Poleti ste se z motorko lotili debelih vej svoje lipe v Mrzlem Logu, češ da mečejo na teraso preveč sence, pa ste padli in si polomili rebra. Kako ste? Je Milena že dala popravit žago?

Milena je žago za vsak slučaj skrila. Jaz se čez dan počutim že veliko bolje. Bolečine so se v glavnem unesle, le ponoči se vrnejo, oživijo. Kot slabi, nadležni spomini. Pravijo, da bo tako še nekaj časa.

Kakšna sila tiči v človeku, ki dva, tri tedne po tem, ko pade z nekaj metrov višine in si polomi rebra, spet režira?

Že pred padcem sem začel v Novi Gorici režirati predstavo Obisk stare gospe. Imel sem že kakšnih štirideset vaj. Še na misel mi ni prišlo, da bi vse skupaj pustil. Delal bi, pa čeprav iz bolniške postelje ali invalidskega vozička. Bolelo me je, ko sem dihal, govoril, ko sem se smejal, se premikal... Ampak če delaš nekaj z ljubeznijo in z velikim užitkom, ni nič težko.

Kakšen odnos imate danes do te lipe? Jo boste še rezali?

Lipa je lepotica, stara je tristo let, poleti uživamo v njenem hladu. V njej so gnezda sršenov, os, iz nje buči kot iz čebeljega panja. Občudujem jo in jo imam rad. Lipi nič ne zamerim. Jaz sem zarezal z motorko v njeno meso, potem pa je odžagana veja med padanjem spodnesla lestev in sem treščil na tla.

Ste kdaj razmišljali o lipi kot o simbolu slovenstva?

O simbolih slovenstva nisem razmišljal, pa tudi sicer nimam do teh reči nobenega odnosa. Naša zastava se mi zdi grda, grb še grši, lipov list bi bil gotovo lepša rešitev.

Ste prišlek, priseljenec, imigrant... Kot petnajstletni fant ste z očetom in mačeho prišli iz Beograda. Kako so vas sprejeli vrstniki?

V šoli so me takoj začeli klicati bizantinec. Sprva sploh nisem vedel, kaj to pomeni. Potem so mi doma povedali, da je bizantinec Neslovenec, južnjak. Veliko pozneje sem pogledal v slovar in odkril, da je bizantinec klečeplazen, hinavski človek. Še pozneje sem se poučil, da je Bizanc velika civilizacija. Ampak o tem niti moja moščanska mularija niti jaz nismo imeli pojma. Beseda je takrat služila tako, da je postavila kulturno pregrado med priseljenci in domačini. Na eni strani pregrade so bili večvredni, na drugi manjvredni, nekulturni ljudje. Danes bi mi rekli čefur.

Pred časom ste mi dejali, da ste se statusa bizantinca želeli rešiti tudi tako, da ste zavestno odrinili srbščino.

Največja težava z učenjem jezika je, da se moraš naučiti misliti v novem jeziku. Dokler misliš v svojem starem jeziku in govoriš besede novega jezika, si tujec. Vsi vedo, da si tujec. Jaz pa sem hotel biti perfekten ponaredek Slovenca. Hotel sem se asimilirati. Srbščino sem izrival iz svoje glave in iz duše. Ta proces je bil tako intenziven, da se čez nekaj let enostavno nisem mogel več spomniti srbskih besed. Srbščino sem praktično pozabil, govoril sem jo kot tujec oziroma kot nekakšen napol Slovenec. Napol Slovenec pa sem bil tudi, ko sem govoril slovensko. Dolgo časa sem imel težave s kvaliteto vokalov, z naglašanjem in sintakso. Dolga leta sem zaradi svoje izgovorjave na skrivaj zardeval.

Že zarana ste se morali ukvarjati s svojo drugačnostjo, jo prikrivati, prikrojevati, saj ste s sabo nosili drugačno prtljago od večine sošolcev. V Beogradu ste se hvalili, da je bil vaš oče partizan, čeprav ni bil, molčali ste o tem, da je mama Nemka.

