ko boste šli v naslednjih letih mimo hiše na Rimski 16, za gostilno Lipa, kjer je domoval Urad Sveta Evrope, poglejte, kdo se je naselil vanje, pa boste lahko ugotovili, katere so prioritete naše države in vlade v času ekonomske krize. Varstvo človekovih pravic očitno ni takšna prioriteta.