Otrok hoče videti v starših neko podobo, ki je družbeno neproblematična. Trpi, če je oče pijanec ali če za mamo govorijo, da je kurba. Ker je bila moja mama Nemka, sem zelo skrbno pazil, da ne bi tega v šoli nikomur povedal. Po vojni so bili Nemci satanizirani in samo še to mi je manjkalo, da bi me imeli za švaba. Pol bizantinca, pol švaba. Ali je možna še kakšna hujša kombinacija? Danes mi seveda ni nič nerodno, to pač sprejemam kot svojo biološko danost.

Kako si razlagate fenomen prišlekov, ki so pri nas v polju kulture zavzeli najvidnejše pozicije? Poleg vas pisatelj Lojze Kovačič, kiparja Jakov Brdar in Mirsad Begić, pesnik Josip Osti in še bi lahko naštevala. Ali prišlek iztisne iz sebe več, kot bi, če bi ostal doma?

Ni dvoma, da se mora umetnik priseljenec za uveljavitev in priznanje bolj potruditi. Prišel je v tuje okolje, nima sorodnikov, nima znancev, nima prijateljev, nima »zvez«. Torej mora biti aktivnejši, podjetnejši, prodornejši. Veliko mora delati, dati mora vse od sebe, da bi opozoril nase in pokazal, kaj zna in kaj zmore. In to praviloma prinaša rezultate. Ampak trud brez talenta in znanja ni dovolj. Uspejo lahko samo tisti tujci, ki si to zaslužijo.

Preživetje v svetu, ki se bliskovito spreminja, je možno le z odmetavanjem odslužene identitete in preskakovanjem v nove kože, ste nekoč zapisali.

Tu nisem mislil na kulturne kostume, temveč na to, da se ljudje nenehno spreminjamo in nenehno postajamo neka druga oseba, ne da bi se tega zavedali. Imam veliko prijateljev, ki pravijo, da so ostali isti, da se niso prav nič spremenili. Pa so spremenili svoj okus, svoj videz, svoj značaj, svoj odnos do partnerjev in prijateljev, svoja politična prepričanja. Ne hodijo več v iste lokale, ne družijo se več s starimi prijatelji, ne spijo več v istih posteljah. In vendar še kar naprej mislijo, da so natanko taki, kot so bili nekoč.

Prav je, da svoje metamorfoze ozavestimo, da se z njimi sprijaznimo, če so dobre. Blagodejno je, če človek začuti, da se razvija v strpnejše, manj zadrto, manj pristransko, manj izključujočo osebo, v osebo, ki je sposobna spoštovati različne ljudi zaradi različnih darov in lastnosti. Prepričan sem, da je obračun s predsodki in zmotami pozitiven proces. Ni pa dobro, če se spreminjamo iz egoističnih razlogov, zaradi koristi in profita, zaradi svojih bolnih ambicij, zaradi želje po uspehu za vsako ceno.

Kakšen otrok ste bili?

Po eni strani sem bil zelo nemiren otrok, bil sem objesten, divji, razgrajal sem in se pretepal. V osnovni šoli sem imel kar naprej cvek iz vedenja. V Beogradu sem moral zaradi pobalinskih izgredov in neprimernega obnašanja parkrat zamenjati šolo. Po drugi strani pa sem bil strašansko sramežljiv, krhek, prestrašen, introvertiran. Zaradi svoje drugačnosti od vrstnikov sem se ves čas počutil ogroženega. Imel sem rdeče lase, bil sem pegast, bil sem prišlek. Predvsem pa sem se strašansko lagal. Tako sem se lagal, da sem se moral v nekem trenutku vzeti v roke in si reči, Duško, zdaj je pa tega dovolj! (smeh)

Do katerega leta ste se tako na debelo lagali?

Do kakšnega dvajsetega leta. To je bilo pri meni kot nekakšna odvisnost. Ko enkrat zaideš na pota laganja, ne moreš kar tako odnehati. Ne moreš reči, zdaj bom pa govoril samo še resnico. Ne gre. Laganje je labirint, iz katerega ni lahko najti izhoda. Potreben je program odvajanja od laži, lažnivosti in laganja. Lažnivec je bolnik, ki se počuti umazanega, kužnega. Lažnivca je sram. Lažnivec je nesrečen, zelo nesrečen človek. Ker je nesrečen, začne lagati, ampak laganje ga ne osreči. Ves čas me je bilo sram pred samim seboj. Očital sem si, kako sem grd in kako nemogoč človek da sem. Zelo sem si želel, da bi se ozdravil, da bi se očistil, da bi bil »clean«. In sem se. Zdaj, v poznih letih, zelo nerad lažem, pravzaprav se kdaj zlažem le še v skrajni stiski, pa še to zaradi bolj ali manj nedolžnih stvari.

Vsi se tu in tam zlažemo, da se izognemo neprijetnim situacijam. Kaj pa je laganje, ko postane obsesija?

Nočemo se sprijazniti s svojo majhnostjo, nepomembnostjo, povprečnostjo. Nočemo biti anonimni, nočemo biti ničle. Želimo postati junaki. Kot baron Münchhausen. Ampak laganje ni prava pot. Za osebno higieno je bolje biti ničla kot lažnivec.

Je sprijaznjenost s tem, da si nič, osvobajajoča?

Absolutno. To je sokratovska pozicija. (smeh)

Ste danes zadovoljni s sabo?

No, ja, kakor kdaj. (smeh)

Znano je, da ste zelo dolgo osebno zgodovino pometali za sabo, da ste uničevali pisma, dokumente, da ste gledali samo naprej, k novim projektom, novim idejam. Je bila to obramba pred spominom na grenko otroštvo, na odsotnost mame in očetovo palico?

O tej stvari je možno govoriti na več načinov. Vselej mi je težko izbrati eno besedo, eno misel, en odgovor. Ko odgovarjam na vaša vprašanja, se počutim približno tako, kot kadar pišem dramski dialog. Oseba A lahko odgovori na vprašanje osebe B na več načinov. Možnosti je veliko. In vsi odgovori so lahko dopadljivi, pristni ali prepričljivi. Vprašanje pa je, koliko so resnični. Zdaj na vaše vprašanje iščem odgovor, ki ne bi bil zelo daleč od resnice. Mislim, da je šlo pri tem mojem brisanju preteklosti predvsem za prepričanje, da je življenje nepretrgana vrsta popravnih izpitov. Da bom drugič lahko bolje opravil, da bom morda uspešnejši. Da je tisto, kar prihaja, veliko bolj pomembno in večje od tistega, kar je že bilo. Potovanje v prihodnost je najlepši road movie. Edini problem je v tem, da je filma konec, ko zmanjka prihodnosti.

"Tisto, kar moramo opraviti sami, so sentimentalna potovanja v kraje, ki smo jih že zdavnaj zapustili, v deželo prednikov. Odkopati moramo svoj izgubljeni čas," ste zapisali zdaj v zrelih letih. Se danes tja v mislih pogosteje vračate?

Nemalokrat sem se prepuščal fantazijam, da bi napisal nekakšen proustovski roman, v katerem bi popisal melanholične, smešne in sramotne zgodbe iz svoje mladosti. Te popadke sem, hvala bogu, vselej pravočasno zaustavil. Če bi odprl omaro s spomini, bi najbrž zbolel in umrl. Tega pa, vsaj zaenkrat, še ne želim. Rajši potujem v prihodnost.

Zdi se, da je vaš tempo še intenzivnejši kot pred štiridesetimi leti.

Jaz imam podoben občutek. Ampak to pride od tega, ker več delam in manj uživam. Užitki človeku poberejo veliko časa in energije. Pa od njih tako rekoč nič ne ostane.

Imate občutek, da lahko danes poveste več?

Sem zelo kritičen do tega, kar povem, in večkrat se sprašujem, kakšen smisel ima sploh to, da govorim. Vendar je to edini način, da se ubranim pred boleznimi časa. Če delam in snujem gledališke ali pisateljske projekte, se nekako izmaknem iz vsakdanjosti, ki je, tako se zdi, vedno bolj banalna.

Skupaj z vašim imenom gredo ponavadi izrazi, kot so gledališka žival, erotizem, brezmejna energija, deloholizem, eksces, provokacija, nemalokrat celo nežnost in globoko človeško razumevanje. Vam vse te oznake godijo?

(smeh) Vse te oznake, ki jih kdaj berem o sebi, so metaforičen približek in zato na neki način nujno pretirane. In jaz se tega globoko zavedam. Ne uživam, če me hvalijo, in ne uživam, če me pljuvajo in kritizirajo, ko mislim, da si tega ne zaslužim. To pa itak zmeraj mislim. Graje in pohvale jemljem z rezervo in sem do njih zadržan. Pravo zadovoljstvo najdem edino v delu.

Kako se doživljate?

Nimam pojma.

Taras Kermauner je nekoč rekel, da bi morali ljudje ves čas brskati po sebi in se avtoreflektirati. Počnete to?

Ves čas intenzivno poslušam, kaj ljudje govorijo. In nenehno imam neki guard, neko kritično distanco do tega, kar slišim. To je avtorefleksija, a ni? V avtobusu, v kavarni, na plaži. Ves čas aktivno sodelujem s slovenskimi televizijskimi postajami. Samo da oni tega ne vedo. Ko z Mileno gledava večerni dnevnik, nakladanje gostov v Odmevih, okrogle mize, Polnočni klub in tako naprej, ves čas intenzivno sodelujeva v debatah, mečeva replike, kričiva, se šaliva, komentirava. Škoda, da tega ne slišijo. Ampak jaz jim na licu mesta vse povem v ksiht! Tako da potem sploh ne čutim več potrebe, da bi napisal pismo bralcev ali kaj podobnega.

Vsak intelektualec, ki se aktivno odziva na dogajanje v družbi, bi bil rad avtonomen in ne dvomim, da se za takšnega tudi ima. Toda iz dneva v dan smo priče, da je avtonomnost mišljenja nekaj, kar je zelo težko doseči.

Po mojem so res avtonomni samo veliki umetniki in misleci, se pravi tisti, ki odstirajo nove svetove in radikalno nove poglede. Tisti, ki se zoperstavljajo šablonam mainstreama. Nekonformisti. Ampak takih je sorazmerno malo. Povprečen intelektualec je v bistvu zelo neavtonomen. Njegova misel teče po utečenih tirnicah, prežvekuje ideje, ki so že bolj ali manj splošno znane. Nekateri odkrito navijajo za svoje gospodarje. V časopisih nimaš kaj prebrati. Same smeti. Ljudje govorijo in govorijo, pa nič ne povedo. Dolgčas. Zelo težko je tistim, ki so pogreznjeni v ta svet brez ostanka, ki so razvrščeni na strelskih položajih političnih opcij, nekaj relevantnega izgovoriti. Nekaj, kar bi imelo težo.

Znani ste kot pretanjen opazovalec sveta. Kot režiser, dramatik, kolumnist in esejist ljudem in družbi brezsramno servirate njihov lastni drek. O čem razmišljate te dni? Kaj vas obseda?

Včeraj sem ujel na televiziji Juliana Assangea in sem videl ta njegov pretresen obraz. Čisto zamaknjen sem zrl v njega in ne morem pozabiti njegovih oči. Razmišljam o usodi tega človeka, o njegovih motivih za ta drzna dejanja in si mislim, da bi si jaz, če bi si upal, če bi zmogel in znal, želel nekaj podobnega početi. Želel bi si takšno usodo in bi ji sledil. Ta človek me je navdihnil.

Assangea so takoj po razkritju depeš obtožili posilstva. Zakaj se politični škandal pogosto tako lepo ujame s seksualnim škandalom?

Ponavadi seksualni škandal kompromitira visokega politika, ki mora potem odstopiti. V tem primeru pa gre za osebo, ki jo ta za lase privlečena obtožba ne more kompromitirati. Ampak Američani bi ga radi kaznovali in ne bodo se branili niti najbolj umazanih trikov, da ga dobijo v Ameriko in obsodijo.

Od kod ta mešanica fascinacije in gnusa, ki ju gojite do medijev in politike?

Tako reagiram na svet. Povsem spontano. Morda fascinacija in gnus nista pravi besedi. Kritičnost ni gnus. Nimam fiziološke reakcije, da bi mi šlo na kozlanje.

Namenoma sem pretiravala.

Sartre je napisal roman Gnus... Veliko ljudi danes čuti gnus do politike, do pojavov, ki jih je tranzicija polna, do ropanja, poneverb, krivoprisežništva, laganja, do vsega, kar nas obkroža. Kdo pa ni ogorčen? Vedeli smo, da prehod v kapitalizem ne bo nedolžen, da se bo tako kot drugod zgodila burna tranzicija, zato je to dogajanje do določene mere pričakovano in logično. Edino, čemur se čudim, je to, da imamo zakone, ki ščitijo ljudi, ki so dokazano kradli vsem nam, pa se jim nič ne bo zgodilo, ker so dokazi tožilstva pridobljeni na domnevno nezakonit način. Advokatom sploh ni treba reči, ta pa ta ni kriv, ni storil tega pa tega, ampak samo rečejo, da so dokazi zoper njihovega klienta nezakoniti, in človek je oproščen. To pa je gnus!

Po eni strani ste obsedeni s politiko, ves čas jo spremljate, po drugi se vam zdi prostor preveč spolitiziran. Nekoč ste izjavili, da ko v Sloveniji vdihneš, vdihneš spolitiziran zrak. Koliko politike potrebujemo in hočemo v dnevnih sobah in javnem prostoru?

Tu so glavni problem mediji, ki delajo iz politikov estradne zvezde. Politiki vendar niso zvezde! Zelo malo ljudi iz sveta politike je takšnih, ki bi si zaslužili naše občudovanje, zelo malo je takšnih, ki bi imeli format državnika.

Imamo takega politika?

(dolg premolk) Ne bi govoril o imenih. Lahko pa rečem, da Pahor to gotovo ni. Vidiš ga, kako nastopa, in vse ti je jasno. Nima težišča, nima samozavesti v drži, pogledu, kar naprej nekaj dekorira, ilustrira, krasi in poskuša igrati močnega igralca. Obseden je z lastno podobo. Če imaš za predsednika vlade nekoga, ki se ukvarja izključno sam s sabo, ne moreš pričakovati, da se bo ukvarjal z državljani in državo.

Spomnim se časa ameriške predsedniške volilne kampanje in vaju z Mileno, ki sta cele noči prebedela pred televizorjem in spremljala politične govore, programe, dogajanje... Ne vem, kdo od vaju je bil takrat bolj obseden.

Milena!

Tudi vi ste bili velik občudovalec Obame, strastno ste navijali zanj. Kaj menite o njem danes?

Danes mislim to, kar sem že takrat vedel, da bom mislil. Vedel sem, da bom nekega dne zrl v Obamov obraz z veliko manj občudovanja kot takrat. Vedel sem, da bo ta ikona zbledela. Vedel sem, da je ameriški politični establišment neusmiljena mašina. Ali delaš tako, kot oni hočejo, ali pa te ni. Vedel sem, da bo moral Obama prej ko slej kapitulirati, in to se je tudi zgodilo. Vendar to ne zmanjšuje fascinantnosti trenutka, ko je mlad temnopolti politik, vitalen, energičen, z izjemno liberalnimi stališči, z drznimi sanjami in vizijami, dobil predsedniško bitko in postal najbolj pomembna osebnost na svetu.

Za vas je značilno, da vas lahko kakšen politik hitro zapelje, celo tako, da ga javno podprete, a se potem običajno še hitreje ohladite.

Ja. (smeh) Pustim se zapeljati. Zmeraj znova nasedem, zmeraj znova si mislim, ah, ta je pa drugačen, ta bo pa dober! Ali ni normalno, da nas navdušijo ljudje, ki imajo ideje, ki nekaj hočejo, ki obljubljajo spremembe...

Boljše življenje?

V boljše življenje ne verjamem, ker mislim, da je življenje vedno slabše.

Zakaj potrebujemo ljudje junake in zakaj jim, ko nas razočarajo, tako zlahka obrnemo hrbet?

Brez junakov ne bi bilo civilizacije, napredka, prihodnosti.

Kako bi opisali stanje duha v tej državi dvajset let po plebiscitu?

Nisem ekspert za stanje duha, je pa jasno, da je veliko ljudi globoko razočaranih in nesrečnih.

Morda je tudi to razlog za fenomena jugonostalgije in titostalgije, ki sta na neki način vzniknila prav v Sloveniji in se razširila v druge bivše republike nekdanje države. Tudi sami se v enem od esejev ukvarjate z nostalgijo. Zakaj se ji predajamo s takšnim užitkom?

Nostalgija je vzvratna vožnja v čas mladosti. Nagnjeni smo k temu, da svojo preteklost idealiziramo. Mladost, naj bo še tako tegobna, je kljub vsemu najlepše obdobje našega življenja, ki ga prav nič ne more zasenčiti. Ko se v spominih vračamo v mladost, vidimo, da so nekdanje tegobe izpuhtele, skopnele, morda tudi zato, ker so temu času sledili še slabši. Zato spomin za nazaj postane svetlejši, milejši, bolj prijazen.

Če govoriva o bivši državi, so ljudje pač pozabili na reči, ki so bile tegobne, težke, moreče in moteče. Pozabili so na nesvobodo, na cenzuro govora, na to, da so šli v zapor, ker so povedali en vic o Titu. Danes smo svobodni, a s to svobodo ne vemo, kaj početi. V praksi je neuporabna. Pri jugonostalgiji je prevladal spomin na lepe reči, na mir, na neuvrščenost, bratstvo in enotnost, egalitarizem in polno zaposlenost. Za večino ljudi je bil to varen svet. To prepoznavajo kot vrednoto. Jaz malo težje pozabljam. Za mene je bila bivša država mešanica pekla in raja.

Bi se vrnili tja?

Mislim, da ne.

Radi se poigravate z liki politikov, jih analizirate in predalčkate, jim nadevate živalske lastnosti in tako naprej. Odkar je prestol zasedel Pahor, se ugiba, kdo ga bo nasledil, kdo bo postal veliki vodja. Koga vidite? Kdo bo ta temni jezdec apokalipse? Kdo bo naš novi junak?

Tudi če bi vedel, vam ne bi povedal.

Zakaj se izmikate?

(prekriža roke in se pomenljivo odkašlja)

Nekoč ste rekli, da smo itak vsi umazani in usrani od življenja. Zakaj bi potem slepomišili?

Prihodnosti ne bom napovedoval.

"Vsi smo ciniki in nas nič ne briga, a nas hkrati vse površno zanima," je intervjuju za Polet pred kratkim izjavil Igor Vidmar. Kako v časih razpršenih individualiziranih svetov in virtualne komunikacije prepričati ljudi, da se je za nekaj vredno boriti? Da je morda spet čas za ideale in utopijo?

Ne vem, ali je čas za utopijo, in ne vem, ali je čas za ideale. Sam od ljudi pričakujem vsaj malo tiste človeške občutljivosti tudi do delov sveta, ki nam niso niti geografsko niti kulturno blizu. Do tega, kar se recimo dogaja v Čečeniji, do tega, kar se dogaja na Kosovu, v Darfurju, v Bosni in tako naprej. V našem vase zaprtem in vase zazrtem okolju pogrešam ta občutek, da smo del sveta in da je svet del nas. Tu Slovenci nismo nič posebnega, večina ljudi živi samo za svoje okolje in jih ne briga, kaj se dogaja izza plota. Toda treba je pogledati širše. Zaradi čedalje večje soodvisnosti globaliziranega sveta. Na posameznih strateško pomembnih območjih, kot sta med drugim tudi Irak in Afganistan, se godijo reči, ki so nespodobne, nedopustne z vidika človekovih pravic in etike. Tam so tudi naši vojaki.

Kaj lahko poleg tega, da razširimo pogled, storimo? Kaj je v naši moči?

Nimam iluzij. Pokojni predsednik Drnovšek se je zavzel za Strojanove, zavzel se je za Darfur, pa ni veliko dosegel. Ampak, poskušal je ukrepati, ni stal prekrižanih rok, govoril je, agiral je! Vsem državljanom je bil za zgled. Ne smemo molčati. Ljubici Jelušič je treba povedati, da se bo cvrla v peklu!

Vprašanje je vratolomno, pa vendar. Bodo gledališče, film in resničnostni šov v časih razraščajoče se tekstovne komunikacije ostali edine oaze obraza, mimike, glasu in geste? Psihoanalitiki pravijo, da je prihodnost čas telematičnih osebnosti, ki bodo vse manj sposobne komunicirati osebno.

To so preveč dramatične napovedi, da bi jim verjel. Sam menim, da nam tehnologija odpira nove svetove. Zdaj si recimo zelo radi telefoniramo, mobilci so postali vsem dostopne igračke. V vsej človeški zgodovini se ljudje niso tako zelo pogovarjali med seboj, kot se pogovarjajo danes. Kar pomeni, da se zanimajo drug za drugega, da si nenehno delijo, karkoli si že imajo deliti. Ti pogovori potekajo med ljudmi, ki so fizično zelo daleč narazen. Tehnologija je omogočila tudi to, da lahko na ekranih vidimo in slišimo ljudi, ki so bili prej nevidni. Delavce, stavkajoče, begunce in tako dalje.

Kot deček ste se bali teme in brezzobih žensk, česa se bojite danes?

Hotel sem že odgovoriti, da se ne bojim ničesar več, vendar to ne bi bilo res. Strahovi nikoli ne umrejo, samo globoko se skrijejo. Imamo vse sorte strahov, ki so enkrat bolj izraziti, drugič se spet nekoliko potuhnejo. Tudi če strahovi niso vidni in zelo glasni, so prisotni. Vsak človek ima svoje, tudi tisti najbolj odločni in neustrašni. Strahovi se skrijejo v kosti, jetra, ledvice in povzročajo bolezni. Tako verjame kitajska medicina. Nekoč sem napisal esej o strahovih. Ko sem o strahovih predaval v New Yorku, sem se malo razgledal po tamkajšnjih knjigarnah in ugotovil, da je na to temo napisanih ogromno knjig. Značilnost strahov je tudi ta, da o njih ne govorimo, ker se bojimo, da bi se pokazali šibki, strahopetni in ogroženi. Zato se navzven delamo mnogo močnejše in bolj pogumne, kot v resnici smo.

V vaši drami Razodetja Viktor razmišlja takole: "V tistem trenutku je nekaj globoko v meni počilo. Strgalo se je. Stresel sem se in uplahnil, se znižal, skrajšal, stanjšal, postal bistveno manjši, kot sem bil v normalnem stanju pred upokojitvijo." Tudi sami ste se pred nekaj leti upokojili. Morda je za vas vprašanje nesmiselno, ker še vedno ustvarjate, pa vendar. Za nekatere je ta prehod osvobajajoč, za druge frustrirajoč. Kaj je pomenil vam?

Predvsem prekinitev z neko rutino. Ko se upokojiš, se spremeni življenjski ritem, zamenja se delovno okolje, svet začneš opazovati iz neke druge perspektive. Nekaj časa seveda pogrešaš staro okolje, a se prilagodiš. Jaz sem se upokojil na lastno željo, čeprav so se na akademiji zelo trudili, da bi me zadržali. Vsake toliko časa pride namreč v življenju trenutek, ko čutiš, da moraš nekaj bistvenega spremeniti. To so tako imenovana življenjska križišča, točke, kjer se življenje razcepi in moraš kreniti v drugo smer. Ko se to zgodi, zamenjamo službo, zamenjamo pogled na svet, zamenjamo okolje, morda celo partnerja. In če imamo srečo, se pomaknemo naprej. In jaz imam občutek, da sem šel naprej.

Kako doživljate pozna leta, staranje?

Na staranje telesa te opozarjajo številni znaki. Telesne sposobnosti se zmanjšajo, pojavijo se težave s pešajočim zdravjem. Stvari, ki sem jih nekoč z lahkoto počel, zdaj težje izvajam. Ne morem teči, ne morem hitro hoditi v hrib, nimam sape, imam boleče podplate in tako naprej. Raje ne bom več našteval. Bistveno se mi zdi nekaj drugega. Po mojem se človek postara takrat, ko izgubi veselje do življenja, ko izgubi posluh za telesne čare žensk, za človeške kvalitete, za mestni utrip. Imam recimo sošolce s fakultete, ki jih nikjer ne vidim. Grem zvečer v mesto, v kino, po lokalih, tam pa sama mladina. Mojih vrstnikov ni. Predvidevam, da so doma pred televizorji, na kavčih ali v gugalnikih. Ne vem, kaj delajo. V javnosti jih ne vidim, skrili so se pred življenjem.

Vas to užalosti?

Ne! Zakaj bi me? Jaz sem še vedno v igri! (smeh)

Katero glasbo poslušate intimno? Zdi se, da je glasba ena ključnih barier med različnimi generacijami. V katerem obdobju ste obtičali?

Pri glasbi je tako, da se, ko si mlad, usodno, dosmrtno zaljubiš v določen tip glasbe in ostaneš vanjo zaljubljen vse življenje. Ženo lahko zamenjaš, glasbe ne. Ta glasba je tvoja duša. Pri meni so to še vedno Beatlesi, Rolling Stonesi, Pink Floydi... To je glasba, ob kateri se še danes raznežim in zmehčam. Vsaka generacija misli, da je glasba njene mladosti najboljša na svetu. Spremljam tudi sodobno glasbeno produkcijo, vendar sem do nje večinoma popolnoma indiferenten. Vsake toliko časa pa slišim nekaj, kar mi je zelo všeč, in ko analiziram, zakaj mi je všeč, ugotovim, da je zelo podobno tistemu, kar mi je bilo všeč nekoč...

Dolga leta ste bili profesor na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo in od nekdaj se družite z mladimi. Kaj vam pomenijo?

Navdušujejo me, ker imajo talent, inteligenco, emocije, velika pričakovanja, ker si strastno želijo biti ustvarjalni. Na svojih gledaliških delavnicah vidim, kako zelo so nadarjeni. Občutek imam, da se ustvarjalnost iz generacije v generacijo kopiči in stopnjuje. Te energije in volje za umetnost je čedalje več. To je dober obet za prihodnost.

Kot režiser in dramatik ste od nekdaj angažirani, politično motivirani in kar je še teh izrazov. Zdi se, da je lahko v preteklosti umetnost globoko zarezala v meso družbe, da pa danes ne zmore več te ostrine. Se motim?

V prejšnjem režimu smo imeli zakon o verbalnem deliktu, imeli smo enostrankarski sistem, določene politične ideje so bile izključene iz obtoka in niso imele pravice, da se izpovedujejo v javnem govoru. Teater je bil eno redkih mest, kjer je bilo možno to tako ali drugače izpovedati. V demokratičnih razmerah pa to sploh ni več problem, lahko govoriš, kar želiš, a to govorjenje danes nima nobenega vpliva na realno življenje. Intelektualci, modreci, znanstveniki lahko govorijo, kar hočejo, pa to ne bo imelo nobenega učinka. Saj tudi takrat ni bilo nekih velikih učinkov, vendar smo imeli občutek, da je umetnost pomembna, da nas ljudje potrebujejo, da jim dajemo umetno dihanje. V teater so prišli, vdihnili svež zrak in se vrnili nazaj v megleno mesto, polno smoga.

Nekoč ste zapisali, da je kultura gigantsko zavetje pred nesnago, kaosom in neredom. Kakšna je vloga kulture v teh časih velikih negotovosti?

Tako je, kot sem zapisal. K temu nimam nič dodati.

V kratkem izide vaš pesniški prvenec. Kdaj in kako so se vam pripetile pesmi?

V trenutku navdiha sem napisal nekaj pesmic. Eno sem bral na literarnem večeru v Portu in nato še v Buenos Airesu. Andrej Brvar in Mitja Čander sta me vzpodbujala, naj napišem zbirko. In ta zbirka je zdaj pred izidom.

Ste se naveličali vprašanj o klanju kure?

Ah!